Jedro

Ni nujno, pa vendar načeloma velja, da izguba mladoletnega otroka upravičuje višjo odškodnino od izgube (že) odraslega potomca. Obratno sorazmerje v izhodišču velja tudi glede starosti oškodovanca (starša); starejši kot je, nižja je odškodnina. Za duševne bolečine zaradi smrti otroka v mlajših srednjih letih sodna praksa priznava odškodnino med 15 in 18 povprečnimi neto mesečnimi plačami.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da: - se znesek 8.000 EUR iz I. točke izreka sodbe zviša za 5.000 EUR, - se znesek 1.893,96 EUR iz I. točke izreka sodbe zviša za 413, 81 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 310,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2014 do plačila in ji povrniti del pravdnih stroškov, sorazmerno uspehu v pravdi (I. točka izreka). V presežku, za znesek 14.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku.

Pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje prisojena odškodnina ni pravična. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo močno čustveno navezanost med tožnico in pokojnim sinom. Njeno izpovedbo je v celoti sprejelo. Šlo je za močno povezanost in njeno trpljenje ob nenadni izgubi edinega sina. Pri določitvi odškodnine ni upoštevalo načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnin. Vsak primer je treba obravnavati specifično. Med tožnico in sinom je obstajala visoka stopnja čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči. Izguba sina je bila zanjo hud udarec še posebej zato, ker je bila povsem nepričakovana. Tožnica je bila v vsakodnevnem stiku s svojim sinom. Skupaj sta vsako jutro pila kavo. Živela sta v isti hiši. Ker je bil edini moški, ji je sin veliko pomagal z vzdrževanjem in gospodarjenjem ter delom v vinogradu. Bil ji je v vsestransko oporo in pomoč. Njegove smrti še vedno ni prebolela. Še danes jemlje pomirjevala Neuerstrong in ima težave s spanjem, zaradi česar jemlje tablete Sanval. V posledici so se izjalovila tudi njena pričakovanja, da bi skupaj s sinom spremljala rast svoje vnukinje, saj se je sinova vdova po njegovi smrti preselila v Zagreb. Da je tožnica zaradi smrti sina še vedno zelo prizadeta, kaže njen jok ob vsakokratni izpovedbi. Višina prisojene odškodnine je na spodnjem robu primerljivih odškodnin. Glede na sodno prakso se staršem prisoja 18 povprečnih mesečnih plač. Izpostavlja prakso vrhovnega in pritožbenega sodišča v zadevah II Ips 1099/2007, II Cp 4930/2010, II Cp 2597/2013 in II Cp 657/2015. Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo kriterije iz 179., 180. in 182. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v obravnavanem primeru 13.000 EUR oz. 11,5 povprečnih mesečnih neto plač.

O pravnem in dejanskem stanju

6. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bolnišnica, ki je bila toženkina zavarovanka, odškodninsko odgovorna za smrt tožničinega sina. Temelj odločitve ni izpodbijan. Glede višine odškodnine je sodišče zaključilo, da je tožnica od zahtevanih 22.000 EUR upravičena do 8.000 EUR.

7. Tožnica ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbija materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča glede višine odškodnine. Materialnopravno izhodišče tako predstavlja 179. člen OZ, ki določa, da je višina odškodnine odvisna od pretrpljenih (duševnih) bolečin (subjektivni kriterij oz. načelo individualizacije) in pomena prizadete dobrine glede na njen namen (objektivni kriterij oz. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin).

O višini odškodnine

8. Glede individualizacije višine odškodnine je sodišče prve stopnje sledilo tožnici. Zaključilo je, da je bila med njo kot materjo in njenim sinom močna čustvena vez. Bila sta tudi ekonomsko in drugače soodvisna. Tožnica je bila v času glavne obravnave stara 74 let (v času sinove smrti okrog 72 let), sin pa je bil v času škodnega dogodka zrelih srednjih let (48 let). Živela sta v isti hiši od leta 1969 dalje, a ne v skupnem gospodinjstvu. Tožnica je živela skupaj s hčerjo, sin pa s svojo ženo in njuno hčerjo (tožničino vnukinjo). Videvala sta se vsak dan. Ob jutrih sta skupaj pila kavo. Po smrti njenega moža je bil sin edini moški v hiši. Skrbel je za moška dela v hiši, kot so kurjava, odmetavanje snega in druge podobne stvari, zato bi ga v letih, ko je tudi sama starejša, še bolj potrebovala. Tudi ekonomsko sta bila povezana in mu je tožnica v preteklosti pomagala. Njegova smrt je bila zanjo nepričakovana. Ko je zanjo izvedela, je morala dobiti injekcijo za pomiritev. Ker ima probleme s spanjem, še vedno jemlje tablete Helex in Sanval. Po sinovi smrti se je v Zagreb odselila tudi njegova vdova, ki je s seboj odpeljala tudi edino tožničino vnukinjo, ki je več ne videva.

