Jedro

Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Ta mora biti konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Dejstva, na katerih bi lahko sodišče utemeljilo ugotovitve o neposredno grozeči škodi in njeni težki popravljivosti, so zato pravno pomembna dejstva, ki jih mora navesti stranka v okviru svojega trditvenega bremena. Te dolžnosti ni mogoče nadomestiti z materialnim procesnim vodstvom, ki ni namenjeno razbremenitvi ali celo opustitvi trditvenega bremena, temveč temu, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Občinskega inšpektorata Mestne občine Ljubljana, št. 06101-20/2021-24 z dne 1. 3. 2022, s katero ji je občinski inšpektor naložil, da v roku 30 dni odstrani tam opisani enostavni objekt za obveščanje in oglaševanje, postavljen na zemljišču s parcelno številko 3 katastrske občine ..., v solasti tam navedenih fizičnih oseb. Po vložitvi tožbe je vložila še zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, naj sodišče odloži izvršitev navedene inšpekcijske odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo, ker tožnica ni uspela izkazati težko popravljive škode kot pogoja za njeno izdajo iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi je poudarilo, da mora tudi po novejši sodni praksi (sklep Vrhovnega sodišča I Up 129/2022 z dne 27. 6. 2022) tožnik konkretizirati nastanek težko popravljive škode, ko gre za materialno škodo tudi tako, da pojasni, kaj ta škoda pomeni za njegovo finančno stanje. Tožnica te zahteve ni izpolnila, saj ni navedla konkretne višine premoženjske škode, ki naj bi ji grozila, niti ni konkretizirala, zakaj ta škoda ne bi bila popravljiva. Navedla je le, da gre za njeno glavno dejavnost in da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe, pri tem pa ni navedla, kako naj bi to vplivalo na njeno poslovanje. Z navedbami, da bi pogodbeni partner lahko odpovedal pogodbo o najemu medijskega prostora, kar naj bi povzročilo ireverzibilno zmanjšanje njenega ugleda, tožnica ni izkazala niti zatrjevane nepremoženjske škode. Tudi ta mora temeljiti na konkretni neposredno grozeči škodi in ne na hipotetičnih scenarijih in posledicah, ki niso predvidljive in dokazno ovrednotene.

