Jedro

Tožnica je bila v času od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 brezposelna in ni bila vključena v obvezno zavarovanje, zato se tega obdobja ne more upoštevati v pokojninsko dobo. Po prvem odstavku 143. člena ZPIZ-2 se od nadomestil iz invalidskega zavarovanja tudi ne plačujejo prispevki. Ker nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine, ni bilo kršeno materialno pravo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 8. 2021 in št. ... z dne 7. 5. 2021 in da se tožnici prizna pokojninska doba tudi za obdobje od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 in pokojnina v višjem znesku ter da je toženec dolžan tožnici neizplačan del pokojnine izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma da se zadeva vrne tožencu v ponovni postopek. Hkrati je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožencu naloži plačilo priglašenih in nadaljnjih stroškov. Sodišče se do relevantnih navedb ni opredeljevalo oziroma je v obrazložitvi navedlo le, da se določba 183. člena ZPIZ-2 nanaša na razveljavitev ali spremembo dokončne upravne odločbe in ni namenjena razveljavitvi ali spremembi sodne odločbe. Tako ni mogoče uspešno uveljavljati kršitve materialnih določb zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja iz naslova ugotavljanja invalidnosti. Uveljavlja priznanje delovne dobe od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014, ker je bila v tem času neupravičeno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in zato neupravičeno brezposelna. Ves ta čas bi lahko delala po 4 ure in bi zato imela višjo invalidsko pokojnino. Predlagala je zaslišanje več prič in postavitev izvedenca, ki bi ugotovil da v času od 2008 do 2014 ni imela blodnjave motnje in ne invalidnosti. Pravnomočnost ne pomeni vedno tudi absolutne nespremenljivosti (158. člen Ustave RS). Ustava ne razlikuje med upravnimi in sodnimi odločbami. Te je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku določenim z zakonom. Toženec bi moral pravilno uporabiti 183. člen ZPIZ-2 po katerem je pooblaščen, da razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, s katero je kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Kršitev materialnih določb zakona je po stališču sodne prakse (Psp 394/2018 in Psp 291/2018) podana, če jasna določba, ki bi morala biti uporabljena, ni bila. Taka odločba ne more postati pravnomočna, saj jo je v 10 letih mogoče nadomestiti z novo. Neutemeljene so navedbe, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, saj je pravnomočnost omejena z objektivnimi in subjektivnimi mejami pravnomočnosti. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997. Pravnomočnost je ne more vezati, ker ni imela možnosti sodelovati v izvedenem postopku. Človek je subjekt postopka in ne objekt, zato mora imeti v postopku možnost izraziti svoje mnenje (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up‑321/96-3 z dne 15. 1. 1997). Toženec se sklicuje, da je tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen z odločitvijo VDSS (Psp 34/2017), ko je bilo ugotovljeno, da je invalidnost I. stopnje nastopila v letu 2014 in ne v letu 2008. Pravnomočno naj bi bilo odločeno o odmeri invalidske pokojnine, ker naj bi vloženo tožbo umaknila in je sodišče postopek ustavilo. Sodišče v izreku sodbe, potrjene s sodbo Psp 34/2017 ni jasno določilo, katerim posameznim zahtevkom je ugodilo in katere je zavrnilo, izrek ni razumljiv in zato posledično ni mogoče ugotoviti, kaj je postalo pravnomočno.

Ustava vsem zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Pravico do sodnega varstva zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Toženec je z izpodbijano odločitvijo kršil človekove pravice in temeljne svoboščine iz Ustave (14., 22., 33. in 55. člen) in iz EKČP (prvi odstavek 6. člena, 8., 13. in 14. člen) ter Dodatni protokol (1. člen). Predlagala je, da bi sodišče samo izvedlo potrebne dokaze po uradni dolžnosti, ki jih ni predlagala.

