Jedro

Ni sporno, da tožnik k vlogi ni predložil vseh dokazil, prav tako ni sporno, da ga je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije pozval k dopolnitvi vloge in ga v tem pozivu tudi opozoril, da bo v primeru, če v določenem roku vloge ne bo dopolnil, vlogo zavrgel kot nepopolno. Ker tožnik vloge v postavljenem roku ni dopolnil glede višine letne šolnine, ki mora biti razvidna iz uradnega potrdila izobraževalne ustanove v tujini, je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom vlogo tožnikovo vlogo pravilno zavrgel na podlagi 67. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11007-375/2014/2 z dne 30. 1. 2015 se zavrže. II. Tožba zoper sklep Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. 11010-335/2014-5 z dne 14. 8. 2014 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (v nadaljevanju Sklad) je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo vlogo na 166. javni razpis za dodelitev štipendije za študij v tujini na programu Quantitative Finance and Actuarial Science na A., Nizozemska.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožnikova vloga nepopolna, da ga je Sklad pozval, naj vlogo do 30. 7. 2014 dopolni z uradnim potrdilom o vpisu, če še ni vpisan pa s potrdilom o sprejemu ali pogojnem sprejemu, ki se glasi nanj in vključuje podatke o študijskem programu, času njegovega trajanja, višino letne šolnine in morebitnih drugih stroškov, letniku študija, študijskem letu, datumu začetka študija in obliko študija (npr. redni oziroma „full time“ študij); ter z dokazilom o morebitnem sofinanciranju oziroma štipendiranju s strani drugih pravnih oseb. Tožnik je sicer na poziv poslal potrdilo School of Economics and Management z dne 24. 4. 2014, na katerem pa je manjkal podatek o datumu začetka študija in o višini šolnine. Ker torej vloge ni dopolnil v skladu s pozivom, je Sklad tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, ker meni, da se je v postopku „zavrnitve“ oziroma „izdaje sklepa o zavrženju vloge“ zgodilo več nepravilnosti, na katere ni mogel vplivati. Pojasnjuje, da je iz potrdila nizozemske univerze izhaja, da je višina šolnine navedena na njihovi spletni strani in da po nizozemskih predpisih potrdila o višini šolnine ni mogel pridobiti vnaprej (pred plačilom). Meni, da bi moral Sklad o tujem pravu opraviti poizvedbo pri Ministrstvu za pravosodje. Trdi, da mu pred izdajo sklepa o zavrženju ni bila dana možnost, da se izjavi. Navaja, da bi, če bi mu bila dana možnost izjave, posredoval zahtevo preko konzularnega predstavništva na Nizozemskem. Potrdilo o vpisu naj bi predložil z zamudo zaradi dopustov na A., zaradi odsotnosti pa v Sloveniji ni mogel vložiti vloge za podaljšanje roka. To vlogo bi dal, če bi bilo to navedeno v pozivu. Meni, da bi moral organ ravnati v smislu določb od 240. do 245. člena ZUP. Predlaga, naj se drugostopenjska odločba odpravi, ker ne vsebuje podatkov iz 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju, sicer sodišču predlaga, naj pridobi dokument od Ministrstva za pravosodje in „razčisti o zadevi neznanega prava za izdajanje potrdil na Nizozemskem, glede izdajanja potrdil o šolninah“, odpravi drugostopenjsko odločbo in zadevo vrne v novo odločanje, toženi stranki naloži, da je v primeru uspešno rešene pritožbe dolžna izplačati šolnino – štipendijo za nazaj, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Glede na tožbene navedbe pojasnjuje, zakaj je z razpisom določena vsebina dokumentacije, ki mora biti priložena vlogi za štipendijo. Zavrača tožbeno sklicevanje na 168. člen ZUP, ker ne gre za vprašanje tujega prava. Glede navedbe, da tožniku ni bila dana možnost izjave, pa se sklicuje na jasnost javnega razpisa o tem, kaj mora vloga vsebovati, ter na poziv k dopolnitvi vloge. Navaja, da tožnik pri predložitvi potrdila z dne 24. 4. 2014 ni navajal težav v zvezi s pridobivanjem potrdila niti ni zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge. Zato in ker naj bi bil tudi tožbeni zahtevek neustrezno oblikovan, sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba zoper odločbo drugostopenjskega organa ni dovoljena.

Po določbah 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu lahko izpodbija samo tiste drugostopenjske odločitve, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, in še to samo v primeru, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora namreč glede na prvi odstavek 2. člena ZUS-1 izpolnjevati tako formalni kot materialni kriterij za pojem upravnega akta. Po materialnem kriteriju so upravni akti le tisti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani akt pa ni tak.

