Jedro

Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost ne omogoča postavitve bazne postaje kot nezahtevnega objekta v povezavi z objektom, ki je namenjen stalnemu bivanju. S tem, ko Uredba omejuje postavitev prostora s telekomunikacijsko opremo izključno na nestanovanjske stavbe in še v teh na njihove dele, ki niso namenjene javni rabi oziroma v katerih se ne zadržujejo ljudje, jasno postavlja minimalne standarde, ki naj zagotovijo, da ti prostori ne bodo postavljeni v neposredni bližini prostorov, v katerih se ljudje stalno zadržujejo, kar mora toliko bolj veljati za prostore, v katerih ljudje prebivajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke kot investitorice za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – bazne postaje na stavbi na zemljišču parc. št. 1136/2 k.o. ... V obrazložitvi se prvostopni organ sklicuje na 4. c točko 1. odstavka 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju Uredba), ki določa, da spadajo med nezahtevne objekte tudi bazne postaje, namenjene javnim telekomunikacijskim storitvam, ki so sestavljene iz antenskega droga, antenskega nosilca z antenami in telekomunikacijske opreme oziroma naprav v primernem prostoru ali zabojniku, če so izpolnjeni določeni pogoji. Med drugim je v 3. alineji naveden tudi pogoj, da je prostor s telekomunikacijsko opremo lahko samo v nestanovanjski stavbi in sicer v tistem njenem delu, ki ni namenjen javni rabi oziroma v katerem se ne zadržujejo ljudje; če pa je to zabojnik, je lahko postavljen ob drogovih, stebrih oziroma stolpih, njegova bruto površina pa je lahko do 30 m2. Ker je prvostopni organ ugotovil, da je stavba na parc. št. 1136/2 k.o. ... v zemljiško knjigo vpisana kot poslovna stavba, splošno znano dejstvo pa je, da je navedena stavba dom za starejše občane, kjer je organizirano tako dnevno, kot 24-urno varstvo, navedeno pa izhaja tudi iz pridobljenih gradbenih oziroma uporabnih dovoljenj, ki jih je izdala Upravna enota Nova Gorica, niso izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva Uredba v 3. alineji 4. c točke 1. odstavka 11. člena. V obravnavanem primeru stavba ne spada med take poslovne objekte, v katerih se ne zadržujejo ljudje. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Tudi po mnenju drugostopnega organa je 3. alineja 4. c točke 11. člena Uredbe namestitev telekomunikacijske opreme (kot dela bazne postaje) dopustila samo pri nestanovanjski stavbi, bodisi da gre za prostor s telekomunikacijsko opremo v sami nestanovanjski stavbi ali za zabojnik do bruto površine 30 m2, saj je namen citirane določbe v navedenem delu predvsem, da se prostor s telekomunikacijsko opremo ali zabojnik s telekomunikacijsko opremo ne nahaja tam, kjer se zadržujejo oziroma bivajo ljudje, torej ne v stanovanjskem objektu in tudi ne na tem objektu zunaj. Izhajajoč iz navedenega namena torej telekomunikacijska oprema (kot del bazne postaje) v nobenem primeru ni dopustna pri stanovanjski zgradbi, bodisi v prostoru znotraj takšne zgradbe ali v zabojnikih v takšni stavbi. Poleg tega pa po citirani 3. alineji 4. c točke 11. člena Uredbe tudi pri nestanovanjski stavbi namestitev telekomunikacijske opreme ni dopustna povsod, temveč samo v tistem delu nestanovanjske stavbe, ki ni namenjena javni rabi oziroma v katerem se ne zadržujejo ljudje, kar po presoji drugostopnega organa spet velja tako za prostor s telekomunikacijsko opremo v nestanovanjski stavbi, kot tudi za zabojnik s telekomunikacijsko opremo na nestanovanjski stavbi. Ker tožeča stranka predlaga izvedbo bazne postaje na stavbi doma upokojencev ..., domovi upokojencev pa so stanovanjske stavbe za posebne namene, je zaključiti, da vsi pogoji iz 1. odstavka 74. c člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, 102/04 – UPB in 14/05 – popr. ter 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) niso izpolnjeni.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev prvostopnega organa zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in posledično nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi pravilne interpretacije dikcije 3. alineje 4. c točke 11. člena Uredbe podaja v tožbi tudi kratek zgodovinski pregled sprememb veljavne zakonodaje ter podzakonskih aktov s področja gradnje baznih postaj na podlagi katerega zaključuje, da se bazne postaje lahko postavijo tudi na stanovanjskih stavbah, kolikor je prostor s telekomunikacijsko opremo nameščen v zabojniku. Navaja vrsto lokacij, v katerih so bazne postaje postavljene na stanovanjski stavbi. Dokaz za to naj bi bila tudi diplomska naloga avtorja A.A., Postopek pridobivanja gradbenega in uporabnega dovoljenja pri postavitvi baznih postaj iz leta 2006, v kateri avtor navaja, da je prostor za namestitev opreme bazne postaje lahko na obstoječih podstrešjih, poslovnih ali stanovanjskih zgradbah. Zgolj iz previdnosti tožeča stranka še navaja, da je radiofrekvenčni spekter, ki se uporablja za delovanje bazne postaje, omejena naravna dobrina. Tožeča stranka je pridobila dovoljenje za upravljanje mobilnih radijskih postaj UMTS in jih je dolžna uporabljati učinkovito, zato je tožena stranka z izpodbijano odločbo neupravičeno posegla v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, med katere sodijo tudi ustavne pravice iz 66. do 69. člena Ustave RS, ki sicer urejajo gospodarska in socialna razmerja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev prvostopnega organa, s katero je bil tožeči stranki kot investitorju zavrnjen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo bazne postaje z utemeljitvijo, da bo locirana na stanovanjski stavbi.

