Jedro

Za presojo, ali je kaznivo dejanje samovoljnosti storjeno, mora biti pravica (ali domnevna pravica), ki naj bi si jo obdolženec samovoljno vzel, v opisu dejanja konkretno opredeljena. Šele taka konkretizacija opisa omogoča zaključek ali je obsojenec tako pravico dejansko imel (oziroma je le mislil, da jo ima) in ali je šlo za samovoljno vzetje take pravice.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni D. V. oprosti obtožbe, da si je samovoljno vzel pravico, za katero je mislil da mu pripada, s tem,

1. da je dne 3. 6. 2011 samovoljno zasedel stanovanje št. 5 v stanovanjski hiši na naslovu V., stanovanje je bilo v solasti zasebnih tožilcev S. B. do 1/2-ice in I. B. do 1/2-ice, tako da je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja,

2. da je ponovno dne 14. 6. 2011 samovoljno zasedel stanovanje št. 5 v stanovanjski hiši na naslovu V., ki je bilo od 7. 6. 2011 v lasti zasebne tožilke N. B., tako da je ponovno zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se zasebni tožilci S. B., I. B. in N. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotijo na pravdo.

III. Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku so zasebni tožilci S. B., I. B. in N. B. dolžni povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obsojenca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1. Obsojeni D. V. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določenima kaznima po dva meseca zapora za vsako od navedenih kaznivih dejanj ter zatem določena enotna kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancem vrne nastalo jim škodo v višini 2.554,88 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil zasebnim tožilcem priznan premoženjskopravni zahtevek v višini 2.554,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega, v izreku sodbe specificiranega zneska in opredeljenega datuma, do izpolnitve. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenega D. V. zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso v višini 420,00 EUR.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec in uvodoma navedel, da jo vlaga iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, zlasti pa zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter petega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugemu senatu v ponovno odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da se v zahtevi za varstvo zakonitosti večinoma uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dopustno za to izredno pravno sredstvo. Glede očitka o kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa je navedla, da opis dejanja v izreku sodbe ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Opis dejanja namreč vsebuje le navedbo, da je obsojeni samovoljno zasedel stanovanje v lasti zasebnih tožilcev in način, kako je to storil, ne vsebuje pa opisa, katero (domnevno) pravico si je s takim ravnanjem vzel. 5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki se je po pooblaščenem zagovorniku o njem izjavil, tako da je bilo izraženo strinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke, da opis dejanja v izreku sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Ponovno je bilo predlagano, da se odloči kot navedeno že v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno izpostavlja, da dejanje (oziroma pravilno: obe dejanji) kot se mu očita „nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1“ in bi ga bilo zato treba oprostiti po 1. točki 358. člena ZKP (pri čemer se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS – sodba I Ips 46206/2010 z dne 20. 12. 2012). Čeprav obsojenec v nadaljevanju zahteve to stališče utemeljuje na različne načine, med drugim tudi z zatrjevanjem, da se mu v zasebni tožbi očita poskus navedenega kaznivega dejanja, ki pa glede na predpisano kazen po prvem odstavku 310. člena KZ-1, ne bi bil kazniv, vsekakor drži, da v opisu obsojencu očitanih ravnaj ni konkretizirana pravica, ki bi si jo samovoljno vzel oziroma za katero bi mislil, da mu pripada. Za presojo, ali je kaznivo dejanje samovoljnosti storjeno, je namreč nujen predpogoj, da je ta pravica (ali domnevna pravica) v opisu dejanja konkretno opredeljena, bodisi da gre za stvarno ali obligacijsko pravico. Šele taka konkretizacija opisa namreč omogoča zaključevanje (na podlagi izvedenega dokaznega postopka), če je obsojenec tako pravico dejansko imel oziroma je le mislil, da jo ima in ali je šlo za samovoljno vzetje take pravice. Zato v opisu dejanja ne more zadoščati le konkretizacija izvršitvenega načina (v obravnavanih primerih – zamenjava ključavnice na vhodnih vratih), saj je na iste izvršitvene načine mogoče samovoljno jemanje različnih pravic oziroma domnevnih pravic. Glede na navedeno predstavlja taka konkretizacija pravice pri obravnavanem kaznivem dejanju njegov konstitutivni znak, zato ne zadošča v opisu dejanja le povzemanje abstraktnega zakonskega znaka, kot je bilo storjeno v primeru obravnavanih opisov dejanj v izreku izpodbijane sodbe. Dejanje, ki v izreku sodbe nima konkretiziranih vseh zakonskih znakov, ni kaznivo dejanje; glede na določbo prvega odstavka 28. člena Ustave RS pa „nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo“, kar je bilo upravičeno izpostavljeno tudi v izjavi obsojenčevega zagovornika na odgovor vrhovne državne tožilke.

7. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo in D. V. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil očitani dve kaznivi dejanji samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Glede na oprostilno sodbo je bilo na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP odločeno, da se zasebni tožilci s premoženjskopravnim zahtevkom napotijo na pravdo.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi določb 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da so zasebni tožilci dolžni povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obsojenca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika; njihova višina bo odmerjena s posebnim sklepom (93. člen ZKP).