Izpodbijana odločitev drugostopenjskega organa o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper sklep Sklada ne vsebuje vsebinske odločitve o njegovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. Takšno stališče izhaja tudi iz obsežne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep I Up 16/2008, sklep I Up 71/2008, sklep I Up 124/2008, sklep I Up 173/2008, sklep I Up 243/2008, sklep I Up 749/2007, sklep I Up 40/2008 sklep I Up 582/2007, sklep I Up 457/2009).

Ker glede na navedeno odločba drugostopenjskega organa o zavrnitvi tožnikove pritožbe ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo (I. točka izreka).

Tožba zoper sklep o zavrženju tožnikove vloge ni utemeljena.

Kot že rečeno, se po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja obnovljen, ustavljen ali končan. To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost sklepa Sklada, s katerim je ta odločil o zavrženju tožnikove vloge za financiranje štipendije in ne odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju tožnikove vloge.

Glede na to, da se tožbeni ugovori po vsebini nanašajo na odločitev o zavrženju njegove vloge, je sodišče kljub nejasnim tožbenim predlogom štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski sklep in smiselno predlaga tudi njegovo odpravo.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V Javnem razpisu štipendij Ad futura za študij v tujini za leto 2014 (166.JR), ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 114/13 in 24/14, je v točki 6. Dokumentacija točno določeno, kaj mora kandidat priložiti za prijavo na javni razpis. Med drugim mora biti iz uradnega potrdila pristojne ustanove v tujini o vpisu (točka 6.5) razviden tudi podatek o višini letne šolnine. Ta zahteva je glede na to, da je višina štipendije odvisna od višine šolnine, tudi logična.

V točki 11. navedenega javnega razpisa je določen rok za oddajo prijave z opozorilom, da prijava šteje za popolno, če je oddana na predpisani prijavnici in vsebuje vse zahtevane pogoje in podatke, ki jih določa ta javni razpis. Kandidati, ki ne bodo oddali popolne prijave, bodo pozvani k dopolnitvi prijave. Če kandidati prijave ne bodo dopolnili v roku, določenem v zahtevi za dopolnitev prijave, bo Sklad njihove prijave zavrgel. Ni sporno, da tožnik k vlogi ni predložil vseh dokazil, prav tako ni sporno, da ga je Sklad pozval k dopolnitvi vloge in ga v tem pozivu tudi opozoril, da bo v primeru, če v določenem roku vloge ne bo dopolnil, vlogo zavrgel kot nepopolno. Ker tožnik vloge v postavljenem roku ni dopolnil glede višine letne šolnine, ki mora biti razvidna iz uradnega potrdila izobraževalne ustanove v tujini, je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom vlogo tožnikovo vlogo pravilno zavrgel na podlagi 67. člena ZUP.

Pogoji za pridobitev štipendije iz tega javnega razpisa so torej bili jasni in enaki za vse kandidate, postopek je bil vnaprej jasno določen, dejstvo pa je, da tožnik svoje vloge glede podatka o višini šolnine, ki mora po razpisanih pogojih izhajati iz uradnega potrdila izobraževalne ustanove v tujini, ni dopolnil pravočasno, kljub temu, da je bil opozorjen na posledice nepravočasne predložitve dokazil. Jasen je bil tudi poziv tožniku, kako naj vlogo dopolni. Zato je neutemeljen očitek, da se pred izdajo sklepa o zavrženju vloge ni mogel izjaviti.

Neutemeljeno je tožbeno stališče, da bi moral Sklad ravnati po 168. členu ZUP. Ta člen se namreč nanaša na pravo, ki velja v tujini, to pa pride v poštev, če je treba na podlagi tega prava, rešiti vprašanje neke pravice, obveznosti ali pravnega razmerja. Obravnavani primer pa ni tak, saj gre za vprašanje predložitve zahtevanega dokazila o višini šolnine.

Iz izpodbijanega sklepa in iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnik v postopku na prvi stopnji omenjal težave pri pridobivanju takega dokazila. Zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o kršitvi 244. člena ZUP v pritožbenem postopku. Ker tožnik v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni zatrjeval, da zahtevanega dokazila o višini šolnine ni mogoče dobiti, je tudi tožbena trditev o tem nedovoljena novota, ki je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta.

Poleg tega tožnikove trditve o nemožnosti izdajanja potrdila izobraževalne ustanove, iz katerega bi bila razvidna višina šolnine za študijski program in oblika študija, na katerega je tožnik vpisan ali nanj vsaj pogojno sprejet, zanika že okoliščina, da je potrdilo s temi podatki predložil v pritožbenem postopku.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, izpodbijana odločitev pa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva, ki niso pomembna za odločitev ter navaja nova dejstva, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže (III. točka izreka).