Jedro

Pri presoji odgovornosti za škodo, nastalo pri delu, se kot prispevek oškodovanca upošteva vsaka stopnja njegove krivde.

Poseganje z roko v notranjost delujoče kruhoreznice oziroma v področje rezila je v nasprotju z ravnanjem povprečno skrbnega človeka, ki je dolžan tudi sam skrbeti za lastno varnost pri delu.

Izrek

Revizija glede odločitve o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala v škodnem dogodku dne 10.1.1996, ko se je poškodoval med služenjem vojaškega roka v vojašnici v Š. Določen je bil za rezanje kruha na električnem stroju in pri potiskanju štruce z roko v odprtino kruhoreznice mu je rezilo poškodovalo tri prste desne roke.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo zneska 2.268.000 SIT. Znesek 18.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1998 dalje je predstavljal povračilo premoženjske škode, znesek 2.250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2003 dalje pa pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožbeni zahtevek za nadaljnjih 1.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1997 dalje in pa obrestni zahtevek od zneska 2.250.000 SIT za čas od 12.12.1997 do 9.3.2003 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank. Delno je spremenilo prvostopenjsko sodbo in sicer je presodilo, da je podan tožnikov 20 % prispevek k nastali nezgodi oziroma k nastanku škode. Zato je za 20 % zmanjšalo prisojeni znesek in naložilo toženi stranki plačilo zneska 1.814.400 SIT. Znesek 14.400 SIT je predstavljal povrnitev premoženjske škode, znesek 1.800.000 SIT pa pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo, za katero je prisodilo zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 10.3.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 11.3.2003 pa zakonske zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V skladu s spremenjeno odločitvijo je znašal zavrnilni del sodbe 1.453.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1997 dalje in pa zakonske zamudne obresti od zneska 1.800.000 SIT za obdobja od 12.12.1997 do 10.3.2003. V preostalem delu je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjene dele prvostopenjske sodbe.

Tožnik v reviziji izpodbija zavrnilni del sodb sodišč druge in prve stopnje, to je glede plačila 1.453.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pa glede plačila zakonskih zamudnih obresti za prisojeni znesek za čas od 12.12.1997 do 31.12.2001. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč tako, da se tožniku prisodi še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.450.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1997 dalje in še nadaljnja odškodnina za premoženjsko škodo v znesku 3.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1998 dalje. Prisodijo naj se mu tudi zakonske zamudne obresti za prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za obdobje od 12.12.1997 do 31.12.2001. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo zatrjevala njeno neutemeljenost in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena.

Izpodbijani del pravnomočne sodbe znaša 1.453.600 SIT. Od navedenega se znesek 1.450.000 SIT nanaša na nepremoženjsko škodo, znesek 3.600 SIT pa na premoženjsko škodo. Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednost vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 3.600 SIT, s čimer ni presežena za dovoljenost revizije predpisana meja 1.000.000 SIT iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tožnikova revizija torej v tem delu ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato tožnikovo revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, po 377. členu ZPP zavrglo.

Revizija v delu glede odločitve o nepremoženjski škodi ni utemeljena.

Tožnik v reviziji trdi, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je, ne da bi opravilo obravnavo na drugi stopnji, spremenilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in odločilo, da je tožnik z 20 % sozakrivil obravnavani škodni dogodek. Revizijsko sodišče tej trditvi ne more pritrditi. Odločitev o tožnikovem 20 % prispevku k nastanku škode in sprememba odločitve prvostopenjskega sodišča zaradi tega pomenita uporabo materialnega prava, ne pa spremembo dejanskega stanja. Če pa tožnik meni, da je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačna dejstva oziroma drugačno dejansko stanje, kot prvostopenjsko sodišče, bi moral to v reviziji določno navesti. Tako pa trditev o spremenjenem dejanskem stanju ni konkretizirana, zaradi česar je ni mogoče upoštevati in s tem tudi ne ugotoviti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožnik tudi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da razlogi izpodbijane sodbe nimajo razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče naj se ne bi opredelilo, s kakšno malomarnostjo naj bi tožnik ravnal v kritičnem času, z zavestno ali z nezavestno malomarnostjo, saj v primeru ravnanja z nezavestno malomarnostjo ne bi bila podana tožnikova soodgovornost za škodni dogodek. Revizijsko sodišče navedenim trditvam ne pritrjuje. Izrecna opredelitev stopnje tožnikove malomarnosti ni potrebna, saj v materialnem pravu ni podlage za stališče, da je podana tožnikova soodgovornost za škodni dogodek le v primeru, če je ravnal z zavestno malomarnostjo. Do deljene odgovornosti lahko pride pri vsaki stopnji delavčeve krivde, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zato izpodbijana sodba z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ni obremenjena.

