Jedro

Nični sta prodajna in posojilna pogodba, s katerima sta stranki izigrali namen prepovedi iz prvega odstavka 132. člena SPZ, namreč, obvarovati dolžnika pred zlorabo, kadar bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Poslovni namen pogodbenikov ni bil trajno prenesti lastninsko pravico, temveč zgolj utrditi tožnikovo obveznost vračila dolga oziroma zavarovati toženčevo terjatev iz posojilne pogodbe. Doseženi učinek je bil dejansko enak kot pri zastavni pogodbi s prepovedanim komisoričnim sporazumom (lex commissoria).

Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, kar pa ne velja za obogatitvene zahtevke, ki so posledica ničnosti.

Res je notarski zapis javna listina, za katero se domneva, da je njena vsebina resnična, vendar so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna. Navedeno zakonsko domnevo je torej mogoče izpodbiti s katerimkoli dokazom.

Toženec bi lahko dopolnil pritožbo zoper sodbo le do izteka pritožbenega roka. Kasneje pridobljeni dokaz bi lahko uveljavljal s predlogom za obnovo postopka in ne z dopolnitvijo pritožbe. Ker je bila ta prepozna, jo je sodišče utemeljeno zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (v IV., V. in VI. točki izreka) spremeni tako, da se: a) v IV. točki izreka ugotovi, da ima tožena stranka terjatev do tožeče stranke v višini 15.000,00 EUR in da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v presežku (t.j. v višini 85.000,00 EUR); b) v V. točki izreka znesek, ki ga mora tožena stranka plačati tožeči stranki, zniža za 15.000,00 EUR (na 85.000,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2016 dalje do plačila in se višji tožbeni zahtevek (za plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe) zavrne; c) v VI. točki izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zniža za 492,56 EUR (na 4.806,62 EUR).

II. Sicer se pritožba zoper sodbo zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 349,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična prodajna pogodba, ki sta jo 2. 3. 2010 sklenili pravdni stranki v obliki notarskega zapisa SV 58/2010, in da je ničen tudi navedeni notarski zapis, ki ga je sestavila notarka A. A. Ugotovilo je, da ima tožnik terjatev do toženca v višini 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2016 dalje in da toženec nima terjatve do tožnika v isti višini, nakar je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2016 dalje in mu povrniti 6.234,33 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. Naknadno je s sklepom kot prepozno zavrglo toženčevo dopolnitev pritožbe zoper sodbo.

2. V pritožbi zoper sodbo se toženec sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba zanj presenečenje, saj je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku mimo tožnikove trditvene podlage. Tožnik nikoli ni trdil, da je sporna prodajna pogodba nična, ker naj bi vsebovala prepovedani komisorni dogovor. Poleg tega je brez dokazov o njegovi višini ugodilo tožnikovemu nadomestnemu denarnemu kondikcijskemu zahtevku. Če je pogodba nična, je nično tudi določilo o kupnini. Sporno nepremičnino je potem, ko jo je dobil v posest toženec, nekdo zažgal, in je torej notorno dejstvo, da je vredna bistveno manj kot ob sklenitvi pogodbe. Sodišče bi moralo denarno nadomestilo namesto vračila nepremičnine oceniti po cenah v času izdaje sodbe. Ta vrednost ni bila nesporna, tožnik pa je ni dokazal. Sodba napačno in pristransko povzema izpovedi prič M. K. in J. T. Iz pogodbe z dne 19. 12. 2012, ki je bila pravočasno predložena sodišču, izhaja, da je J. T. tožencu posodil 30.000,00 EUR. Sodišče je breme dokazovanja plačila kupnine nezakonito prevalilo na toženca, ki je sicer to dejstvo dokazal s potrdilom v obliki notarskega zapisa, medtem ko je tožnik za svoje trditve ponudil le svoje zaslišanje in zaslišanje zakoncev V., ki sta očitno vzela pri notarki izročeni denar. Zatrjevanega posojila tožencu nihče ni vrnil, tožnik in V. pa niso nasprotovali niti toženčevi vknjižbi lastninske pravice in svoji izselitvi iz hiše; tudi njene obnove se niso lotili. Sodišče je verjelo tožniku, čeprav je neresnično izpovedal, da notarka prodajne pogodbe ni v celoti prebrala. Do predaje posesti na nepremičnini je prišlo po zapadlosti terjatve in ne že ob sklenitvi pogodbe, takšna nadomestna izpolnitev pa je dovoljena. Toženec dopušča možnost, da tožnik sam res ni želel prodati nepremičnine in da sta ga k temu nagovorila zakonca V., ki sta mu nemara tudi dejala, da bo podpisal zastavno pogodbo; vendar pogodba zaradi tega ni nična, ampak zgolj izpodbojna zaradi napake volje. Pravdni stranki nista sklenili prodajne pogodbe namesto hipotekarne, kot zmotno ugotavlja sodišče, pač pa je šlo za fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje. Materialnopravno napačno pa je tudi naziranje sodišča, da kondikcijski zahtevki iz nične pogodbe ne zastarajo.