9. Ob opisanih dejanskih okoliščinah je treba z vidika objektivne pogojenosti višine odškodnine le-to primerjati s sodno prakso v primerljivih zadevah. Iz sodne prakse je razvidno, da je najširše zastavljen splošni razpon višine odškodnin v razmerjih med starši in otroci med 4 in 40 povprečnimi neto mesečnimi plačami.1 Pri tem je treba upoštevati, da so se odškodnine v primerjavi z najstarejšo sodno prakso nekoliko povišale. Povprečni primeri odškodnin zaradi smrti otroka se tako gibljejo med 10 in 20 mesečnimi plačami.2 V primerih nad 20 mesečnih plač gre za dodatne okoliščine, kot je dolgotrajno zdravljenje, psihiatrična oskrba itd. Ti in drugi specifični ter izjemni primeri utemeljujejo odškodnino pod spodnjo ali zgornjo mejo, do tudi več kot 30 povprečnih mesečnih plač,3 a za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.4 Ker se razlikujejo tudi okoliščine na strani poteka škodnega dogodka, lastnosti staršev oz. preminulih, obstajajo tudi oprijemljive razlike med sicer navidez enakimi povprečnimi primeri, kar utemeljuje prilagoditev zneska odškodnine znotraj razponov. Ni nujno, pa vendar načeloma velja, da izguba mladoletnega otroka upravičuje višjo odškodnino od izgube (že) odraslega potomca5. Obratno sorazmerje v izhodišču velja tudi glede starosti oškodovanca (starša); starejši kot je, nižja je odškodnina. Za duševne bolečine zaradi smrti otroka v mlajših srednjih letih sodna praksa priznava odškodnino med 15 in 18 povprečnimi neto mesečnimi plačami.6

10. Tožnica v pritožbi izpostavlja sodno prakso, ki ni docela primerljiva, zato ji (v celoti) ni mogoče slediti. V zadevi VSL I Cp 4930/2010 gre za neprimerljiv, specifičen primer s posebnimi okoliščinami, kar je posebej izpostavljeno v sami obrazložitvi. Šlo je za truplo edinega otroka, ki je bilo v posledici nasilnih okoliščin odvrženo na deponijo, mati pa eno leto ni vedela, kaj je s sinom in je skušala storiti samomor. V zadevi VSL II Cp 2597/2013 je bila sinova smrt posledica umora (strelnih poškodb), mati pa se je dalj časa zdravila pri psihiatru zaradi posttravmatske stresne motnje, njeno stanje se ni izboljševalo, ampak je postajalo kronično, zato je bila razvrščena v III. stopnjo invalidnosti in je delala s krajšim delovnim časom. Tudi v zadevi VSL II Cp 657/2015 je višja odškodnina posledica drugačnih dejanskih okoliščin. Pokojnik je bil star 27 let, umrl je šele po večdnevnih mukah in trpljenju, tožnica pa je bila zaradi sinove smrti v depresiji in imela veliko drugih posledic kot je razvidno iz 6. točke obrazložitve citirane sodbe (izguba kilogramov, nočne more, nespečnost, izogibanje družabnemu življenju, porušen imunski sistem, pretirano uživanje alkohola, pretirano kajenje, zmanjšanje športnih aktivnosti itd). Pritožnica tudi ne izpostavi, katere so tiste primerljive dejanske okoliščine iz zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 1099/2007, ki bi utemeljevale višji znesek odškodnine. Ne glede na to se slednja v vsakem primeru giblje v opisanih razponih in ne odstopa od prisojene v obravnavani zadevi.