Tožnik trdi, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pravno zmotno zaključilo, da je tožnik z 20 % soprispeval k obravnavanemu škodnemu dogodku. Revizijsko sodišče taki oceni ne pritrjuje. Soglaša sicer z revizijskim stališčem, da je razmerje tožnika kot vojaka do tožene stranke treba obravnavati analogno kot razmerje delavca, ki je v delovnem razmerju pri svojem delodajalcu - družbi in mu je pri delu nastala škoda. Vendar se v primeru, če delavec utrpi škodo pri delu pri svojem delodajalcu oziroma če vojak utrpi škodo pri delu na služenju vojaškega roka, ne omejuje njegov prispevek k nastanku škode samo na primere zavestne ali velike malomarnosti, kot trdi tožnik v reviziji. Navedeno je že, da za tako stališče ni podlage v materialnem pravu. V času škodnega dogodka so se uporabljale določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). V 73. členu ZTPDR je bilo določeno, da mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. To pa je pomenilo uporabo določb drugega oddelka drugega poglavja tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78-57/89). Med določbami o škodi pa se določbe 177. člena ZOR in 192. člena ZOR v zvezi s prispevkom oškodovanca k nastanku škode dopuščale vsako stopnjo njegove krivde, torej tudi, če je ravnal z nezavestno ali majhno malomarnostjo. Res pa je veljalo drugače po 70. členu ZTPDR za škodo, ki jo je delavec povzročil pri delu delodajalcu in je odgovarjal zanjo samo, če jo je povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre v obravnavanem primeru za škodo, ki jo je pri delu utrpel tožnik sam in za odgovornost "delodajalca", ko se kot soprispevek oškodovanca upošteva vsaka stopnja njegove krivde (primerjaj sodbo opr. št. II Ips 296/99). Zgolj s sklicevanjem na nezavestno oziroma majhno malomarnost se tožnik ne more izogniti ugotavljanju njegovega prispevka k nastanku škode.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili tako krivdno kot tudi objektivno odgovornost tožene stranke. Ugotovljeno je naslednje dejansko stanje: – tožnik se je poškodoval 10.1.1996 med služenjem vojaškega roka pri rezanju kruha s kruhoreznico; – tožnik je bil zadolžen za pomožna dela v kuhinji, kjer je delal manj kot en mesec; – način dela s kruhoreznico je potekal tako, da so se štruce kruha ustavljale v odprtine na zgornjem delu stroja, na dnu odprtin pa so rezila vodoravno rezala kruh na kose; štruce so potiskali do konca v odprtino z naslednjo štruco; zadnjo štruco so potisnili v odprtino z roko, ker ni bilo drugih pomagal; to je bil običajen način dela; – potiskanje štruce z roko v odprtino je zelo nevarno; štruce bi morali potiskati s posebnim pomagalom (na primer lesenim batom); – ni bilo nobenih ustnih ali pisnih navodil za delo s kruhoreznico; – tožnik ni bil seznanjen z varnim načinom dela; ni bi opozorjen na nevarnost dela s kruhoreznico; – tožnik je kot živilski tehnik pred služenjem vojaškega roka opravljal delo mesarja, tako da se je s podobnimi nevarnimi delovnimi pripomočki srečeval že pred nezgodo.

