Jedro

Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, temveč presoja le, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna neizplačani plači: za mesec november 2015 v višini 790,73 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 dalje do plačila in za mesec december 2015 v višini 150,24 EUR bruto, odvede davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2016 dalje do plačila; tožniku obračuna dodatek za nočno delo za obdobje, avgust 2012 do vključno junij 2015, od bruto zneskov odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov navedenih v I. točki izreka sodbe in da je dolžna tožniku obračunati regres za leto 2012 in 2013 v zneskih, kot izhajajo iz 4. odstavka I. točke izreka sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter znesek 678,32 EUR iz naslova neupravičeno odtegnjenega dela plače. Zavrnilo pa je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati plačo za čas od 7. 12. 2015 do 6. 1. 2016 v skupnem bruto znesku 785,77 EUR. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v višini 114,24 EUR in sodno takso v višini 270,00 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obračun dodatka za nočno delo (tretji odstavek I. točke izreka), se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami tega zakona in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zamudno sodbo v delu, ki se nanaša na obračun dodatka za nočno delo razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po prepričanju tožene stranke je naslovno sodišče pri odločanju o tem, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe ravnalo v nasprotju s 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, saj tožnik temu zakonskemu pogoju ni zadostil. Tožnik je v tožbi navajal, da kljub izračunu dodatka za nočno delo, tožena stranka le-tega ni izplačevala ves čas trajanja delovnega razmerja in je tožnik za vsako nočno delo terjal 15,00 EUR dodatka. Tožnik je naslovnemu sodišču predložil plačilne liste in "Obvestila o mesečnem obračunu opravljenega dela in stanja". Tožena stranka poudarja, da listina "Obvestilo o mesečnem obračunu opravljenega dela in stanja", na katerega se sklicuje tožnik kot dokaz o opravljenem nočnem delu ni knjigovodska listina in kot taka ne predstavlja pravne podlage za obračun plače. Edini dokaz o opravljenih urah je plačilna lista, ki je knjigovodska listina in predstavlja pravno podlago za knjiženje in nakazilo upravičencu. Vse postavke iz plačilnih list pa so bile tožniku izplačane. Dejstvo je, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, da bi za toženo stranko opravljal nočno delo. Vse navedbe, na katere tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, bi morale biti razvidne že iz tožbe. Tožnik pa se sklicuje na priloge oziroma na listinsko dokumentacijo, kar po prepričanju tožene stranke ni sprejemljivo. Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov namesto na lastne navedbe povzroča tako pri sodišču kot toženi stranki nejasnosti in negotovosti. V kolikor bi naslovno sodišče ravnalo na zgoraj opisan način, bi moralo ugotoviti, da je tožbeni zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo dodatka za nočno delo, nesklepčen in bi ga moralo zavrniti. Iz navedb tožnika v tožbi namreč nikjer ne izhaja, da bi se stranki dogovorili za dodatek za opravljeno nočno delo, niti se o obstoju dogovora ne da sklepati na podlagi listin, ki jih je tožnik predložil. Ker se sodišče o odločilnih dejstvih in okoliščinah sploh ni izjasnilo, je tako storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi.

5. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razplagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožnikov tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je v spis predložil tožnik. V zvezi z odločitvijo o vtoževanem dodatku za nočno delo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v tožbi trdil, da je ves čas dela pri toženi stranki, od julija 2012 do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki (6. 12. 2015), opravljal nočno delo in da mu je tožena stranka hkrati s plačilno listo vročila tudi "Obvestilo o mesečnem obračunu opravljenega dela in stanja". Tožnik je v tožbi natančno navedel, koliko nočnega dela je opravil v posameznem mesecu in zneske, ki bi mu jih morala mesečno izplačati tožena stranka za opravljeno nočno delo, ob upoštevanju dogovora, da znaša dodatek 15,00 EUR. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnik v tožbi ni podal navedb v zvezi z tožbenim zahtevkom za plačilo nočnega dela in da se je tožnik le skliceval na priloženo listinsko dokumentacijo. Zato je tudi neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da je tožbeni zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo dodatka za nočno delo, nesklepčen in bi ga zato moralo sodišče zavrniti.

7. Neutemeljene so trditve tožene stranke v pritožbi, da tožnik ni dokazal, da bi se stranki dogovorili za dodatek za opravljeno nočno delo, in da tudi ni dokazal višine dogovorjenega dodatka, zato sodišče ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnika. Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, temveč presoja le, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.

8. V skladu z drugim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso iz te določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča, da se opredeli le do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena.

9. Ker niso utemeljeni s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere je dolžna paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.