Jedro

S tem, ko je sodišče kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni upoštevalo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja po poklicu policist, ni kršilo načela enakosti pred zakonom, saj ima okoliščina, da deliktno ravna oseba, ki mora poudarjeno spoštovati pravni red, večjo težo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 28/2008 z dne 4.6.2008 obsojenega M.T. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu določilo kazen dve leti in en mesec zapora. Obsojencu je preklicalo pogojni obsodbi izrečeni s pravnomočnima sodbama Okrajnega sodišča v Črnomlju K 54/2004 z dne 23.6.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 26/2006 z dne 17.5.2006, s katero je bila obsojencu določena enotna kazen dve leti zapora s preizkusni dobo dveh let in Okrajnega sodišča v Črnomlju K 116/2004 z dne 15.2.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1015/2006 z dne 31.5.2007, s katero je bila obsojencu določena enotna kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Nato je obsojencu ob upoštevanju kazni določene za kaznivo dejanje v tem postopku in kazni iz preklicanih pogojnih obsodb izreklo enotno kazen štiri leta in devet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 25.1.2008 od 16.22 ure dalje. Oškodovanki A.T. in Ž.T. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, plačila nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika po uradni dolžnosti pa ga je oprostilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni M.T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je nedolžen in po krivem obsojen ter pričakuje, da bo Vrhovno sodišče tehtno preverilo njegove navedbe in prišlo do spoznanja, da je dejansko nedolžen.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru navaja, da je zahteva v pretežnem delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je svojo odločitev, zakaj nekaterih dokazov ne bo izvedlo, temeljito obrazložilo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojeni M.T. v izjavi izraža nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca. Vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, ne more pa tega storiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in dovolj določen.

6. Meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu ter z razlogi, ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP).

7. Določba prvega odstavka 424. člena ZKP je jasna glede dispozicije strank, ni pa povsem določna glede vprašanja, na kakšen način naj se vložnik sklicuje na kršitve zakona, da bo sodišče o njih lahko odločilo. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti in utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkusiti obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na varstvo oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo. Sodišče ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

8. Vložnik v zahtevi navaja, da mu je bila z izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe storjena krivica in izraža pričakovanje, da bo Vrhovno sodišče to napako popravilo. Izpostavlja, da je na glavni obravnavi v svojem zagovoru sodniku pojasnil in argumentiral z dokazi, da ni storil kaznivega dejanja. V postopku je vseskozi opozarjal, da je oškodovanka spreminjala svojo prvotno izjavo in jo prilagajala vsebini izpovedb zaslišanih prič, sodnik pa je takšno spreminjanje izjave dopuščal in izpovedbo oškodovanke A.T. sprejel kot verodostojno. Oškodovankina izpovedba pa je po vložnikovem mnenju vse prej kot to, saj je spreminjala svojo izpovedbo glede tega, kje je bila prvič pregledana pri ginekologu, da je bila takrat vsa v modricah, kar pa je zaslišana ginekologinja zanikala. Nadalje, da je oškodovanka trdila, da jo je pretepel in da je bila zato sprejeta na bolnišnično zdravljenje, iz poročila bolnišnice pa je razvidno, da je bila tam zaradi težav z nosečnostjo in da zdravstveno osebje na njej nobenih poškodb ali modric ni zaznalo. Oškodovanka je različno izpovedovala tudi o tem, kdaj je bil obsojenec pri osebnem zdravniku, neresnico pa govorila tudi o tem, ali sta bila dne 1.1.2008 na obisku pri prijateljih. Poudarja, da ženi ni storil nič žalega, da je imel z njo zelo lep, ljubeč in spoštljiv odnos, da je ugotovil, da se je A.T. z njim poročila iz materialnih razlogov, da bi tako pridobila slovensko državljanstvo. Z vsemi temi navedbami vložnik izpodbija verodostojnost oškodovankinega pričevanja in ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. V tem delu zato v zahtevi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče zavrnilo vse njegove dokazne predloge za zaslišanje prič, ki bi potrdile in dokazale, da je nedolžen. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče utemeljilo s sklicevanjem na to, da "navedene priče z izjavami ne bi spremenile dejstev". Vložnik se pri tem sprašuje, kako more sodnik vnaprej vedeti, kaj bo v svoji izpovedbi kakšna priča povedala. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov in predlogov za izločitev dokazov obširno obrazložilo, takemu stališču pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. S svojimi navedbami vložnik po vsebini uveljavlja kršitev pravice do zaslišanja prič v svojo korist in s tem kršitev pravic obrambe. Vendar pa ostaja pri tem na ravni posplošenega zatrjevanja, saj svojih navedb v ničemer ne konkretizira. Če obramba v pravnem sredstvu navaja, da je bilo obdolžencu z zavrnitvijo dokaznega predloga kršeno procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), mora konkretno izpodbijati razloge sodišča, s katerimi je v napadeni odločbi utemeljilo, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. Zato ne zadošča, da obramba v pravnem sredstvu zgolj zatrjuje, da bi sodišče moralo dokaz izvesti, ker je pravno relevanten, ampak mora hkrati navesti okoliščine, iz katerih takšna pravna relevantnost izhaja. Vložnik pa s svojimi popolnoma nesubstanciranimi navedbami tej zahtevi ni zadostil. Zato utemeljenosti njegove zahteve v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.

