Jedro

Pri tožniku telesne okvare po Seznamu telesnih okvar ni mogoče ugotoviti po nobeni točki poglavja VI. Skladno s 7. točko navedenega poglavja bi bila 30 % telesna okvara podana v primeru, če bi pri tožniku prišlo do izgube devetih ali več prstnih členkov na prstih ene ali obeh rok. Kot je bilo ugotovljeno že v okviru postopka leta 1997, pa pri tožniku manjka manj kot devet falang prstov leve roke, torej členkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: 10338-2473/2019, št. dosjeja: 6009042 z dne 3. 12. 2019 in št. dokumenta: 10338-2473/2019-2, št. dosjeja: 1 6 6009042 z dne 25. 7. 2019 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po začasni skrbnici. V pritožbi navaja, da je v postopku uveljavljal ugotovitev telesne okvare vsaj v višini 30 %. S tem v zvezi je predlagal tudi postavitev sodnega izvedenca travmatologa, vendar pa je sodišče zaslišalo zgolj predstavnika tožene stranke A. A., dr. med., ki je samo prebral izvide obeh invalidskih komisij. Tožniku že pred 25 leti ni bila ugotovljena telesna okvara in sicer glede na določbe tedaj veljavnega Seznama telesnih okvar. Tožnik opozarja na vidno poškodbo leve roke. Gre za poškodbo pri delu. Tožnik nadalje opozarja na Odredbo o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar, ki je začela veljati 30. 10. 2021. Ker je pri tožniku poškodba nastala leta 1995 se pri presoji ne bi smelo uporabiti oziroma upoštevati navedeno odredbo, temveč Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar, ki je veljal v času nastanka poškodbe. Upoštevaje stari predpis pa je podana invalidnost v višini 30 %.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),1 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: 10338-2473/2019, št. dosjeja: 6009042 z dne 3. 12. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. dokumenta: 10338-2473/2019-2, št. dosjeja: 1 6 6009042 z dne 25. 7. 2019. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v prehodnih in končnih določbah in sicer v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Sporazum o seznamu TO)3 pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. člena in 147. in 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Sodišče prve stopnje in pred njim tudi tožena stranka je zadevo pravilno presojala po materialnem predpisu, ki je veljav v času odločanja organa, torej upoštevaje seznam telesnih okvar, ki se je uporabljal vse do uveljavitve Odredbe o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar (v nadaljevanju: Odredba)4 z dne 15. 10. 2021. To pomeni, da se sporna zadeva nikakor ni presojala po določbah nove Odredbe o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar, saj je ta stopila v veljavo šele 15. 10. 2021. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik pri delu 19. 8. 1995 utrpel poškodbo prstov na levi roki. Tožnik je že v letu 1996 uveljavljal priznanje invalidnine za telesno okvaro. Zahteva je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 7. 4. 1997, ki je bila potrjena z odločbo z dne 14. 11. 1997. Iz izvedenskega mnenja, ki je bilo podano 30. 5. 1996 izhaja, da se je tožnik poškodoval na delu. Stroj mu je amputiral vrhove prstov leve roke in poškodoval palec desne roke. Vzrok je poškodba pri delu. Iz podrobnejše obrazložitve izhaja, da je šlo pri tožniku za amputacijo II. in III. prsta v višini PIP sklepa, IV. prsta pa v višini PIP sklepa. Prisotna je ukrivljenost mezinca in njegove distalne falange. Tožnik je v novem postopku za priznanje invalidnine za telesno okvaro predložil ambulantni karton iz leta 1995, ki izkazuje stanje poškodovane leve roke ter karton medicinske rehabilitacije, prav tako iz leta 1995, od novejših izvidov pa ambulantni karton z dne 20. 8. 2018 iz katerega izhaja, da je pri tožniku podana demenca.

9. Invalidska komisija I. stopnje je dne 20. 6. 2019, enako pa tudi invalidska komisija II. stopnje dne 22. 10. 2019 podala mnenje, da je glede stanja poškodbe roke stanje enako, kot je bilo že ugotovljeno v letu 1995 oziroma 1996. Gre za stanje po amputaciji medialne falange II., III. in IV. prsta leve roke. Tožnik novejših izvidov glede stanja roke niti ni predložil. Sodišču so bile predložene le fotografije leve roke. Tudi začasna skrbnica je na naroku povedala, da tožnik ni bil kasneje več operiran ter da gre za enako stanje, kot je bilo v letu 1997, torej da manjkajo štirje členki. Glede mezinca je pojasnila da kost ni bila poškodovana, mezinec leve roke je bil kirurško oskrbljen, šivana je bila aponevroza. Pri tožniku se je kasneje pojavila demenca, ki pa glede vprašanja višine telesne okvare ni odločilna, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

10. Kot je bilo to že pravnomočno ugotovljeno z odločbo št. P-6.009.042 z dne 14. 11. 1997, pri tožniku telesne okvare po Seznamu TO ni mogoče ugotoviti po nobeni točki poglavja VI. Skladno s 7. točko navedenega poglavja bi bila 30 % telesna okvara podana v primeru, če bi pri tožniku prišlo do izgube devetih ali več prstnih členkov na prstih ene ali obeh rok. Kot je bilo ugotovljeno že v okviru postopka leta 1997, pa pri tožniku manjka manj kot devet falang prstov leve roke, torej členkov.

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za enako poškodbo roke za katero je bilo že v letu 1997 pravnomočno ugotovljeno, da telesna okvara ne obstaja. Stanje se kasneje ni spremenilo, kar je pojasnila tudi začasna skrbnica na naroku. S tem v zvezi tudi ni bil predložen noben izvid, ki bi izkazoval poslabšanje stanja prstov na roki. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca, saj je bilo že z izvedenimi dokazi dejansko stanje ustrezno razčiščeno.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. 4 Ur. l. RS, št. 163/2021.