3. Toženec se je pritožil tudi zoper sklep o zavrženju dopolnitve pritožbe. Predlaga, naj sodišče druge stopnje ta sklep razveljavi in pri odločanju o pritožbi upošteva tudi njeno dopolnitev. Pravdni postopek namreč še ni pravnomočno končan, sodišče pa mora raziskati vsa vprašanja, ki so pomembna za sprejem zakonite odločitve. Sodba ne sme temeljiti na neresnično ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku in njegovim pričam, čeprav so te v drugih postopkih izpovedovale bistveno drugače o istem dejanskem stanju.

4. Tožnik na pritožbi ni odgovoril. 5. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep:

6. Toženec bi lahko, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dopolnil svojo pritožbo zoper sodbo le do izteka predpisanega pritožbenega roka. Kasneje pridobljeni dokaz pa bi smel toženec, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodbe, uveljavljati zgolj s predlogom za obnovo postopka in ne z dopolnitvijo pritožbe. Ker je bila ta prepozna, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena in prvim odstavkom 333. člena ZPP.

7. Izpodbijani sklep torej nima materialnih ali procesnih napak, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

O pritožbi zoper sodbo:

8. Toženec prvenstveno očita sodišču prve stopnje več procesnih kršitev, med njimi zlasti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neupravičeno.

9. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti. Pri njeni sestavi ni prišlo do nobene formalne napake. Obrazložitev sodbe ni niti pomanjkljiva niti nerazumljiva ali protislovna. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in pregledno navedlo vsa odločilna dejstva, na katera je oprlo svojo presojo.

10. Ne gre za sodbo presenečenja, kot poskuša prikazati pritožba. Sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo navede tožnik v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Sicer pa so zatrjevana dejstva, ki jih je potrdil dokazni postopek, sodišču prve stopnje omogočila dejanske in pravne zaključke, ki jih vsebuje izpodbijana sodba. Ni torej bistveno, če tožnik v pravdi ni izrecno zatrjeval, da naj bi sporno pravno razmerje ustrezalo prepovedanemu komisornemu dogovoru. Do kršitve razpravnega načela, na katero meri pritožba, ni prišlo.

11. Na tožnikove trditve glede denarnega zahtevka se je toženec odzval z ugovorom zastaranja in ne z nasprotno trditvijo, da višina tega zahtevka ne ustreza vrednosti spornih nepremičnin. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana in jih zato ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sklepalo, da ta vrednost ni sporna.

12. Tudi dokazno breme je sodišče ustrezno porazdelilo med pravdni stranki. Ko je tožniku uspelo izpodbiti domnevo glede prejema kupnine (prvi odstavek 224. člena ZPP), bi moral toženec dokazati, da je bila kupnina v resnici plačana. Toženčevo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ne more prerasti v postopkovno kršitev, na katero neopredeljeno meri pritožba.

13. Končno je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo vsebino dokaznih listin ter zapisnikov o izpovedi strank in prič. Drugačen pritožbeni očitek je brez podlage.

14. Zatrjevanih procesnih kršitev torej v postopku na prvi stopnji ni bilo, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Toženec pa neutemeljeno oporeka tudi pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Vse bistvene dejanske okoliščine primera je sodišče prve stopnje izčrpno in pregledno predstavilo v razlogih izpodbijane sodbe. Pritožbene teze, da bi tožnik gotovo vsaj deloma vrnil posojilo, če bi ga res prejel, ni mogoče sprejeti brez pridržkov, saj neizpolnitev pogodbenih obveznosti še ni dokaz o tem, da pogodba ni bila sklenjena. Tudi dejstvo, da niti tožnik niti zakonca V. nista nasprotovala toženčevi vknjižbi lastninske pravice in zahtevani izselitvi ter izpraznitvi prodanih nepremičnin, ne more vplivati na presojo ničnosti sporne pogodbe. Enako velja za pritožbeno trditev, da se tožnik in zakonca V. nikoli niso lotili načrtovane obnove prodanih nepremičnin. Ni namreč pomembno, za kaj je bilo sporno posojilo v resnici porabljeno.

16. Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je prepričljiva in razumna, tako da ji je mogoče slediti. Sodišče je dovolj kritično ocenilo vse izvedene dokaze, vključno s tožnikovo izpovedjo. Ali je notarka strankam prebrala celotno prodajno pogodbo, je za to pravdo manj pomembno, zato ni razloga za dvom o tožnikovi verodostojnosti, ki ga izpostavlja pritožba. Čeprav je bil tožnik pri sklepanju pogodbe očitno neskrben, bi mu to lahko škodilo le pri morebitnem izpodbijanju pogodbe, ne pa pri ugotavljanju njene ničnosti.

17. Sodišče prve stopnje je, kljub drugačnemu zapisu v sporni prodajni pogodbi, utemeljeno podvomilo o tem, da je toženec tožniku izročil 100.000,00 EUR. Za takšno svojo presojo je v izpodbijani sodbi navedlo dovolj tehtne razloge, ki jih ni treba ponavljati. Res je notarski zapis javna listina, za katero se domneva, da je njena vsebina resnična, vendar so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna. Navedeno zakonsko domnevo je torej mogoče izpodbiti s katerimkoli dokazom. Sodišče se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da je tožnik v resnici prejel od toženca zgolj 15.000,00 EUR kot posojilo, medtem ko je bila sklenjena prodajna pogodba le zagotovilo, da bo posojilo vrnjeno. Pritožbeno vztrajanje, da naj bi toženec, v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, razpolagal z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine, ni utemeljeno. Ta okoliščina bi bila po presoji pritožbenega sodišča lahko samo indic, ne pa dokaz o tem, da je bila kupnina v dogovorjenem znesku 100.000,00 EUR res tudi plačana.

18. Po navedenem je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da poslovni namen pogodbenikov ni bil trajno prenesti lastninsko pravico na tožnikovih nepremičninah na toženca, temveč zgolj utrditi tožnikovo obveznost vračila dolga oziroma zavarovati toženčevo terjatev iz posojilne pogodbe. Doseženi učinek je bil dejansko enak kot pri zastavni pogodbi s prepovedanim komisoričnim sporazumom (lex commissoria). Pravdni stranki sta se namreč pogodili, da tožnikove nepremičnine, ki so bile zajete v prodajni pogodbi, postanejo in ostanejo toženčeva last, če ustno dogovorjeno posojilo ne bo vrnjeno.

19. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje prvi odstavek 132. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), materialnopravno pravilno sklepalo, da je takšen pogodbeni dogovor ničen. Nasprotno pritožbeno stališče ni utemeljeno. Toženčeva trditev, da naj bi bil navedeni dogovor sklenjen šele po zapadlosti terjatve, je v očitnem nasprotju z dejstvom, da sporna prodajna pogodba vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, ki je tožencu omogočilo takojšnjo vknjižbo lastninske pravice. Ni bistveno, da je do izročitve nepremičnin v posest prišlo šele pozneje. Nesprejemljiva je zato pritožbena teza o nadomestni izpolnitvi z izročitvijo nepremičnin v zameno za poplačilo posojila.

20. Odveč je tudi pritožbeno opozorilo, da bi lahko šlo v obravnavanem primeru kvečjemu za fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje. Sodišče prve stopnje namreč ni zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili zastavno pogodbo s komisornim dogovorom, pač pa, da sta sklenili prodajno in posojilno pogodbo, s katero sta dejansko izigrali namen prepovedi iz prvega odstavka 132. člena SPZ, namreč, obvarovati dolžnika pred zlorabo, kadar bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Končno je lahko predmet fiduciarne lastnine samo premična stvar (prvi odstavek 201. člena SPZ), sicer pa so pogojni prenosi lastninske pravice načeloma prepovedani (drugi odstavek 37. člena SPZ). Tudi zatrjevani fiduciarni prenos tožnikovih nepremičnin na toženca bi bil zato ničen, pravne posledice pa enake, kot jih tožnik uveljavlja s tožbo.

21. Pritožba torej neutemeljeno nasprotuje ugotovljeni ničnosti sporne prodajne pogodbe in njenim posledicam, ki jih določa prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; kadar to ni mogoče, pa dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času izdaje sodbe.

22. Ker toženec spornih nepremičnin tožniku ne more več vrniti, saj jih je že odtujil, tožnik upravičeno terja denarno nadomestilo v višini, ki ustreza njihovi vrednosti. Hkrati pa je tudi tožnik sam dolžan tožencu vrniti 15.000,00 EUR posojila, ki jih je prejel na podlagi spornega pogodbenega razmerja.2 Nična prodajna pogodba skupaj z ustno posojilno pogodbo namreč tvorita celoto.

