Jedro

Ni podana objektivna identiteta tožbenih zahtevkov iz predhodno pravnomočno končane pravde in obravnavane zadeve. Pri obeh zahtevkih je namreč različen že sam tožbeni predlog. Sodišče je v predhodni zadevi o ugovoru ničnosti odločilo zgolj kot o predhodnem vprašanju (vmesni ugotovitveni zahtevek ni bil postavljen), zato ima pravni učinek samo v tej pravdi (drugi odstavek 13. člena ZPP). O vprašanju ničnosti kupoprodajne pogodbe še ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnikov in pravdni postopek ustavilo ter odločilo, da sta tožnika dolžna plačati tožencema njune stroške postopka. Zaključilo je, da gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata) po drugem odstavku 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka. Navedlo je, da, čeprav se je zahtevek tožnikov po nasprotni tožbi v pravdi P 627/2006 glasil na razveljavitev prodajne pogodbe (dajatveni zahtevek) in ne na ugotovitev ničnosti, sta tožnika vsebinsko zahtevala ugotovitev ničnosti zaradi oderuštva. Po vsebini tožnika v tej pravdi zahtevata isto. Oba zahtevka (torej zahtevek po nasprotni tožbi in obravnavani tožbeni zahtevek) izhajata iz identične podlage, in sicer neučinkovanja pogodbe med pravdnima strankama zaradi oderuštva. Dejansko podlago tožbenega zahtevka je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo historični dogodek. Opozorilo je še, da sta toženca položila kupnino kot sodni depozit pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 353/2009. 3. Tožnika vlagata zoper sklep sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter naložitev tožencema povrnitev njunih stroškov postopka. Navajata, da je sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 319. člena ZPP, saj v obravnavani zadevi ne gre za razsojeno stvar, ker ni podana identičnost zahtevkov. V zvezi s tem uveljavljata kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in prvem odstavku 339. člena ZPP ter kršitev po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). V postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod P 27/2006 sta toženca (takrat kot tožnika) zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki mu je sodišče ugodilo, tožnika (takrat kot toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi) pa sta postavila le zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 17. 8. 2006, ki ga je sodišče zavrnilo. Med postopkom sta tudi uveljavljala ugovor ničnosti kupoprodajne pogodbe (ne da bi bil ta zahtevek del nasprotne tožbe). Zato je bilo Okrožno sodišče v Kopru dolžno odločati le o razveljavitvi pogodbe in ne tudi o njeni ničnosti. Sklicujeta se na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 12/2010 z dne 27. 1. 2011. Tožnika sta v obravnavani zadevi postavila drug zahtevek, in sicer zahtevek na ugotovitev ničnosti te kupoprodajne pogodbe. Ker sodišča niso vezana na ugotovitve o dejstvih v drugih postopkih, ampak le na pravnomočen izrek, je za konkretni postopek nepomembno, ali je sodišče v prejšnjem postopku ugotavljalo, ali je kupoprodajna pogodba nična zaradi oderuštva. Odločitve o ugovorih ne postanejo pravnomočne. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cp 911/2013 z dne 1. 4. 2014, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru P 878/2009 z dne 9. 9. 2013, kjer je bil postopek zaradi plačila uporabnine s strani tožnikov zaradi uporabe nepremičnine tožencev kot zemljiškoknjižnih lastnikov prekinjen do pravnomočne odločitve v tem postopku, ker vprašanje ničnosti kupoprodajne pogodbe predstavlja predhodno vprašanje v navedeni zadevi. Uveljavljata še kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2., 348. in 350. členom ZPP, saj je pritožbeno sodišče samovoljno protispisno zaključilo, da sta toženca kupnino že plačala s položitvijo kupnine na sodni depozit. Tožnika v pritožbi neplačila kupnine nista zatrjevala, saj se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, tudi sicer pa je takšen zaključek pritožbenega sodišča napačen. Iz priloženega obvestila Okrajnega sodišča v Ljubljani N 353/2009 z dne 4. 2. 2015, ki sta ga tožnika prejela po prejemu izpodbijanega sklepa pritožbenega sodišča, je razvidno, da kupnina do dne 4. 2. 2015 v višini 558.697,00 EUR na sodni depozit ni bila položena.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženca primarno predlagata zavrženje revizije zaradi njene nedovoljenosti, podredno pa njeno zavrnitev ter povrnitev njunih stroškov revizijskega postopka. Pritrjujeta zaključkom obeh sodišč in dodajata, da je Okrajno sodišče v Piranu s sodbo v zadevi P 147/2011 dne 28. 3. 2014, ki je postala pravnomočna, tudi ugodilo njunemu zahtevku zaradi izpraznitve sporne nepremičnine in presodilo, da tožnika (tam toženca) nista izkazala, da bi bila pogodba neveljavna zaradi oderuštva. Ker sta tožnika ničnost zaradi oderuštva zatrjevala že v dveh postopkih, v enem postopku pa uveljavljala celo nasprotni tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe iz razlogov ničnosti zaradi oderuštva, je odločitev sodišč, da gre za razsojeno stvar, pravilna. Sklicujeta se tudi na primer Gubisch (ECJ 1994 I 5439), kjer je Sodišče Evropskih Skupnosti (v nadaljevanju SES) zavzelo stališče, da pravda po tožbi za izpolnitev obveznosti iz določene pogodbe ustvarja litispendenco tudi za zahtevek, s katerim bi nasprotna stranka zahtevala ugotovitev ničnosti ali razveljavitev te pogodbe. Tak zahtevek je zato dopustno uveljavljati le pri sodišču, pri katerem je vložena tožba za izpolnitev obveznosti. Bistvena je dejanska istovetnost zadeve in enotnost vprašanj. V obravnavani zadevi gre za izključujoča se zahtevka.

