Jedro

Tudi pri pravnih osebah je namreč treba za vročanje pisanj iz 1. odstavka 142. člena ZPP uporabiti določbo 3. odstavka 142. člena ZPP, ki v zvezi z osebno vročitvijo, če se naslovnik ne najde tam, kjer naj bi se mu pisanje vročilo, predvideva vročitev sporočila o prispelem sodnem pisanju. Osebno vročanje namreč ni omejeno le na fizične osebe. Kljub temu, da ZPP ne ureja, kako se pisanje iz 142. člena ZPP vroča subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, pa na podlagi zakonske anologije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve, kot velja za fizične osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog pravnih naslednikov tožene stranke I.B., A.B., in H.A. za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti.

Zoper sklep se pritožujejo pravni nasledniki, ki predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe ugodi. Pritožba navaja, da je bil v sodnem registru res kot sedež družbe do izbrisa vpisan naslov V., vendar se je sodišče z dvemi obvestili poštarja lahko seznanilo, da tožene družbe na tem naslovu ni in da je preseljena. Vročitev s fikcijo zato ne more biti veljavna, ne zakonita. Z izpisom iz sodnega registra je bilo sodišče seznanjeno, kdo so družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo, predvsem pa, kdo je bil direktor in zakoniti zastopnik družbe, zato bi moralo poskusiti pravilno vročitev ne le tožbe, ampak zlasti tudi zamudne sodbe opraviti zakonitemu zastopniku ali pa, če direktor tožene stranke ne bi imel prijavljenega prebivališča v Sloveniji, toženi stranki postaviti zakonitega zastopnika in mu sodna pisanja vročiti preko postavljenega zakonitega zastopnika. V času vročanja tožbe in zamudne sodbe so veljale spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku, objavljene v Uradnem listu RS, št. 45/08. Sodna pošiljka s tožbo, pa tudi sodna pošiljka z zamudno sodbo, nista bili puščeni na nobenem od naslovov, na katerih je sodišče sodna pisanja poskušalo vročiti. Zamudne sodbe ni niti poskusilo vročiti direktorju I.B., ki je imel prijavljeno stalno prebivališče za čas od 28. 2. 2008 v Novem mestu. Nadalje se je sodišče iz podatkov spisa lahko seznanilo, da je tožena stranka imela pravnega zastopnika in sicer Z.I. in bi lahko vsaj preverilo pri odvetniku, ali je še pooblaščen za zastopanje tožene stranke in bi mu v tem primeru tožbo in sodbo za toženo stranko tudi lahko vročilo. Zamudna sodba ni bila vročena, ker se tožena stranka v času vročanja na naslovu V. ni več nahajala. Sodba tako ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Nobenih dokazov ni, da bi pravni nasledniki tožene družbe, ki je bila z datumom 10. 11. 2009 izbrisana iz sodnega registra, ali pa tožena stranka sama prejela zamudno sodbo pred 14. 6. 2010, tako da so pravni nasledniki dne 22. 6. 2010 pravočasno vložili pritožbo zoper zamudno sodbo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da sta bili tako tožba, kot sodba v tej zadevi vročani v času, ko je tožena stranka B.I. in družbeniki d.n.o. še obstajala, oziroma je bila prvotna tožena stranka še vpisana v sodnem registru. Pri tem je bila tožba (s fikcijo) vročena že v letu 2007, zato pritožba zmotno navaja, da je tudi v času vročanja tožbe (kar sicer za preizkus izpodbijanega sklepa ni pravno relevantno) že veljala novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz leta 2008. Glede vročitve zamudne sodbe pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v času vročanja zamudne sodbe obstajala in je zato sodbo vročalo v skladu z določbo 3. odstavka 139. člena ZPP na sedežu družbe oziroma na poslovnem naslovu V.. Ker v obravnavanem primeru vročevalec na omenjenem naslovu osebe, ki bi ji lahko vročil pisanje, ni našel, je prišlo v poštev vročanje po 142. členu ZPP (in ne po 141. členu ZPP, kot je zmotno navedlo sodišče prve stopnje, čeprav je pravilno zaključilo, da se je vročitev po fikciji štela za opravljeno). Tudi pri pravnih osebah je namreč treba za vročanje pisanj iz 1. odstavka 142. člena ZPP uporabiti določbo 3. odstavka 142. člena ZPP, ki v zvezi z osebno vročitvijo, če se naslovnik ne najde tam, kjer naj bi se mu pisanje vročilo, predvideva vročitev sporočila o prispelem sodnem pisanju (glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 782/2008). Osebno vročanje namreč ni omejeno le na fizične osebe. Kljub temu, da ZPP ne ureja, kako se pisanje iz 142. člena ZPP vroča subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, pa na podlagi zakonske anologije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve, kot velja za fizične osebe. Kot že navedeno, je torej tudi pri njih potrebno za vročanje pisanj iz 1. odstavka 142. člena ZPP uporabiti določbo 3. odstavka 142. člena ZPP. Temu ustrezno pa je vročevalec, kot izhaja iz podatkov spisa, tudi ravnal. Na vratih je namreč pustil obvestilo o prispelem pismu, z navedbo, kje je pisanje in rok, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Po preteku roka pa je vročevalec ravnal v skladu s 4. odstavkom 142. člena ZPP. Ugotovil je namreč, da naslovnik nima ustreznega hišnega predalčnika, zato je pisanje vrnil sodišču. Vročitev zamudne sodbe s fikcijo je bila torej pravilna.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo vročati sodbo direktorju družbe (glede na citirane določbe), kot tudi navedba, da bi moralo vročati pošiljko odvetniku, saj v spisu pooblastila za odvetnika ni bilo in nikakor sodišče ni bilo dolžno preverjati pri odvetniku, ki je zastopal družbo pred pravdo, ali je pooblaščen za zastopanje tožene stranke. Nasprotno, tožena stranka je bila tista, ki bi morala poskrbeti za pravilen naslov v sodnem registru.

Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben.