Jedro

Presoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Če sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin spozna, da je pripor zoper obtoženca neogibno potreben, ni dolžno še posebej obrazlagati, da z milejšimi ukrepi ugotovljene ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti.

Presoja okoliščin v zvezi s pravico do sojenja v razumnem roku.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je zoper obtožena D.J. in N.B. s sklepom z dne 24.02.2003 na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep zagovornik obtoženega D.J. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obtoženega D.J. izpusti na prostost, podredno pa da zoper obtoženca odredi hišni pripor.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, vložnik pa v pretežnem delu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato meni, da zahteva ni utemeljena.

Pogoji za odreditev in podaljšanje pripora so: a) obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ali za potek postopka.

Obstoja utemeljenega suma, kot zadostne stopnje verjetnosti, da je obtoženec storil očitana kazniva dejanja, ki je temeljni pogoj za pripor, vložnik zahteve niti ne izpodbija. Zatrjuje pa, da za pripor nista izpolnjena ostala pogoja.

Sodišče je o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti sklepalo, ker naj bi obtoženec skupaj z obtoženim N.B. v kratkem časovnem razmaku s tremi izvršitvenimi dejanji prodal skoraj 430 gramov izjemno nevarnega mamila kokain, pri vsakem nadaljnjem dejanju pa naj bi bila količina mamila večja. Obtoženec naj bi po ugotovitvah sodišča, razvidnih iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa, imel že utečene poti z dobavitelji prepovedanih drog, kar da potrjuje tudi dejstvo, da naj bi 13.03.2002, ko je prvotni dobavitelj odklonil pogoje kupcev glede prodaje vzorca kokaina, skupaj še z dvema obtožencema istega dne, torej brez predhodnih priprav, obtoženi M.Č. zagotovil 50 gramov kokaina. Da je ta priporni razlog podan, je sodišče sklepalo tudi na podlagi organizacije primopredaje mamila in kupnine zanj. Obtoženi D.J., ki da ni bil začetnik, naj bi pokazal veliko vztrajnost, kazniva dejanja pa izvrševal iz koristoljubnih motivov. Na podlagi teh okoliščin je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bo obtoženi D.J. ponovil kaznivo dejanje, povezano z zlorabo mamil. Ugotovilo je tudi, da so obtoženčeve premoženjske razmere relativno dobre, vendar naj bi ga te ne odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj, s katerimi je mogoče doseči visoke in lahke dodatne zaslužke. Takemu zaključku po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Z navedbami v zahtevi, da je bil obtoženec pred odreditvijo pripora honorarno zaposlen v K. baru, da ima prihranjena denarna sredstva in stalen prihodek od dejavnosti igralništva v svojem lokalu, ki znaša 200.000,00 do 250.000,00 SIT, kar da kaže, da obtoženec sredstev za življenje ne pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj, obtoženčev zagovornik glede vpliva teh okoliščin na oceno obtoženčeve ponovitvene nevarnosti ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Enako velja tudi za njegove nadaljnje trditve, da sta obe sodišči prezrli dejstvo, da obtoženec, ki je še mlad in da pri dvaindvajsetih letih še ni bil obsojen, živi v urejenih družinskih razmerah ter da ga je dosedanji pripor, ki je zanj brez dvoma negativna izkušnja, tako izučila, da na prostosti gotovo ne bi ponavljal kaznivih dejanj. Ostali storilci, da so sodišču že znani, saj so vsi členi v kriminalni verigi individualizirani in s tem veriga v celoti pretrgana. S temi trditvami in tudi z navedbo, da med kaznivimi dejanji, za katere obstaja nevarnost, da jih bo priprti storil na novo, mora biti podana vsebinska in časovna povezava, te pa da v obtoženčevem primeru ni, zagovornik obtoženega D.J. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je ponovitvena nevarnost pri obtoženem D.J. podana v tolikšni meri, da ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi se ogroža zdravje in s tem tudi varnost ljudi, z milejšimi ukrepi ni mogoče preprečiti.

Vložnik v zahtevi navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso konkretizirane okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa, da pri obtoženem D.J. ponovitvene nevarnosti ne bi bilo mogoče odpraviti z odreditvijo hišnega pripora. Taka trditev obrambe, ki po vsebini pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, tudi ni podana. Če sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin spozna, da je pripor zoper obtoženca neogibno potreben (v konkretnem primeru za varnost ljudi), ni dolžno še posebej obrazlagati, da z milejšimi ukrepi ugotovljene ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti.

Kolikor pa vložnik v zahtevi navaja, da je iz zbranega dokaznega gradiva razvidno, da so obtoženci, če so že, prodajali mamila na cesti oziroma v gostinskih lokalih in da je na podlagi takega načina izvrševanja kaznivih dejanj mogoče sklepati, da bi bilo mogoče pri obtožencu ponovitveno nevarnost odpraviti že z milejšim ukrepom hišnega pripora po 199.a členu ZKP, zagovornik obtoženega D.J. ponuja lastno dokazno presojo, na ta način izpodbija v napadenem pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Kakor je bilo že pojasnjeno, to ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovorniku obtoženega D.J. tudi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče prekršilo obtoženčevo pravico do sojenja v razumnem roku. Zahteva to trditev utemeljuje z navedbami, da je obtoženec že praktično eno leto v priporu, sojenje pa se je brez razloga začelo šele po devetih mesecih pripora in pet mesecev po vloženi obtožbi.

Razumnost roka za sodno odločitev se določa glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Pri tem je potrebno upoštevati zahtevnost zadeve v dejanskem in v pravnem pogledu, ravnanje strank, način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred sodiščem, naravo spora in njen pomen za vložnika (obtoženca). Obravnavana kazenska zadeva je zelo obsežna in razmeroma zahtevna po dokazni plati.

Kazenski postopek teče zoper devet obtožencev zaradi večjega števila kaznivih dejanj. Glede na to, da vložnik svojo trditev utemeljuje s potekom postopka po vložitvi obtožnice, je treba utemeljenost zahteve preizkusiti predvsem s tega vidika. Sodišče je obtožnico prejelo dne 02.09.2002, o ugovorih zoper obtožnico pa odločilo 07.10.2002. Dne 06.02.2003 se je začela glavna obravnava zoper obtožence, ki je nato potekala koncentrirano in zdržema. V tem času je moralo sodišče odločati tudi o vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih zoper sklepe o priporu večih obtožencev, o njihovih predlogih za odpravo pripora, predlogu za izločitev predsednika senata in nekaterih drugih sodnikov Okrožnega sodišča v Kopru ter o predlogu za prenos krajevne pristojnosti. Obtoženci imajo pravico tudi med postopkom izpodbijati odločbe sodišča, vendar pa takega kopičenja pravnih sredstev ni mogoče spregledati pri presoji, ali je sodišče v zadevi odločilo brez nepotrebnega odlašanja. Tudi ob upoštevanju določbe 2. odstavka 200. člena ZKP, po kateri je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu, se po celoviti presoji navedenih okoliščin, v skladu z naštetimi merili pokaže, da obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku ni bila prekršena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obtoženega D.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 1. odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.