5. Revizija je utemeljena.

6. V zvezi z navedbami tožencev v odgovoru na revizijo, da bi bilo treba revizijo zavreči zaradi neopredelitve vrednosti spornega predmeta za vsak posamezen zahtevek, Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je v primeru tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe spor mogoče rešiti le za vse pogodbene stranke enako, zato za dovoljenost revizije v konkretnem primeru zadošča navedba enotne vrednosti spornega predmeta (570.000,00 EUR).

7. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali gre v zadevi že za pravnomočno razsojeno zadevo (res iudicata). Pri tej presoji mora sodišče oceniti, ali je podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna ideniteta) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna ideniteta). V sodni praksi je v fazi, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno, uveljavljena procesna ekvivalenčna teorija(1), ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in (dejanski) tožbeni temelj(2).

8. Subjektivna identiteta je podana, saj postopek teče med istimi osebami, kot je v pravnomočno zaključenem postopku P 627/2006. V tej zadevi je sodišče odločilo o dajatvenem zahtevku tožencev, da morata tožnika tožencema izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta tožnika na solastnini tožencev vpisala v zemljiško knjigo kot lastnika sporne nepremičnine, tožnika pa morata hkrati tožencema plačati kupnino. Oblikovalni zahtevek tožnikov (kot tožnikov po nasprotni tožbi) za razveljavitev kupoprodajne pogodbe je zavrnilo. V obravnavani zadevi pa tožnika vlagata primarno ugotovitveni tožbeni zahtevek za ničnost prodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, podredno pa za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri sporni nepremičnini na ime tožencev, njen izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

9. Bistvena je torej razrešitev razmerja med predhodno dajatveno in oblikovalno ter kasnejšo negativno ugotovitveno tožbo. Če gre pri ugotovitveni tožbi za ugotovitev obstoja celotnega pravnega razmerja (kot v obravnavanem primeru), predhodna dajatvena tožba ne preprečuje naknadne vložitve ugotovitvene tožbe. Takšna ugotovitvena tožba namreč v razmerju do dajatvene ni nekaj manj (minus), pač pa nekaj drugega, torej aliud (drugače od dajatvene tožbe, pri kateri se je o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odločilo le v obrazložitvi sodbe in s tem brez učinka pravnomočnosti), saj zagotavlja pravnomočno odločitev o celotnem pravnem razmerju(3).

10. Revizija ima tako prav, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili drugi odstavek 319. člena ZPP. Res je, da oba zahtevka (zahtevek po nasprotni tožbi in obravnavani tožbeni zahtevek) vsebinsko izhajata iz (ne)učinkovanja pogodbe med pravdnima strankama zaradi oderuštva, kot je pojasnilo pritožbeno sodišče, vendar pa ne gre za identična tožbena zahtevka. Pri obeh zahtevkih je namreč različen že sam tožbeni predlog. O vprašanju ničnosti kupoprodajne pogodbe še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je sodišče v zadevi P 627/2006 o ugovoru ničnosti odločilo zgolj kot o predhodnem vprašanju (vmesni ugotovitveni zahtevek ni bil postavljen). Zato ima odločitev o ugovoru ničnosti kupoprodajne pogodbe pravni učinek samo v tej pravdi (drugi odstavek 13. člena ZPP). Objektivna identiteta tožbenih zahtevkov v konkretnem primeru tako ni podana.

11. Ker je revizija utemeljena že iz navedenih razlogov, revizijsko sodišče ostalih revizijskih navedb (glede nepoložitve kupnine kot sodni depozit) ni presojalo.

12. Toženca se v odgovoru na revizijo sklicujeta na sodno prakso SES (primer Gubisch; ECJ 1994 I 5439), ki je uporabilo drugačen način opredelitve istovetnosti spornega predmeta oziroma identitete tožbenega zahtevka. Res je, da po stališču SES pravda po tožbi za izpolnitev obveznosti iz določene pogodbe ustvarja litispendenco tudi za zahtevek, s katerim bi nasprotna stranka zahtevala ugotovitev ničnosti ali razveljavitev te pogodbe. Tak zahtevek je dopustno uveljavljati le pri sodišču, pri katerem je vložena tožba za izpolnitev obveznosti. S takšno širšo opredelitvijo spornega predmeta (bistveni sta dejanska istovetnost zadeve in enotnost vprašanj, o katerih je treba odločiti) je SES hotelo preprečiti zlorabe oziroma izigranje določb o pristojnosti (toženec bi tožbo za razveljavitev pogodbe vložil pri sodišču, pri katerem pričakuje več naklonjenosti, če bi to sodišče nato odločilo dovolj hitro, pa bi bilo sodišče v drugo državi - tisto, pri kateri je upnik vložil tožbo za izpolnitev obveznosti - vezano na odločitev o razveljavitvi pogodbe)(4). Vendar pa SES pojem „spornega predmeta“ razlaga „evroavtonomno“ in je njegovo stališče treba upoštevati za vprašanje litispendence med slovenskim sodiščem in sodiščem v drugi državi članici EU. Kadar gre za vprašanje litispendence pri slovenskih sodiščih (kot v obravnavani zadevi), navedene opredelitve SES ne pridejo v poštev, pa tudi ne v primeru, ko gre za vprašanje že razsojene stvari.

13. Zaradi opisane relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 319. člena ZPP je Vrhovno sodišče sklepa obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Teorija se je pri nas glede opredelitve spornega predmeta večinoma zavzela za čisto procesno teorijo.

Op. št. (2): D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k členu 319, str. 161 - 162. Op. št. (3): Glej tudi A. Galič, Pravdni postopek s s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006, komentar k členu 189, str. 223 - 224. Op. št. (4): Glej A. Galič, Pravdni postopek s s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006, komentar k členu 189, str. 224 - 225.