23. Kot že navedeno, toženec ni oporekal tožnikovi trditvi, da je kupnina, zapisana v prodajni pogodbi, ustrezala realni ceni tožnikovih nepremičnin.3 Tudi o tožnikovi trditvi, da zahtevani znesek 100.000,00 EUR predstavlja vrednost spornih nepremičnin,4 se toženec, po poprejšnjem ugovoru zastaranja, ni več izjavil. Dokazovanje o tem, koliko so ali bi bile danes vredne prodane nepremičnine, zato ni potrebno. Navedene nezanikane tožnikove trditve omogočajo sklep, da je toženec s sklenitvijo nične pogodbe dosegel korist v višini s tožbo zahtevanega zneska, torej 100.000,00 EUR, ki je enaka vrednosti pridobljenih nepremičnin. Dejstvo, da je kasneje, po njihovi prisilni izročitvi, prišlo do požiga, ni relevantno. Za odločitev o povračilnem zahtevku je namreč bistveno stanje stvari, ki je bila z nično pogodbo neupravičeno pridobljena, v času sklenitve takšne pogodbe, ko pride do prehoda koristi. Res za tovrstne zahtevke velja načelo valorizacije, saj se dosežena korist vrednoti po cenah v času sojenja, vendar toženec ne trdi, da je sedanja tržna cena istovrstnih nepremičnin nižja kot v času sklenitve pogodbe. Odločitev sodišča prve stopnje o podlagi in višini tožnikove terjatve je torej pravilna.

24. Pač pa ima toženec prav, da tudi tovrstni povračilni zahtevki lahko zastarajo in da zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Drugačno stališče izpodbijane sodbe je materialnopravno zmotno. Res je, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (93. člen OZ), kar pa ne velja za obogatitvene zahtevke, ki so posledica ničnosti. Njihovega zastaranja zakon ne izključuje. Ob dejstvu, da je toženec sporne nepremičnine odtujil in s tem preprečil njihovo vrnitev tožniku šele 13. 5. 2013, se izkaže, da navedeni zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni potekel. Po presoji pritožbenega sodišča je za začetek teka zastaralnega roka odločilen časovni trenutek, ko je tožnik lahko ugotovil, da je dokončno izgubil svojo lastninsko pravico in da kljub ničnosti pogodbe ne more več zahtevati vrnitve prodanih nepremičnin. Dejstvo, da je tožnik že prej vložil ovadbo zoper toženca in zakonca V., zato ni pomembno.

25. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo toženčevi pritožbi in izpodbijano sodbo delno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). Napačno ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec nima terjatve do tožnika, je nadomestilo z ugotovitvijo o obstoju toženčeve terjatve v višini 15.000,00 EUR. Toženec tako po medsebojnem pobotanju dolguje tožniku le razliko v višini 85.000,00 EUR. V presežku tožnikov zahtevek ni utemeljen in ga je sodišče zavrnilo. V preostalem delu pa toženčeva pritožba ni utemeljena, zato je sodišče druge stopnje ugotovitev o ničnosti prodajne pogodbe in notarskega zapisa ter ugotovitev o višini tožnikove terjatve do toženca potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka:

26. Delna sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi drugačno odločitev o stroških postopka. Toženec je s pritožbo dosegel znižanje svoje obveznosti za 15.000,00 EUR. Tožnikov uspeh v pravdi se je s tem, upoštevaje vrednost spornega predmeta, znižal na 85 %, toženčev pa zvišal na 15%. Pravdni stranki morata zato druga drugi povrniti sorazmeren del njunih potrebnih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

27. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo tožnikovi pravdni stroški do izdaje prve sodbe 6.234,33 EUR. Toženčeve stroške, ki so nastali v postopku na prvi stopnji, je v skladu z odvetniško tarifo odmerilo sodišče druge stopnje. Skupaj znašajo 3.283,73 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu.5 Tožnik torej tožencu dolguje 492,56 EUR, toženec pa tožniku 5.299,18 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 4.806,62 EUR, ki jih mora tožniku povrniti toženec. Sodišče druge stopnje je zato ustrezno spremenilo tudi stroškovno odločitev v prvi sodbi.

28. Toženec pa je upravičen tudi do povračila pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Nagrada za pritožbo, odmerjena po odvetniški tarifi od zneska 15.000,00 EUR, znaša 625 točk (tar. št. 21/1) oziroma 286,88 EUR, skupaj z 22% DDV pa 349,99 EUR. Priglašene stroške za pritožbo zoper sklep mora toženec trpeti sam, ker je s to pritožbo propadel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi uporabilo besedilo zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), saj je bila izpodbijana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 2 To dejstvo glede na jasne in večkrat ponovljene tožnikove trditve očitno ni sporno; enako velja za nezanikano toženčevo trditev, da posojilo doslej ni bilo vrnjeno. 3 Tretja stran tožbe (list. št. 2). 4 Zadnji odstavek v četrti pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 1. 9. 2016 (list. št. 58). 5 Na list. št. 137.