Jedro

Inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje, je primarno investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje in šele podrejeno lastnik zemljišča. To pomeni, da je treba v postopku najprej ugotavljati, kdo je investitor oz. lastnik objekta in šele ko ugotovljena dejstva dajo zadostno podlago za sklep, da tega ni mogoče ugotoviti, pride v poštev izrek inšpekcijskega ukrepa lastniku zemljišča, na katerem stoji nelegalno zgrajen objekt.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-1941/2010-40 z dne 15. 12. 2011 se odpravi v delu, kolikor se nanaša na tožnika kot inšpekcijskega zavezanca in se zadeva v tem obsegu vrne Inšpektoratu RS za promet, energetiko in prostor v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku in A.A. izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 2242/15 k.o. ... V 1. točki izreka jima je naložila, da ustavita vsa nadaljnja dela na objektu, v 2. točki pa, da objekt odstranita do 30. 3. 2012 in vzpostavita prejšnje stanje, sicer bo to v skladu s 4. točko storila druga oseba v izvršilnem postopku. V 3. točki izreka so bile za objekt odrejene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da so bili inšpekcijski ukrepi tožniku izrečeni kot solastniku zemljišča, na katerem stoji nelegalno zgrajeni objekt. Na poziv upravnega organa je tožnik izjavil, da on ni investitor sporne gradnje in da sta to A.A. in B.A. Prav tako je A.A. izjavila, da ni investitorka omenjene gradnje, pač pa solastnica zemljišča. Na podlagi navedenega je gradbeni inšpektor ugotovil, da zaradi izmikanja dejanskemu odgovoru, ki bi bil podlaga za ugotovitev dejanskega stanja, investitorja ni mogoče ugotoviti. V takem primeru je na podlagi ZGO-1, Zakona o zemljiški knjigi in Zakona o obligacijskih razmerjih predvidena odgovornost lastnika zemljišča. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in se strinjal s stališčem, da na podlagi kontradiktornih odgovorov v postopku ni bilo mogoče natančno ugotoviti, kdo je investitor počitniškega objekta. Poleg tega je upravni organ prve stopnje tožniku dal možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah s tem, ko je pridobil njegovo pisno izjavo. Dejstvo, da se sporni objekt nahaja na zemljišču parc. št. 2242/15 k.o. ..., pa izhaja iz zapisnika z dne 6. 9. 2009, geografskega posnetka predmetne parcele z dne 4. 3. 2010, skice terenske meritve Občine Ig z dne 12. 3. 2007 in iz podatkov Geodetske uprave RS – izpiska iz zemljiškega katastra za parcelo z dne 14. 9. 2011. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil zaslišan in mu ni bila dana možnost, da se opredeli do vseh relevantnih dokazov in listin, ki jih je zbrala toženka. Poudarja, da nikoli ni bil investitor spornega objekta, kar je zmotno ugotovljeno v izpodbijani odločbi, ki je zaradi tega neizvršljiva. Je le solastnik zemljišča parc. št. 2242/15 k.o. ..., ki pa je v naravi razdeljeno. V nobeni od odločb ni navedeno, na podlagi katerih dejstev je bilo ugotovljeno, da se objekt nahaja prav na omenjenem zemljišču, na katerem je bil še pred letom 1967 zgrajen pomožni objekt za shranjevanje kmetijske mehanizacije. Objekt, ki ga navaja organ v tem postopku, je res adaptiran, vendar na istih temeljih tega pomožnega objekta in v enakih gabaritih. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru take gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Iz navedene določbe ni razvidno, kdo je inšpekcijski zavezanec, je pa to mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v poglavje „3. Druge sankcije“ in ki kot tako drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. Navedeno kaže, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), primarno investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje in šele podrejeno lastnik zemljišča. To pomeni, da je treba v postopku najprej ugotavljati, kdo je investitor oz. lastnik objekta in šele ko ugotovljena dejstva dajo zadostno podlago za sklep, da tega ni mogoče ugotoviti, pride v poštev izrek inšpekcijskega ukrepa lastniku zemljišča, na katerem stoji nelegalno zgrajen objekt. Iz priloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je bila prva inšpekcijska odločba z dne 14. 8. 2010, v kateri je bila za inšpekcijsko zavezanko določena A.A., odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi 14. 6. 2011 zavzel stališče, da bo treba v ponovljenem postopku ugotoviti, kdo je investitor predmetnega objekta. V ponovljenem postopku je upravni organ vabil A.A. kot stranko, naj se 12. 9. 2011 zglasi pri njem, a se je opravičila. Nato je njej in tožniku poslal dopis z dne 14. 9. 2011 s postavljenimi vprašanji. Tožnik je na vprašanji, ali je investitor gradnje na parc. št. 2242/15 k.o. ... in ali je poleg njega še kdo investitor omenjene gradnje, odgovoril, da on ni investitor, ampak sta to A.A. in B.A. Upravni organ je zatem izdal izpodbijano odločbo, iz obrazložitve katere izhaja, da je štel tožnika za inšpekcijskega zavezanca le na podlagi njegovega pojasnila, ki ga je ocenil kot izmikanje odgovoru.

Na navedenem utemeljeno stališče, da mora zato tožnik kot solastnik zemljišča prevzeti posledice nelegalne gradnje, je po oceni sodišča najmanj preuranjeno. Tožnik je namreč izrecno povedal, kdo je investitor gradnje počitniškega objekta, zato mu ni mogoče pripisati izmikanja postavljenemu vprašanju. Poleg tega iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, opravljenem 21. 11. 2007, na katerem je bil prisoten B.A., izhaja, da je slednji ob tej priliki izjavil, da je edini investitor A.A. V upravnih spisih se nahaja tudi njen dopis z dne 5. 12. 2008, s katerim je odgovorila na inšpektorjevo zahtevo po pisnem pojasnilu glede gradnje počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 2242/15 k.o. ... in v katerem se sklicuje na predloge prostorskih aktov, v katerih je „predvidena tudi legalizacija vseh, med njimi tudi moja, do tedaj črnih gradenj“. Upravni organ bi zato moral od tožnika zahtevati dodatna pojasnila v zvezi z njegovo trditvijo glede investitorstva oz. ga v ta namen zaslišati, stališče o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, pa bi moralo temeljiti na ugotovljenih dejstvih in ne, kot v obravnavanem primeru, na stališču, ki nima opore ne v upravnem spisu ne v tožnikovi izjavi. Tudi sicer za ugotovitev, da je oseba investitor, njeno priznanje o tej okoliščini ni potrebno.

Ker je bilo glede na navedeno v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče že iz tega razloga tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo glede tožnika kot inšpekcijskega zavezanca (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem naj upravni organ zasliši tožnika glede okoliščin, ki se nanašajo na zatrjevano investitorstvo A.A. in B.A., po potrebi izvede tudi druge dokaze in nato ponovno oceni, ali so izpolnjeni pogoji za to, da se tožniku kot solastniku zemljišča gradnje izrečejo inšpekcijski ukrepi.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).