11. Sodišče prve stopnje je prisodilo odškodnino ob spodnjem robu (7 povprečnih plač), kar je bistveno premalo in ne ustreza ugotovljenim okoliščinam. Upoštevaje predstavljene primere iz sodne prakse in ugotovljene okoliščine primera po presoji pritožbenega sodišča pravična odškodnina v obravnavanem primeru znaša 13.000 EUR (kar je pomenilo 11,5 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe (december 2017).7 V izhodišču se je pritožbeno sodišče gibalo v opisanih povprečnih razponih odškodnin v primeru smrti otroka. Pokojni je bil zrelih srednjih let, njegova smrt je bila za priletno tožnico nepričakovana in hud šok. Ostala ji je še hči. Bil je njen edini sin, ki je skrbel za moška opravila pri hiši. Živela sta v sicer ločenih gospodinjstvih iste hiše in se videvala vsak dan ter imela svoj jutranji ritual. Ugotovljena je bila močna čustvena navezanost in soodvisnost. Posledice pri tožnici še vedno trajajo v obliki jemanja tablet in nespečnosti. Ob upoštevanju navedenega in starosti tako na strani umrlega kot oškodovanke je pravična denarna odškodnine nekoliko nižja od povprečnih primerov z mlajšimi udeleženci.

12. Po ugotovitvi, da je očitek zmotne uporabe materialnega prava delno utemeljen, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek odškodnine zvišalo za 5.000 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

13. V posledici je drugačen tudi uspeh strank in odločitev o pravdnih stroških. Tožnica je po temelju uspela v celoti, glede višine pa v 59 %. Njen skupen uspeh je tako 79,5 %, toženkin pa 20,5 %. Glede na pravdne stroške, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v 12. točki obrazložitve, je tožnica upravičena do 2.421,1 EUR (79,5 % od 3.045,4 EUR priznanih stroškov), toženka pa do 113,33 EUR (20,5 % od 552,84 EUR priznanih stroškov). Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici plačati 2.307,77 EUR pravdnih stroškov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP za 413, 81 EUR zvišalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnici dolžna povrniti toženka.

14. V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

15. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, ji je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP). V pritožbi je bila sporna še odškodnina v višini 14.000 EUR (30.501,01 točk), od katerih je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene stroške. Tožnici je priznalo po tar. št. 19/1 625 točk za pritožbo (500 točk, povečanih za 25 %) in 12,5 točk iz naslova poštnih in telekomunikacijskih storitev na podlagi drugega in tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife, kar skupaj znese (ob vrednosti točke 0,459 EUR iz 13. člena Odvetniške tarife) 292,61 EUR, povečano za 22 % DDV pa 356,98 EUR. Pritožbeno sodišče je temu prištelo še znesek plačane sodne takse v znesku 513,00 EUR. Skupaj tako znašajo stroški pritožnice 869,98 EUR oz. glede na uspeh v pritožbenem postopku (35,71 %) 310,67 EUR. Drugih priglašenih stroškov (za "končno poročilo") pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so vsebovani v priznani nagradi. Toženka je tako dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 310,67 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Primerjaj s primeri v Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 1249-1276, s številkami v tem poglavju: 5, 15, 18, 20, 25, 27, 28, 32, 34, 35, 46, 50 in v Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 692-725, primeri s številko 590, 591, 592, 595, 613, 630, 637, 640, 643 in 651. 2 Kot pod opombo 1, primerjaj tudi II Cp 470/2016, II Cp 2597/2013 in II Cp 657/2015. 3 Npr. VSL I Cp 643/2012. 4 Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča RS II Ips 412/1993, II Dor 245/2012, II Ips 294/2000 itd. 5 Primerjaj II Cp 470/2016 in II Cp 657/2015: "(...) da napravi razliko med starši, ki so izgubili mladoletnega otroka, in tistimi, ki so otroka izgubili v njegovem odraslem življenjskem obdobju. Odškodnina v obravnavanem primeru zato ne more doseči/preseči okvira odškodnin, ki jih sodišča prisodijo staršem, ki izgubijo svoje še nesamostojne mladoletne otroke, za katere starši skrbijo vsakodnevno in celostno." 6 Primerjaj s primeri iz Berger Škrk, navedeno delo, str. 1249-1276, številka primera 15 (II Ips 1099/2007), 20 (II Ips 116/2006), 25 (II Ips 629/2008), 27 (II Ips 633/2000), 28 (II Ips 6/2002), 35 (II Ips 887/2007). 7 Decembra 2017 je bila povprečna neto plača 1.129,76 EUR, vir: Statistični urad RS, www.stat.si in objava v Uradnem listu RS št. 15/2018.