Jedro

ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. V obravnavanem primeru gre za premoženjski spor in se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, zato je po tretjem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. V obravnavanem primeru je tožnica navedla sporno vrednost 800.000 tolarjev, toženca označitvi vrednosti spornega zahtevka nista ugovarjala, sodišče samo pa na glavni obravnavi tudi ni izdalo sklepa, s katerim bi določilo drugačno vrednost spornega predmeta.

Revizijsko sklicevanje druge toženke na to, da znaša enoletna zakupnina oziroma najemnina za sporni prostor 1.100.000 tolarjev je brez pomena, poleg tega pa tudi ni utemeljena, saj je v točki VI. pogodbe navedeno, da se po izvršeni adaptaciji sklene nova najemna pogodba po 10,00 din/m2, kar bi po 42. členu ZPP zneslo za 12 mesecev sicer 9600 tolarjev, pri čemer sta toženca navajala, da sta lahko opravljala dejavnost samo nekaj mesecev v letu, druga toženka pa je v pripravljali vlogi zatrjevala, da sploh ne gre za poslovni prostor, temveč za služnostno pravico, in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, češ da niso izpolnjene procesne predpostavke.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod 1. izreka sodbe razveljavilo nalog za izpraznitev poslovnih prostorov Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 29/2000 z dne 3.4.2000. Pod 2. izreka je tožencema naložilo, da morata na podlagi odpovedi pogodbe izprazniti prostor .... v skupni izmeri 80 m2 in ga izročiti tožnici. Pod 3. izreka je odločilo še o stroških postopka.

Po pritožbah obeh tožencev je višje sodišče zavrnilo pritožbi in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje, je druga toženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in ga obširno razlaga. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04-90/05) je bila revizija vročena tožnici in prvemu tožencu, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. V obravnavanem primeru gre za premoženjski spor in se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, zato je po tretjem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. V obravnavanem primeru je tožnica navedla sporno vrednost 800.000 tolarjev, toženca označitvi vrednosti spornega zahtevka nista ugovarjala, sodišče samo pa na glavni obravnavi tudi ni izdalo sklepa, s katerim bi določilo drugačno vrednost spornega predmeta.

Druga toženka v reviziji sicer navaja, da je na prvem naroku za glavno obravnavo označila vrednost spornega predmeta 1.100.000 tolarjev, kolikor naj bi znašala enoletna najemnina oziroma zakupnina za sporni lokal, toda njena enostranska določitev drugačne vrednosti je brez pomena, ker ni ugovarjala in zahtevala odločitve sodišča po zadnjem odstavku 44. člena ZPP. Sodišču samemu pa se sporna vrednost, ki jo je označila tožnica, tudi ni zdela očitno prenizka ali previsoka (tretji odstavek 44. člena ZPP). Revizijsko sklicevanje druge toženke na to, da znaša enoletna zakupnina oziroma najemnina za sporni prostor 1.100.000 tolarjev je brez pomena, poleg tega pa tudi ni utemeljena, saj je v točki VI. pogodbe navedeno, da se po izvršeni adaptaciji sklene nova najemna pogodba po 10,00 din/m2, kar bi po 42. členu ZPP zneslo za 12 mesecev sicer 9600 tolarjev, pri čemer sta toženca navajala, da sta lahko opravljala dejavnost samo nekaj mesecev v letu, druga toženka pa je v pripravljali vlogi zatrjevala, da sploh ne gre za poslovni prostor, temveč za služnostno pravico, in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, češ da niso izpolnjene procesne predpostavke.

Tako se izkaže, da znaša vrednost tožbenega zahtevka manj kot 1.000.000 tolarjev in da ne dosega revizijskega praga. Zato Vrhovno sodišče revizije ni moglo vsebinsko obravnavati, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP).