Jedro

Pri presoji, ali je izločitvena pravica podana, sodišče ugotavlja, ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo.

Dedovanje ni originaren način pridobitve lastninske pravice.

2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP predpostavlja, da lastninska pravica upnika v zemljiško knjigo ni vpisana prav iz razloga, ker jo je pridobil na izviren način, ki takšnega vpisa ne določa kot pogoja za njeno pridobitev. Nanaša se torej na situacije, ko upnik sicer na izviren način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, a se ta ne vpiše v zemljiško knjigo in je iz tega razloga vanjo kot lastnik (še naprej) vpisan stečajni dolžnik. Ne more pa biti ta določba uporabljiva v primerih, ko upnik lastninsko pravico pridobi (četudi na originaren način) in vpiše v zemljiško knjigo, kasneje pa sporno nepremičnino proda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičninah parc. št. 1/2 in 1/4 k. o. X v korist A. A. ter na izstavitev ustrezne listine z vsebino zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo njene lastninske pravice na navedenih nepremičninah (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 1.302,35 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pretežnem delu pritožbe tožeča stranka povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in svoje trditve, podane pred izdajo sodbe. S tem sodišču ničesar ne očita, zato višje sodišče na ta del pritožbe ni vsebinsko odgovarjalo.

6. Nadalje je pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je izločitvena pravica pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od njega zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP). Pri presoji, ali je takšna pravica podana, torej sodišče ugotavlja ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo. V obravnavani zadevi takšna situacija ni podana.

7. Najprej je zmotno že pritožbeno stališče, da je pridobitev lastninske pravice z dedovanjem originaren način pridobitve lastninske pravice. Kljub dejstvu, da zapuščina v trenutku smrti zapustnika, po samem zakonu preide na dediče, gre namreč za izveden (derivaten) način pridobitve lastninske pravice, saj se ta izvaja iz lastninske pravice zapustnika.(1) Pogoji za uspešno uveljavitev izločitvene pravice, v predmetnem postopku tako že iz tega razloga ne morejo biti izpolnjeni.

8. V obravnavani zadevi pa to, na kakšen način je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, niti ni bistveno. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sicer pridobljeno (in v zemljiško knjigo vpisano) lastninsko pravico, naknadno prenesla na družbo S. d. o. o., ko je z njo sklenila prodajno pogodbo in se je ta, na njeni podlagi, vpisala v zemljiško knjigo. Takšno stanje ne ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu, ki ga opisuje 2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP. Ta predpostavlja, da lastninska pravica upnika v zemljiško knjigo ni vpisana prav iz razloga, ker jo je pridobil na izviren način, ki takšnega vpisa ne določa kot pogoja za njeno pridobitev. Nanaša se torej na situacije, ko upnik sicer na izviren način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, a se ta ne vpiše v zemljiško knjigo in je iz tega razloga vanjo kot lastnik (še naprej) vpisan stečajni dolžnik. Ne more pa biti ta določba uporabljiva v primerih, ko upnik lastninsko pravico pridobi (četudi na originaren način) in vpiše v zemljiško knjigo, kasneje pa sporno nepremičnino proda. Sklenjena prodajna pogodba je seveda lahko nična. V takšnem primeru stranke lahko zahtevajo ugotovitev njene ničnosti in, v primeru da s takšnim zahtevkom uspejo, pridobijo povračilni zahtevek do nasprotne stranke – od nje lahko zahtevajo, da jim vrne vse, kar je na podlagi takšne pogodbe dobila. Povračilni zahtevek je zahtevek obligacijske narave in kot takšen ne more pomeniti izločitvene pravice v smislu 22. člena ZFPPIPP. Pomeni lahko le terjatev proti nasprotni stranki. V kolikor je ta v stečaju, je takšno terjatev (v obravnavanem primeru terjatev na izročitev nepremičnine, ki pa bi se po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP, z začetkom stečajnega postopka spremenila v denarno terjatev) treba prijaviti, skladno z določbami ZFPPIPP.

9. Tako velja zaključiti, da sodišče o ničnosti pogodb sicer res lahko odloča kot o predhodnem vprašanju, to pa ne pomeni, da bi o tem moralo odločati tudi v obravnavanem postopku. Ker ugotovitev ničnosti ne bi pripeljala do obstoja izločitvene pravice (ampak zgolj do obligacijske terjatve tožeče stranke), bi bilo namreč odločanje o njej povsem nesmiselno. To bi bilo upravičeno le v primeru, ko bi tožeča stranka v stečajnem postopku nad družbo B. d. o. o. svojo terjatev prijavila. Ker tega ni storila (saj zgolj prijava izločitvene pravice tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni prijave terjatve), je njena terjatev prenehala. Sodišče prve stopnje pa se je pravilno osredotočilo le na ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za odločitev, ali obstoji zatrjevana izločitvena pravica.

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita še, da se je v obrazložitvi sodbe opredelilo tudi do vprašanja priposestvovanja tožeče stranke, čeprav slednja trditev v zvezi s tem ni podala. Sodišče mora, glede na navedbe pravdnih strank, utemeljenost zahtevka presoditi po vseh možnih materialnopravnih podlagah. V obravnavanem primeru je tako, glede na zatrjevanje, da je tožnica nepremičnine kot lastnica uporabljala tudi po tem, ko so bile prodane, ki smiselno kažejo na možnost priposestvovanja, utemeljeno obrazložilo, da pogoji zanj ne morejo biti izpolnjeni. Takšno ravnanje ni v ničemer nasprotovalo določbam pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa z njim tudi ni prekoračilo svojih pooblastil. 11. Nazadnje pa so neutemeljeni tudi pavšalni pritožbeni očitki, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, saj obstoji nasprotje med tem, kar navaja v svojih razlogih in listinami v spisu, da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, sodba pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka s tem zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a ju z ničemer ne konkretizira. Kršitev iz 15. točke citirane določbe tako ne more biti podana že iz razloga, ker tožeča stranka ni navedla katera konkretna ugotovitev je v nasprotju s katero konkretno listino v spisu. Na kršitev iz 14. točke pa višje sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. V okviru uradnega preizkusa zato ugotavlja, da tudi ta ni podana. Izpodbijana sodba je jasna, razumljiva in nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Prav to pa je ključni element in predpostavka za navedeno kršitev.

12. Iz navedenega izhaja, da pritožbeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi VS RS v odločbi II Ips 402/2004.