Na podlagi navedenih dejstev sta obe sodišči prve in druge stopnje presodili, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost seznaniti tožnika z varnim načinom dela, mu dati ustrezna ustna in pisna navodila za delo in ga opozoriti na nevarnosti pri delu s kruhoreznico, s čimer je kršila predpise o varstvu pri delu in je zato krivdno odgovorna. Je pa tudi objektivno odgovorna kot imetnica kruhoreznice kot nevarne stvari, saj je iz nje izvirala povečana nevarnost nastanka škode, ker je bilo med delovanjem kruhoreznice z roko mogoče seči v območje stroja. Navedenim opredelitvam tožnik ni nasprotoval, nasprotuje pa nadaljnji presoji pritožbenega sodišča o obstoju tožnikove soodgovornosti zaradi 20 % prispevka k nastanku škode. Pri tem se tožnik v reviziji sklicuje na okoliščine, da ga tožeča stranka ni opozorila na nevarnost pri delu z navedenim strojem, da ga ni konkretno poučila o načinu dela in da ni imela nobenih pisnih navodil za varno delo ter končno, da tožniku ni dala na razpolago pripomočka, s katerim bi lahko potisnil v kruhoreznico zadnjo štruco kruha. Vse navedene okoliščine držijo in so tudi upoštevane kot odločilne okoliščine za ugotovitev krivdne odgovornosti tožene stranke. Vendar je ugotovljeno tudi neskrbno ravnanje tožnika. Pritrditi je namreč sodišču druge stopnje, da vsak povprečno skrben človek ve, da ne sme segati z roko v področje rezila nevarnega stroja. Že pri opazovanju dela s kruhoreznico bi tožnik lahko videl, v čem je njena nevarnost, kot živilski tehnik pa še toliko bolj, saj je pred služenjem vojaškega roka opravljal delo mesarja, kar pomeni, da se je s podobnimi delovnimi pripomočki srečal že pred nezgodo. Tožnik bi nesrečo lahko preprečil, če bi zadnjo štruco kruha v kruhoreznico potisnil čimbolj pazljivo oziroma si pomagal s pripomočkom, saj je (po delovnopravnih predpisih) dolžan tudi vsak sam skrbeti za lastno varnost pri delu. Revizijsko sodišče torej zaključuje, da je poseganje z roko v delujočo kruhoreznico v nasprotju z ravnanjem povprečno skrbnega človeka, tako da so pravilni razlogi o tem v izpodbijani sodbi ter pritrjuje materialnopravni odločitvi o 20 % tožnikovem soprispevku k nastanku škode v smislu 192. člena ZOR. V nasprotju z drugačnimi revizijskimi trditvami je torej odločitev o podlagi zahtevka pravilna in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tožnik v reviziji izpodbija tudi višino odmerjene odškodnine za nepremoženjske škode ter zahteva prisojo odškodnine v vtoževani višini. Ko revizijsko sodišče preizkuša materialnopravno pravilnost odločitve o višini odškodnine, je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki sta jih ugotovili ob upoštevanju določb 200. in 203. člena ZOR, ki sta pravna podlaga za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izhodišče je ugotovitev, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbeno amputacijo odmaknjenega členka desnega sredinca in vreznini na kazalcu in prstancu desnice.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so, da je tožnikovo ambulantno zdravljenje trajalo en mesec. Hude bolečine je imel tri dni, srednje hude štiri dni, lahko konstantne dva tedna in občasne lahke dva meseca ter en teden. Trajne občasne lahke bolečine ima tožnik ob močnem prijemu s koncem desnega sredinca in ob spremembi vremena. Za tožnika je bila neugodna operacija v lokalni anesteziji, enako tudi injekcije proti bolečinam, odstranitev šivov, petkratna fizioterapija ter domače razgibavanje. Na desni roki je nosil longeto, dvakrat je bil na obisku pri kirurgu in šestnajstkrat v domači ambulanti pri vsakodnevnih prevezih in v dodatnih dveh tednih na prevezih vsak drug dan. Za takšno škodo je ob upoštevanju tožnikove starosti 20 let ob času dogodka priznana odškodnina za telesne bolečine v znesku 1.000.000 SIT. Po stališču revizije navedene neugodnosti in tožnikova mladost, zaradi katere bo občasne bolečine prenašal še dolgo časa, niso ustrezno ovrednotene in bi morala biti prisojena vsa zahtevana odškodnina. Revizijsko sodišče tej trditvi ne pritrjuje in se z odmerjeno odškodnino strinja. Pravilno sta namreč upoštevani obe merili za odmero odškodnin za nepremoženjsko škodo, to je načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Primerjava s podobnimi primerljivimi primeri odškodnin za poškodbe prstov pokaže, da je tožniku prisojena višja odškodnina, kot je prisojena v teh primerih, kar kaže, da je posebej upoštevana tudi tožnikova mladost. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da je bilo v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno.

