Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predložitev menice je materialna predpostavka za utemeljenost zahtevka na plačilo menične vsote.
Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo ugovarjala ustreznosti verodostojne listine (menice), na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi. S tem je smiselno zatrjevala, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi. Po prvem odstavku 437. člena ZPP mora sodišče, če ugotovi, da je takšen ugovor utemeljen, sklep o izvršbi s sklepom razveljaviti in po pravnomočnosti tega sklepa začeti z obravnavanjem glavne stvari.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.766,00 EUR nadomesti z zneskom 1.317,00 EUR.
II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129824/2011 z dne 13. 9. 2011 (1. točka izreka), ugodilo zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna solidarno z družbo T., d. o. o., plačati glavnico v znesku 63.997,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2011 dalje (2. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.766,00 EUR (4. točka izreka).
2. Zoper ugodilni del sodbe (2. točka izreka) in odločitev o pravdnih stroških (4. točka izreka) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da gre v konkretnem primeru za menični spor, zato bi sodišče tožbenemu zahtevku lahko ugodilo le, če bi tožeča stranka predložila izvirnik menice. Tožeča stranka je predložila fotokopijo menice in ne menice, kot to protispisno navaja sodišče. Sodišče je s tem, ko je postopek vodilo na podlagi fotokopije menice, bistveno kršilo določbe postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je tožeča stranka izpolnila menico v nasprotju z meničnim dogovorom, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožena stranka je opozarjala, da tožeča stranka ni predložila verodostojne listine, s čimer je smiselno zatrjevala, da ni zakonskih pogojev za vodenje postopka po pravilih o plačilnem nalogu. Sodišče bi moralo v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZPP sklep o izvršbi razveljaviti in po pravnomočnosti tega sklepa začeti z obravnavanjem glavne stvari v rednem postopku, v katerem bi tožena stranka lahko uveljavljala vse ugovore in ne le meničnih. Sodišče navedene zakonske določbe ni dosledno spoštovalo, zaradi česar je bila toženi stranki kršena pravica do obrambe, izpodbijana odločitev pa je arbitrarna. Ker je sodišče s takšnim postopanjem toženi stranki onemogočilo uveljavljati vse ugovore in ji tudi z drugimi ravnanji ni nakazalo, da postopek vodi po določbah ZPP, ki se nanašajo na redni postopek, je podana bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede stroškov postopka je obrazložitev sodbe nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, kaj zajemajo izvršilni stroški in kaj obsegajo stroški za tožbo. Prav tako ni jasno, zakaj so bili tožeči stranki priznani stroški za sodbo. Tožeča stranka ni bila zastopana po odvetniku, zato ni upravičena do stroškov za zastopanje, temveč le do povračila sodnih taks.
3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Tožeča stranka je v pravdi uveljavljala plačilo vtoževanega zneska na dveh pravnih podlagah, na podlagi menice in na podlagi poroštvene izjave tožene stranke. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka navedla, da se je tožena stranka s poroštveno izjavo z dne 9. 7. 2010 kot solidarni porok zavezala nasproti tožeči stranki, da bo izpolnila veljavno in zapadlo obveznost družbe T., d. o. o., iz kreditne pogodbe reg. št. LD/10190/00095, ob podpisu poroštvene izjave pa je bila izročena tudi menica. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo z vidika obeh zatrjevanih podlag. Presodilo je, da je tožbeni zahtevek (delno) utemeljen na obeh podlagah, na podlagi menične in na podlagi poroštvene zaveze tožene stranke.
6. Pritožba pravilno navaja, da tožeča stranka s fotokopijo menice terjatve, ki izvira iz menice, ne more izterjati (prim. 15. in 67. člen Zakona o menici, 217. člen Obligacijskega zakonika). Pravica iz menice je namreč vezana na sam papir in jo je mogoče uveljavljati le ob predložitvi tega papirja (načelo inkorporacije).(1) Predložitev menice je torej materialna predpostavka za utemeljenost zahtevka na plačilo menične vsote.(2) Tožeča stranka je v postopku predložila zgolj fotokopijo menice (ki nima meničnopravnih učinkov), kar pa na pravilnost končne odločitve nima vpliva. Za potrditev odločitve sodišča prve stopnje namreč zadošča že obstoj poroštvene podlage. Razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek, da je tožena stranka kot porok dolžna plačati tožeči stranki v izreku sodbe naveden denarni znesek, pritožba ne izpodbija. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo sklep o izvršbi (izdan na podlagi menice) in toženo stranko obsodilo na plačilo dolga, solidarno z glavnim dolžnikom, je torej pravilna.
7. Pritožbeni očitek, da je sodba arbitrarna in da je bila toženi stranki kršena pravica do obrambe, ni utemeljen. V pravdi, ki je sledila ugovoru zoper sklep o izvršbi, je imela tožena stranka vse možnosti, da uveljavlja ugovore iz temeljnega razmerja. Ugovore takšne narave (t.j. da je obveznost iz kreditne pogodbe že poravnana in da obveznost poroka ne more biti višja od obveznosti glavnega dolžnika) je tožena stranka tudi podala, sodišče prve stopnje jih je obravnavalo in se do njih v obrazložitvi sodbe tudi opredelilo. Sodišče je izvedlo konktradiktorni postopek, v katerem sta imeli stranki vse možnosti, da učinkovito uveljavljata svoje pravice.
8. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo ugovarjala ustreznosti verodostojne listine (menice), na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi. S tem je smiselno zatrjevala, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi. Po prvem odstavku 437. člena ZPP mora sodišče, če ugotovi, da je takšen ugovor utemeljen, sklep o izvršbi s sklepom razveljaviti in po pravnomočnosti tega sklepa začeti z obravnavanjem glavne stvari. Kršitev citirane zakonske določbe predstavlja bistveno kršitev postopka le, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo s končno odločbo in ne s posebnim sklepom, kar pa ni imelo nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi izvedlo kontradiktorni postopek in zadevo obravnavalo kot v rednem postopku.
9. Pritožba je delno utemeljena v delu glede odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka je na prvi stopnji kot strošek postopka priglasila strošek plačila sodnih taks. Na posamezni stopnji se plača enotna sodna taksa, ki je bila v obravnavanem primeru odmerjena na 1.317,00 EUR (taksa za izvršilni in pravdni postopek) in je bila s strani tožeče stranke v tej višini tudi poravnana. Sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki pravilno priznalo strošek sodne takse v višini 1.317,00 EUR. Za priznanje dodatnih 1.449,00 EUR (˝stroški za sodbo˝) pa sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage.
10. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremenilo tako, da je znesek priznanih stroškov (2.766,00 EUR) znižalo na znesek 1.317,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
11. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le deloma glede pravdnih stroškov, glede glavne stvari pa je bila pritožba zavrnjena. Zato mora kriti svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP).
(1) Prim. dr. Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, 2001, str. 31. (2) Prim. I Cpg 1535/2012, I Cpg 1067/2011, II Cpg 393/2011.