Jedro

Pri osebah slovenske narodnosti je treba določbo 13. člena ZDRS (da "lahko pridobi državljanstvo RS oseba, ki je že stara 18 let, če ta koristi državi zaradi", med drugim "nacionalnih ali podrobnih razlogov") uporabljati v neposredni povezavi s 1. odst. 5. člena URS. Zato se po mnenju sodišča nacionalni interes za podelitev državljanstva prosilcem slovenske narodnosti predpostavlja. Za morebitno negativno mnenje po 13. čl. ZDRS pa bi morali na strani tožnika obstajati taki razlogi, ki bi ga kljub obstoju nacionalnega razloga napravili za neprimernega za pridobitev državljanstva RS. Neobrazloženo negativno mnenje zato ne more biti podlaga za ugotavljanje pogoja, ki temelji na nacionalnem razlogu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. ... z dne 12.4.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ne ugodi tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica zaprosila za sprejem v državljanstvo po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije člena (ZDrž). V skladu s to določbo je Vlada Republike Slovenije z mnenjem z dne 28.3.1996 ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnice v slovensko državljanstvo. Zato niso izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZDrž za njen sprejem v državljanstvo.

V tožbi zoper odločbo tožene stranke tožnica navaja, da je dne 31.5.1995 vložila pri toženi stranki prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vendar ni navajala 13. člena ZDrž. Meni, da ima pogoje po 10., 11., in 12. členu ZDrž. Rojena je v Sloveniji, njeni starši in stari starši so Slovenci, v Sloveniji je živela vse do leta 1946, ko je bil njen sedaj že pokojni mož premeščen v Zemun. Slovenski pripadnosti se nikoli ni odrekla. Njeni starši so leta 1934 pribežali v takratno Dravsko banovino, od tu pa so Nemci leta 1941 vso družino odpeljali v nemško taborišče. Po vrnitvi leta 1945 so se vključili v obnovo domovine, ki danes tožnici z zavračanjem državljanstva odreka osnovne pravice. Živeti in umreti želi v Republiki Sloveniji. Meni, da je odločba tožene stranke krivična in predlaga, da jo sodišče odpravi. Med upravnim sporom je sodišču poslala fotokopijo prevoda potrdila Republike Srbije, Mesta Beograd - Občine Zemun, Oddelka za očo upravo z dne 12.5.1995, da ni vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica v tožbi navedla, da začasno prebiva v Republiki Sloveniji pri svoji sestri, stalno prebivališče ima v Beogradu, dejansko oskrbo in pogoje bivanja pa ima zagotovljene pri sinovi družini v Bregani na Hrvaškem. Ker v mesecu novembru 1995 še ni izpolnjevala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, je tožena stranka glede na okoliščine primera in njeno slovensko poreklo prošnjo reševala v smislu 13. člena ZDrž. Zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDrž, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 28/92, 61-2773/92 - odločba US, 61-2774/92 - odločba US in 13/94), ne glede na pogoje iz 10. člena tega zakona, lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki je že stara 18 let, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov; obstoj teh razlogov pa na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije.

Izhajajoč iz navedb tožnice in tožene stranke ni sporno, da je po narodnosti Slovenka, zato gre v tem primeru očitno za ugotavljanje pogoja, ki temelji na nacionalnem razlogu. Tožnica sicer navaja, da v prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni navajala 13. člena ZDrž in da po njenem mnenju ima pogoje po 10., 11., in 12. členu ZDrž, vendar obravnava njene prošnje po 13. členu ZDrž zanjo ne bi smela biti manj ugodna, glede na predpisane blažje pogoje (nacionalni razlog) kot so v drugih navajanih členih. Tožnica res ni navajala 13. člena ZDrž, toda tudi nobene druge pravne podlage ni navajala. Prošnjo je naslovila na toženo stranko in se sklicevala na slovensko poreklo. Zato je tožena stranka pravilno ravnala, ko je obravnavala tožničino prošnjo po 13. členu ZDrž (3. odstavek 27. člena ZDrž).

Toda tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnice, ker po mnenju Vlade Republike Slovenije ne obstaja interes za njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Kot izhaja iz podatkov poslanih upravnih spisov, je negativno odločitev sprejela zgolj na podlagi neobrazloženega negativnega mnenja Vlade RS. Mnenja Vladi RS načeloma res ni potrebno razlagati. Ker pa se nacionalni interes pri osebah slovenske narodnosti po mnenju sodišča predpostavlja, neobrazloženo negativno mnenje ne more biti podlaga za ugotavljanje pogoja, ki temelji na nacionalnem razlogu.

Čeprav vsebina tega pogoja v 13. členu ZDrž ni jasno določena, je pa vendarle razvidna iz besedila "če to koristi državi zaradi" med drugim "nacionalnih ali podobnih razlogov". To določbo je treba uporabljati v neposredni povezavi s 1. odstavkom 5. člena Ustave Republike Slovenije, ki med drugim določa, da država skrbi za slovenske izseljence ter pospešuje njihove stike z domovino.

Nacionalni interes v navedeni ustavni določbi se odraža zlasti v ohranitvi Slovencev kot naroda in slovenstva, njihove številčnosti in gospodarske moči. Država nudi svojim državljanom pravno varstvo in s tem se ustavno opredeljena skrb uresničuje najbolj izrazito. Zato se po mnenju sodišča nacionalni interes za podelitev državljanstva prosilcem slovenske narodnosti predpostavlja. Za morebitno negativno mnenje po 13. členu ZDrž pa bi morali na strani tožnice obstajati taki razlogi, ki bi jo kljub obstoju nacionalnega razloga napravili za neprimerno za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tega pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ne ugotavlja, ampak se le sklicuje na neobrazloženo negativno mnenje Vlade Republike Slovenije, kar v tem primeru pomeni tudi kršitev določb 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Iz navedenih razlogov je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). Določbe ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in popravek št. 65/97).