Za strah je tožnik zahteval odškodnino 450.000 SIT, priznana pa je odškodnina v znesku 150.000 SIT. V postopku je ugotovljeno, da je tožnik imel eno uro hud primaren strah, en mesec pa sekundarni strah, ko se je bal za izid zdravljenja. Revizijsko sodišče se ne strinja s tožnikovo trditvijo o nepravilnem vrednotenju strahu, saj sodi, da so merila iz 200. člena ZOR primerno upoštevana tako v subjektivnem, kot v objektivnem smislu. Revizijska prizadevanja za dodatno odškodnino iz tega naslova so zato neutemeljena.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči od zahtevanih 1.000.000 SIT odškodnine priznali odškodnino v znesku 800.000 SIT. Tožnik je zaradi posledic poškodbe prstov oviran pri opravilih, povezanih z vrhom sredinca, to je pri pisanju na računalnik in pri igranju na klaviature. Oviran je pri pisarniškem delu in pri mesarskem delu, saj je zmanjšana moč desnice za prijeme. Zaradi delno spremenjene senzibilitete je prijem desnice tudi manj siguren. Tožnik je oviran pri uporabi mobilnega telefona. Opustil je igranje odbojke, košarke in pikada ter klaviatur. Tožnik v reviziji ocenjuje, da mu gre celotna zahtevana odškodnina, ker ni dana ustrezna teža njegovi prizadetosti pri delu in v prostem času ter ker ni dovolj upoštevana njegova mladost, saj bo trpel duševne bolečine še izjemno dolgo obdobje. Takemu stališču revizijsko sodišče ne pritrjuje, saj se vse opisane okoliščine pri odmeri odškodnine upoštevane in to na primeren način z ustreznim ovrednotenjem. Do izraza so prišle tako navedene subjektivne okoliščine, kot tudi objektivna komponenta v smislu upoštevanja druge primerljive sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod. Vsem tem merilom priznana odškodnina v znesku 800.000 SIT ustreza in je neutemeljeno revizijsko zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava.

Skupaj priznana odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo zanaša 2.250.000 SIT, kar je po presoji revizijskega sodišča pravično zadoščenje za to vrsto škode. Na trditev o potrebnosti upoštevanja obdobja čakanja na odškodnino je pritožbeno sodišče odgovorilo, revizijsko sodišče pa dodaja, da je posebno poudarjanje čakanje na odškodnino neutemeljeno, saj ob upoštevanju odmere odškodnine po stanju in cenah v času izdaje sodne odločbe ni bilo razlogov, ki bi kot posebne okoliščine primera opravičevali dodatno zvišanje odškodnine zaradi trajanje postopka. Revizijsko izpodbijanje višine odškodnine je torej neutemeljeno.

Tožnik v reviziji izpodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih za nepremoženjsko škodo, ki naj bi se prisodile od 12.12.1997 dalje. Tudi v tem delu revizija ni utemeljena. Pooblaščencem tožeče stranke je bilo že v številnih drugih revizijskih zadevah obrazloženo, da v tovrstnih zadevah ne pride v poštev uporaba prvega odstavka 919. člena ZOR in da so se do 31.12.2001 po ustaljeni sodni praksi odmerjale zakonske zamudne obresti od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, ker bi drugače glede na takratno ureditev zakonskih zamudnih obresti prišlo do dvojne valorizacije odškodnine. S sprejemom načelnega pravnega mnenja (Pravna mnenja I/2002, stran 11) se drugače odmerjajo zamudne obresti po 1.1.2002, kar je storilo tudi pritožbeno sodišče v tem postopku, ko je glede zamudnih obresti delno spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča. V reviziji postavljene trditve, češ da naj bi se priznale zamudne obresti pred 1.1.2002, konkretno od 12.12.1997 dalje, so neutemeljene, saj revizijsko sodišče veže ustaljena sodna praksa in načelno pravno mnenje. V posamičnem primeru ni mogoče odločiti drugače, ker bi priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 nasprotovalo enakosti oškodovancev pred zakonom in enakemu varstvu pravic pred sodiščem. Tožnikov primer ne odstopa od drugih odškodninskih zadev, zato tudi v njegovem primeru ni mogoče odločiti drugače kot v drugih primerih sodne prakse. Zato je glede na pravilno materialnopravno odločitev glede teka zamudnih obrestni neutemeljena tožnikova revizija tudi v tem delu.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da nista podana uveljavljena revizijska razloga, zaradi česar je bilo treba tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Tožnik z revizijo ni uspel, zato sam krije svoje revizijske stroške. Odgovor tožene stranke na revizijo pa ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato njenih stroškov revizijskega postopka ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih mora kriti sama.