Navedena odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.

V skladu z 11. členom Uredbe, ki je bila izdana na podlagi 2. odstavka 8. člena ZGO-1 se bazne postaje, namenjene javnim telekomunikacijskim storitvam, štejejo za nezahtevne objekte oziroma po točki 4 citiranega člena za pomožne infrastrukturne objekte. V točki 4 c) 11. člena te Uredbe je določeno, da so bazne postaje sestavljene iz antenskega droga, antenskega nosilca z antenami in telekomunikacijske opreme oziroma naprav v primernem prostoru ali zabojniku, določeno pa je tudi, da je prostor s telekomunikacijsko opremo lahko samo v nestanovanjski stavbi in sicer v tistem njenem delu, ki ni namenjen javni rabi oziroma v katerem se ne zadržujejo ljudje, če je telekomunikacijska oprema v zabojniku, pa je tak zabojnik lahko postavljen ob drogovih, stebrih oziroma stolpih, njegova bruto površina pa je lahko do 30 m2. Meril za gradnjo baznih postaj, ki jih predpisujejo citirane določbe, tudi po presoji sodišča ni mogoče razlagati drugače, kot da Uredba ne omogoča postavitve bazne postaje kot nezahtevnega objekta v povezavi z objektom, ki je namenjen stalnemu bivanju. S tem, ko Uredba omejuje postavitev prostora s telekomunikacijsko opremo izključno na nestanovanjske stavbe in še v teh na njihove dele, ki niso namenjene javni rabi oziroma v katerih se ne zadržujejo ljudje, namreč jasno postavlja minimalne standarde, ki naj zagotovijo, da ti prostori ne bodo postavljeni v neposredni bližini prostorov, v katerih se ljudje stalno zadržujejo, kar mora toliko bolj veljati za prostore, v katerih ljudje prebivajo. Ti standardi bi bili s postavitvijo zabojnika na streho očitno prekršeni, saj nikakor ni mogoče izključiti možnosti, da bi se na ta način prostor s telekomunikacijsko opremo znašel bistveno bližje bivalnih prostorov, kot skuša Uredba celo za nestanovanjske stavbe zagotoviti z njihovo umestitvijo v „del stavbe, ki namenjen javni rabi oziroma v katerem se ne zadržujejo ljudje“.

Poleg tega sodišče posebej opozarja na to, da je ureditev izdaje gradbenega dovoljenja za nezahtevne objekte po 74.a in nadaljnjih členih ZGO-1 izjema od splošne ureditve po 54. in nadaljnjih členih istega zakona. Izjeme od splošne ureditve pa je treba razlagati ozko oziroma restriktivno. Ker navedene določbe Uredbe zgolj konkretizirajo izjemo iz 74.a člena ZGO-1 glede pogojev, ki jih mora objekt izpolnjevati, da je lahko predmet te izjeme, velja pravilo restriktivne razlage tudi zanje. Glede na gornjo obrazložitev pa v situaciji, ki je Uredba posebej ne ureja (postavitev bazne postaje na stanovanjski stavbi) restriktivna razlaga nikakor ne more pripeljati do ohlapnejših standardov, kot v primerih, ki so urejeni izrecno.

Seveda pa povedano pomeni le, da bazne postaje v obravnavani zadevi ni mogoče obravnavati kot nezahteven objekt in za njeno postavitev pridobiti gradbenega dovoljenja po pogojih iz 74.a in naslednjih členov ZGO-1, kar pa v ničemer ne preprečuje njene morebitne izdaje gradbenega dovoljenja po postopku in pod pogoji, ki veljajo za vse ostale objekte (54. in nadaljnji členi ZGO-1).

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o drugih baznih postajah, ki naj bi bile postavljene na stanovanjskih stavbah, saj le-te niso predmet tega postopka.

Ker je bilo torej v izpodbijani odločbi po presoji sodišča materialno pravo uporabljeno pravilno, tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da so bile kršene ustavne pravice iz 66., 67., 68., 69. in 74. člena Ustave RS.

Glede na navedeno in ker iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka kot investitor želela postaviti bazno postajo kot enostaven objekt na objektu doma upokojencev ..., kar ni sporno, torej objektu, katerega namen je stalno bivanje, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.