10. Vložnik v zahtevi tudi navaja, da ga zelo moti, da mu je sodišče izreklo strožjo kazen, s sklicevanjem na to, da je policist. Po vložnikovem mnenju je s tem kršilo njegovo osnovno ustavno pravico enakosti pred zakonom. S temi navedbami po vsebini zatrjuje, da je bil obravnavan diskriminatorno in v nasprotju z določbami 14. in 22. člena Ustave.

11. Sodišče prve stopnje je pri utemeljevanju obsojencu določene kazni za obravnavano kaznivo dejanje navedlo, da je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bil obsojenec v vsem času, ko je izvrševal v tem kazenskem postopku obravnavano kaznivo dejanje, po poklicu policist in bi kot tak moral vrednote, ki jih je kršil, varovati. S takšnim stališčem se je glede na vsebino drugostopenjske odločbe strinjalo tudi pritožbeno sodišče. 12. Načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava, načelo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave pa pomeni, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno in na način, da bi o njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Vložnik zatrjuje, da je bil diskriminatorno obravnavan, saj mu je bila zaradi poklica, ki ga je opravljal, izrečena strožja kazen. Policist mora med ostalim varovati življenja in osebno varnost ljudi, preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja, prekrške ter odkrivati in prijemati storilce teh deliktnih ravnanj ter opravljati številne podobne naloge. Zato je sklepanje, da mora taka oseba tudi, ko ne opravlja svojega poklica, poudarjeno spoštovati pravni red in da ima v primeru, da tega krši s tem, da sama stori kaznivo dejanje, ta okoliščina večjo težo, kot pa da bi šlo za deliktno ravnanje nekoga, pri katerem ta posebna lastnost ni izkazana, razumno. Ravno to posebnost pa je sodišče pri obsojencu, ki je v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva zoper oškodovanko storil številna izvršitvena dejanja, utemeljeno opredelilo kot obteževalno okoliščino. Zato ne drži, da ga je obravnavalo diskriminatorno in s tem kršilo načelo enakosti pred zakonom.

13. Obsojenec tudi navaja, da je nedopustno ravnanje sodnika, ki ni sprejel zahteve za izločitev psihologa, čeprav je ta izdelal izvedensko mnenje na podlagi oškodovankine izjave v sodnem spisu. Da je tako, je po navedbah zahteve izvedenec izjavil in potrdil na zaslišanju na glavni obravnavi.

14. Tudi v tem delu je zahteva nenatančna in se ne sklada s podatki v spisu. Na glavni obravnavi je bil zaslišan sodni izvedenec psihiatrične stroke prim. mag. J.J., dr.med., ne pa tudi klinični psiholog spec. R.K., ki je klinično psihološko pregledal obsojenca. Obramba na glavni obravnavi ni predlagala izločitve in mnenja kliničnega psihologa, ampak njegovo zaslišanje, kar pa je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zavrnilo v skladu s petim odstavkom 299. člena ZKP in takšno odločitev obrazložilo, razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga pa v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP navedlo tudi v sodbi. Glede na to, da klinični psiholog specialist na glavni obravnavi sploh ni bil zaslišan, takrat tudi ni mogel potrditi ali izjaviti, da je svoje mnenje izdelal na podlagi oškodovankine izjave v sodnem spisu. Tudi v tem delu zahteva ni substancirana v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, tako da se ne da niti razbrati, katero kršitev zakona vložnik sploh uveljavlja in posledično tudi ne utemeljenosti teh trditev.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje obsojeni M.T., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP glede na slabe gmotne razmere oprostilo plačila sodne takse.