3. Po presoji sodišča za izdajo začasne odredbe ne zadošča niti tožničino sklicevanje na nesuspenzivnost tožbe v upravnem sporu, ker izdaja začasne odredbe po ustaljeni sodni praksi ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Sodišče je pojasnilo še, da je materialno procesno vodstvo prilagodilo konkretnim okoliščinam tega primera, zato tožnice ni pozvalo, naj zatrjevano škodo konkretizira v smislu stališč Vrhovnega sodišča v odločbi I Up 109/2022, saj bi bil tak poziv ob dejstvu, da tožnico zastopa kvalificiran pooblaščenec in da je tožena stranka v odgovoru na zahtevo opozorila na nekonkretiziranost škode, nesorazmeren in v nasprotju z dolžnostjo in odgovornostjo strank pri zbiranju trditvenega in dokaznega bremena.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče njenemu predlogu ugoditi, saj je izkazala obstoj težko popravljive škode. Pri tem sta najpomembnejša nastanek nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in ireverzibilnost izvršitve izpodbijane odločbe, ki ju je sodišče prve stopnje obravnavalo le površno. Grozečo izgubo zaupanja in okrnitev ugleda je zadostno pojasnila in dokazala s tem, da je poimensko navedla poslovnega partnerja, s katerim ima tudi za sporni objekt sklenjeno pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju in predložila pogodbo in priloge, iz katerih izhajajo imena oglaševalcev, ki jih je za oglaševanje na zakupljenih panojih pridobil njen pogodbeni partner. Predložila je tudi fotografije po obdobjih za leto 2022. Pojasnila je, da bo v primeru odstranitve konkretnega objekta poslovni partner lahko odstopil od te pogodbe, kar bi zagotovo zmanjšalo njen ugled na oglaševalskem trgu. Odstop od pogodbe bi pomenil tudi izgubo dohodka, to je premoženjsko škodo, ki jo je dovolj specificirala in je razvidna iz pogodbe, saj gre le za enostaven matematični izračun. Meni, da je s tem podala zadostno trditveno podlago za ugotovitev vzročne zveze med odstranitvijo objekta in izgubo zaupanja. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo skopo, predvsem pa je napačno in površno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišču prve stopnje očita še, da se z drugim poglavitnim argumentom, ireverzibilnostjo ukrepa, ni natančneje ukvarjalo, čeprav je pojasnila, da tudi v primeru uspeha s tožbo ne bo mogla vzpostaviti prejšnjega stanja. Ko bo izpodbijana odločba izvršena, bo namreč izgubila vse možnosti, da upravno izvršbo prepreči in doseže odpravo izvršilnega naslova, predvsem pa bo izgubila pravni interes v predmetnem upravnem sporu. Tudi sprememba tožbenega zahtevka v ugotovitvenega ji zaradi spremembe predpisov ne bo omogočila ponovne postavitve objekta. Odstranitev objekta brez vsake pravne možnosti, da ga ob morebitnem uspehu s tožbo ponovno postavi, pomeni nepopravljivo škodo. Sodišče ji je naložilo neutemeljene in pretirane zahteve v smislu pomanjkljive trditvene in dokazne podlage, ne da bi v skladu z najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 109/2022, od katere je odstopilo z argumenti, ki ne prepričajo, opravilo materialno procesno vodstvo. Zahteve sodišča prve stopnje presegajo trditveni in dokazni standard, ki je pri odločanju o začasnih odredbah znižan na stopnjo verjetnosti, čemur mora biti podvržena tudi dokazna ocena. Zato izpodbijani sklep pomeni negacijo njene pravice do sodnega varstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in odloži izvršitev izpodbijane odločbe, podredno pa, naj pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v bistvenem navaja, da tožnica ni navedla nobenih konkretnih podatkov in dokazov glede verjetnosti, da bo njena pogodbena stranka odstopila od pogodbe, temveč le hipotetično možnost za to. S tem težko popravljive škode ni izkazala (sklep Vrhovnega sodišča I Up 95/2020). Poudarja, da so navedbe pritožnice v tej smeri povsem pavšalne in se nanašajo na bodoča negotova dejstva, ki niso ustrezno konkretizirana in izkazana. Navedba, da naj bi njen pogodbeni partner najemal skoraj vse objekte, s katerimi razpolaga (ki sicer ni izkazana), je nedopustna pritožbena novota. Sporni objekt je pritožnica postavila na tujem zemljišču brez soglasja vseh solastnikov, ki so že večkrat zahtevali, da objekt odstrani, zato so navedbe o ireverzibilnosti njegove odstranitve zaradi spremembe zakonodaje povsem neutemeljene. Napačno je tudi stališče, da bi moralo sodišče pritožnico v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, naj dopolni svoje trditve in dokazne predloge, tako da bo mogoče predlogu ugoditi. Tako ravnanje bi nedopustno favoriziralo pritožnico, toženi stranki pa kršilo pravico do sodnega varstva, saj je tudi ona upravičena do nepristranske obravnave v postopku. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in zahteva povrnitev stroškov.

**K I. točki izreka**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je težko popravljiva škoda pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za tako škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Škoda mora biti konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva.

10. Dejstva, na katerih bi lahko sodišče utemeljilo ugotovitve o neposredno grozeči škodi in njeni težki popravljivosti, so zato pravno pomembna dejstva, ki jih mora navesti stranka v okviru svojega trditvenega bremena. Te dolžnosti ni mogoče nadomestiti z materialnim procesnim vodstvom, ki ni namenjeno razbremenitvi ali celo opustitvi trditvenega bremena, temveč temu, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih (285. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Namenjeno je torej temu, da stranke nadgradijo navedbe, ki so jih že podale, in ne temu, da bi stranke spremenile dosedanje navedbe, saj v takem primeru ne gre več za dopolnitev z manjkajočimi dejstvi, ampak za spremembo dejanskega stanja.1 Smiselno enako velja tudi za navedbe o pravno pomembnih okoliščinah, ki jih stranke sploh niso podale.

11. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnica s prej povzetimi navedbami in predloženimi dokazi ni izkazala težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 12. Pritožnica je nastanek premoženjske škode utemeljevala le s splošnimi navedbami, ni pa navedla ničesar o tem, zakaj naj bi bila ta škoda za njo težko popravljiva. Navedba višine zatrjevane premoženjske škode namreč sama po sebi še ne izkazuje njene težke popravljivosti, Vrhovno sodišče pa je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je to odvisno od okoliščin primera, saj je materialna škoda načeloma že po svoji naravi popravljiva. Je pa Vrhovno sodišče ob tem kot upoštevno – torej težko popravljivo – škodo že priznalo materialno škodo, ki bi povzročila pomemben poseg v strankino opravljanje dejavnosti. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, mora zato stranka pri tej vrsti škode navesti, kaj ta škoda pomeni za njeno dejavnost oziroma poslovanje, na primer s podatki o svojem finančnem stanju oziroma o celotnem obsegu poslovanja v primerjavi s predmetom odločanja v upravnem sporu.

13. Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da pritožnica nevarnosti nastanka težko popravljive škode ni utemeljila niti s svojimi pavšalnimi navedbami, da bi njen poslovni partner lahko odstopil od pogodbe, kar bi privedlo do zmanjšanega ugleda na oglaševalskem trgu. Ker gre tudi v tem primeru smiselno za bodočo materialno škodo, bi morala pritožnica konkretneje navesti okoliščine, s katerimi bi utemeljila, kako lahko odstranitev enega samega objekta za oglaševanje pomeni pomemben poseg v njeno dejavnost oziroma poslovanje, ki lahko realno in neposredno pripelje do zatrjevane posledice. Takih navedb pritožnica ni podala, temveč so njene navedbe ostale le pri posplošenih domnevah, ki ne pomenijo trditev o okoliščinah, ki bi lahko pomenile težko popravljivo škodo.

14. Pritožnica je uveljavljala tudi ireverzibilnost odstranitve reklamnega panoja. V zvezi s tem je v zahtevi navedla le, da tudi v primeru uspeha s tožbo ne bo mogla doseči vzpostavitve prejšnjega stanja. Konkretnih razlogov, ki naj bi ji to preprečevali, ni navedla, že sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo, da zgolj nesuspenzivnost tožbe v upravnem sporu še ne pomeni ireverzibilnosti v smislu težko popravljive škode. Pritožnica ireverzibilnosti ni izkazala niti z navedbo, da naj bi izgubila pravni interes za tožbo ter s sklicevanjem na stališča iz sklepa Upravnega sodišča v zadevi I U 1197/2016.2 Pritožnica je namreč zgolj navedla stališče iz tega sklepa, kar pa ne more nadomestiti navedbe konkretnih okoliščin, zaradi katerih v primeru uspeha s tožbo oglasnega objekta ne bi mogla več postaviti. V pritožbi je te navedbe sicer dopolnila s tem, da objekta za oglaševanje ne bo mogla več postaviti na istem mestu zaradi spremembe zakonodaje, vendar je tudi ta - sicer povsem posplošena navedba - nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), zato je Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati. Ostale pritožničine navedbe o izgubi pravnega interesa in s tem ireverzibilnosti odstranitve objekta za oglaševanje pa, kot že navedeno, zaradi njihove posplošenosti sodišču prve stopnje niso dale podlage za to, da bi se do njih konkretneje opredelilo.

15. Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno navedbo, da v izpodbijanem sklepu opredeljena zahteva sodišča prve stopnje po opredelitvi škode predstavlja previsok standard za trditveno breme. Ta zahteva namreč pomeni bistvo trditvenega bremena, na podlagi katerega sodišče sploh lahko presoja obstoj težko popravljive škode. Kot je bilo že obrazloženo, odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih – v tem primeru o okoliščinah, ki so v neposredni vzročni zvezi z izvršitvijo konkretne izpodbijane odločbe, in zaradi katerih bi bila zatrjevana škoda za pritožnico težko popravljiva – tudi ni mogoče nadomestiti z materialnim procesnim vodstvom, saj bi sodišče v takem primeru samo nadomestilo manjkajoče navedbe strank. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 109/2022. 16. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

17. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tožena stranka, temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, odmerjeni pa so skladno z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. Vrhovno sodišče je zato toženi stranki priznalo: 625 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 34 OT) in 2 % materialnih stroškov v višini 12,5 točk (11. člen OT), skupaj 637,5 točk oziroma 382,50 EUR, vse povečano za 22 % DDV v znesku 84,15 EUR, kar skupaj znaša 466,65 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 O tem komentar N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, ČZ Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 292. in tam navedena sodna praksa ter sodba Vrhovnega sodišča II Ips 97/2020 z dne 3. 3. 2021. 2 Upravno sodišče je v tej zadevi ob presoji pravnega interesa za tožbo na odpravo že izvršene inšpekcijske odločbe, glede na pravno in dejansko stanje tiste konkretne zadeve, navedlo, da njena odprava ne vodi v vzpostavitev pravnega stanja, ki poseg dovoljuje, oziroma ki bi bilo lahko podlaga za ponovno postavitev odstranjenih oglasnih objektov. Zato je pozvalo tožnika, ki je vložil tožbo na odpravo inšpekcijske odločbe, ki je že bila izvršena, naj spremeni tožbeni zahtevek v ugotovitvenega, vendar je tožnik pri vloženem zahtevku na odpravo inšpekcijske določbe vztrajal, zato je njegovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.