Tožencu naj se naloži, da ponovno odmeri človeka vredno pokojnino za 30 let delovne dobe. Odločitev toženca ne ustreza kriterijem poštenega odločanja v razumnem roku ter subjektivne in objektivne pravnomočnosti. Sodišče je kršilo pravico do kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Opozarja na kršitev pravice do dostopa do sodišča (sodba ESČP v zadevi Golder proti Združenemu kraljestvu z dne 21. februarja 1975). Če bi šlo za pravnomočno odločeno zadevo bi sodišče, ki je odločalo o njeni upravičenosti do brezplačne pravne pomoči to moralo prepoznati. Ravnanje toženca, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi oziroma s temeljnimi moralnimi in etičnimi načeli, ne more uživati pravnega varstva. Kljub številnim zdravstvenim težavam je bila pripravljena delati, vendar ji delovnega mesta delodajalci niso zagotovili. Nepravilno ji je bila odmerjena invalidska pokojnina šele leta 2014. V vmesnem času je bila nezakonito prijavljena na zavodu za zaposlovanje, zaradi česar je prikrajšana za dostojno pokojnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pazi po uradni dolžnosti niti ni storilo očitane procesne kršitve. Posledično v socialnem sporu ni prišlo do kršitve Ustave RS in EKČP ter Dodatnega protokola k EKČP. Pritožbeno sodišče na kršitev pravice do izjave ne pazi po uradni dolžnosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato jo mora stranka konkretizirano zatrjevati. Na tiste navedbe, ki ostanejo zgolj na abstraktnem nivoju pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožnica ne navaja kako konkretno je izgubila možnost sodelovanja v postopku, ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi navedene določbe ZPP. Ob dejstvu, da je imela tožnica možnost odgovarjati na navedbe nasprotne stranke, da je bila vabljena na narok na katerem je bila tudi zaslišana, ji nedvomno ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku in ni podana kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

5. Predmet socialnega spora je drugostopenjska odločba toženca z dne 5. 8. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 7. 5. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za ponovno odmero invalidske pokojnine po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2).

6. Iz dokumentacije sodnega spisa izhaja, da je bila tožnica z odločbo toženca z dne 4. 10. 2002 z dnem 12. 8. 2002 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu s stvarnimi razbremenitvami. Da je pri tožnici še naprej podana III. kategorija invalidnosti je bilo pravnomočno odločeno v dveh sodnih postopkih. Z dnem 27. 5. 2014 je bila tožnica, po odločbi toženca z dne 20. 8. 2014, razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine.3 Tožnici je bila z odločbo z dne 26. 4. 2017 odmerjena invalidska pokojnina v višini 409,44 EUR na mesec od 1. 6. 2014 dalje. Tako priznana pokojnina je bila potrjena z dokončno odločbo z dne 18. 7. 2017. 7. Tožnica uveljavlja ponovno odmero invalidske pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Zavzema se za priznanje delovne dobe tudi v obdobju od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014, ko je prejemala nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Meni, da jo je toženec neupravičeno razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in je bila posledično brezposelna. Ker bi v tem času lahko delala, bi imela tudi višjo pokojninsko osnovo.

Z odločbo toženca z dne 7. 5. 2021 je bila zahteva tožnice za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrnjena, odločitev pa potrjena z dokončno odločbo z dne 5. 8. 2021. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da ni pravne podlage za uporabo 183. člena ZPIZ-2 in je pravilna odločitev toženca z dne 26. 4. 2017. 8. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da toženec ni pravilno uporabil določbe 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 158. člena Ustave RS je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Tako lahko skladno s prvim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 pristojna enota zavoda razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, s katero je kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Z navedeno določbo je urejena t. i. neprava obnova postopka, ki omogoča poseg v dokončno pravnomočno upravno odločbo ob izpolnjevanju zakonskih pogojev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odmerjena pokojnina v višini 53,68 % od najnižje pokojninske osnove, in sicer v znesku 409,44 EUR na mesec od 1. 6. 2014 dalje, pravilna. Pri tožnici je invalidnost I. kategorije nastopila z dnem 27. 5. 2014, ko je dopolnila 58 let in 6 mesecev starosti in je skupno dopolnila 32 let, 8 mesecev in 12 dni pokojninske dobe.4 Najugodnejša 20-letna pokojninska osnova (iz obdobja od 1979 do 2000) izračunana po določbi 30. člena ZPIZ-2 znaša 746,36 EUR. Ker tožničina pokojninska osnova ne dosega najnižje pokojninske osnove, ki je znašala 762,76 EUR, ji je bila pokojnina odmerjena od slednje. Tudi sicer je tožnica izrecno izpovedala, da se ob upoštevanju že priznane delovne dobe z višino tako priznane pokojninske osnove strinja. V konkretnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, ki bi omogočali spremembo dokončne upravne odločbe, ker ni bilo kršeno materialno pravo, saj je bila invalidska pokojnina pravilno odmerjena.

9. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da ni podlage za upoštevanje spornega obdobja v delovno dobo tožnice. Od 19. 5. 2008 dalje je bila tožnica, na podlagi odločbe toženca z dne 18. 12. 2008, prejemnica nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. V času od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 je bila brezposelna in ni bila vključena v obvezno zavarovanje, zato se tega obdobja ne more upoštevati v pokojninsko dobo.5 Po prvem odstavku 143. člena ZPIZ-2 se od nadomestil iz invalidskega zavarovanja tudi ne plačujejo prispevki.6 Ker nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine, ni bilo kršeno materialno pravo. Posledično je neuspešno sklicevanje tožnice na sodno prakso pri kateri je bila kršitev materialnega prava podana (Psp 394/2018 in Psp 291/2018). Gre namreč za drugačne zadeve od predmetne.

10. Predmet presodnega in sodnega postopka je ponovna odmera invalidske pokojnine in ne ugotavljanje invalidnosti kot to uveljavlja tožnica. Pri tožnici je bila invalidnost III. kategorije, s katero se tožnica ne strinja, potrjena s pravnomočno sodno odločbo.7 Ob tem tožnica zgolj pavšalno navaja, da v postopkih o ugotavljanju invalidnosti ni imela možnosti sodelovati. ZPP v 319. členu določa, da postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna, če je v njej odločeno o zahtevku tožbe. Ker je bilo o invalidnosti tožnice že pravnomočno odločeno ni utemeljen očitek, da pravnomočnost tožnice ne veže. Po določbi 183. člena ZPIZ-2, s katero želi tožnica doseči neupravičeno razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, je ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev mogoče spremeniti le posamične upravne akte, ki jih je izdal toženec. Nikakor pa ni mogoče z omenjeno določbo poseči v sodne odločbe.8

11. Na podlagi 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih9 (ZDSS-1) sodišču preiskovalno načelo omogoča, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, mu dokazov po uradni dolžnosti ni bilo potrebno izvajati. Neutemeljeno je tudi tožničino stališče, da bi odobrena brezplačna pravna pomoč10 za konkretni postopek pomenila, da bo tožbenemu zahtevku iz tega razloga odobreno.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, izpodbijana sodba pa je pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Stroški pritožbe na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči11 (ZBPP) bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje, ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč in s pritožbo ni uspel. 1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 3 Odločitev toženca o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine od 1. 6. 2014 dalje je bila potrjena s sodbo Psp 34/2017 z dne 9. 3. 2017. 4 Delovna doba znaša 29 let, 3 mesece in 12 dni. Po 137. členu ZPIZ-2 se upošteva še prišteta doba, ki znaša 3 leta in 5 mesecev. 5 Glej Psp 551/2015. 6 Enako je bilo določeno v drugem odstavku 207. člena ZPIZ-1. 7 Da je pri tožnici še naprej podana III. kategorija invalidnosti je bilo nazadnje odločeno s sodbo sodišča prve stopnje V Ps 514/2009 z dne 20. 9. 2011 v zvezi s sodbo višjega sodišča Psp 394/2011 z dne 1. 12. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 75/2012 z dne 19. 11. 2012. 8 Glej Psp 136/2020. 9 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. 10 Brezplačna pravna pomoč pomeni pravico upravičenke do zagotovitve sredstev za pokritje stroškov sodnega postopka. 11 Ur. l. RS, št. 96/2004 – uradno prečiščeno besedilo in nasl.