Jedro

Sodišče je ugotovilo, da premoženjske zmožnosti pravdnih strank niso enake, zato je odločilo, da mora mati kriti večji del dekletovih potreb. Takšno stališče ni pravilno. Osredotoči se namreč na višino trenutne plače, a pozabi na oceno pridobitnih zmožnosti toženca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje vsekakor izhaja, da je tožnik tik pred začetkom tega postopka zaslužil povprečno 843,00 EUR, v izpodbijani sodbi (in trditvah toženca) pa ni najti prav nobenega razloga, ki bi utemeljeval, zakaj ne bi mogel še naprej opravljati izmenskega dela, ki mu je omogočalo boljši zaslužek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je od 1. 2. 2016 dalje toženec za preživljanje tožnice dolžan (namesto s sodno poravnavo, sklenjeno 9. 1. 2004 pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. ... določene preživnine) plačevati 200,00 EUR preživnine do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti vsakega posameznega preživninskega obroka dalje; tako določena preživnina se valorizira v skladu s sklepom Vlade RS in obvestilom pristojnega CSD.

II. V preostalem (glede zavrnitve zahtevka za nadaljnje zvišanje preživnine in pravdnih stroškov) se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za zvišanje preživnine, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo, sklenjeno 9. 1. 2004 pred Okrajnim sodiščem v Kranju in sedaj valorizirana znaša 159,13 EUR, na 320,00 EUR. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožnica, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da so se tožničine potrebe spremenile, saj je zdaj srednješolka in aktivna plavalka, spremenile pa so se tudi zmožnosti obeh staršev. Ne zdi se ji prav, da sodišče ni upoštevalo toženčevih premoženjskih razmer – tega, da je lastnik več nepremičnin. Če je do vložitve tožbe hišo lahko oddajal v najem za 300,00 EUR, bi jo gotovo lahko oddal za nekoliko manjšo najemnino, ni pa življenjsko logično, da jo je prejšnjim najemnikom oddal kar v brezplačno uporabo. Poleg tega ima toženec zmožnosti za dodatno delo, sodišče pa tudi ne bi smelo upoštevati njegovega odplačevanja posojila.

Glede svojih potreb pritožnica izpostavlja, da nima prav nobene dejavnosti, razen plavanja, tu izživi potrebo po gibanju, druženju, ne gre za luksuz, ampak za naložbo v prihodnost. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno, skrbno in popolno, v postopku ter pri izdelavi sodbe ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so potrebe sedaj šestnajstletne B. bistveno drugačne kot so bile ob določitvi preživnine (ko je bila stara tri leta in so bile ocenjene na okrog 250,00 EUR), spremenili pa so se tudi ostali, za določitev preživnine relevantni dejavniki.(1) Ocenilo je, da tožnica mesečno rabi približno 367,00 EUR (porabi pa zaradi tekmovalnega plavanja precej več, a je zaključilo, da toženec stroškov tekmovalnega plavanja ne zmore in jih zato ni dolžan kriti). Ugotovitev sodišča prve stopnje o stroških bivanja, šolanja, hrane, obleke in obutve, kozmetike, lekarne, frizerja, telefona ter izrednih oziroma občasnih stroških pritožnica ne izpodbija. Ne drži njen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prav nobenih stroškov za rekreacijo. Pritožnica spregleda, da je priznalo 60,00 EUR mesečno za „stroške plavanja v obliki stroška za preživljanje prostega časa“.(2)

6. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da premoženjske zmožnosti pravdnih strank niso enake, zato je odločilo, da mora mati kriti večji del dekletovih potreb. Takšno stališče sodišča prve stopnje po prepričanju višjega sodišča ni pravilno. Osredotoči se namreč na višino trenutne plače, a pozabi na oceno pridobitnih zmožnosti toženca (129. člen ZZZDR). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje vsekakor izhaja, da je tožnik tik pred začetkom tega postopka zaslužil povprečno 843,00 EUR(3), v izpodbijani sodbi (in trditvah toženca) pa ni najti prav nobenega razloga, ki bi utemeljeval, zakaj ne bi mogel še naprej opravljati izmenskega dela, ki mu je omogočalo boljši zaslužek.

7. Pritožbeno sodišče v okviru ocene pridobitnih zmožnosti(4) tudi opozarja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnik premoženje, ki je očitno lahko likvidno (še v začetku tega postopka je toženec nepremičnino na J. oddajal za 300,00 EUR, od česar mu je po plačilu davka ostalo 225,00 EUR mesečno) ter pritrjuje pritožbenim navedbam, da bi lahko nepremičnino, če že ne za takšno, gotovo oddal za nekoliko nižjo najemnino ali pa jo prodal. 8. Tako se pokaže, da so premoženjske zmožnosti tožničinih staršev približno enake, zaradi česar morata kriti vsak približno enak del tožničinih potreb.

9. Toženec pa glede na svoje pridobitne zmožnosti po prepričanju višjega sodišča zmore tudi nekoliko večji del tožničinih stroškov plavanja (sodišče prve stopnje ji je doslej iz tega naslova priznalo 60,00 EUR, kar ne pokrije niti članarine v klubu).

10. Višje sodišče je zaradi vsega opisanega pritožbi na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mora toženec od vložitve tožbe dalje za B. plačevati 200,00 EUR mesečne preživnine. Utemeljen je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zapadlih obrokov v primeru plačilne zamude.

11. Zavzemanje za višjo preživnino od takšne pa je neutemeljeno, saj premoženjske zmožnosti staršev ob tem, da vsak preživlja še po enega otroka, ne omogočajo kritja še višjih potreb tožnice. V tem delu torej pritožba ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.

12. Na podlagi 413. člena ZPP je odločitev in utemeljitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, ne glede na delno spremembo sodbe, še zmeraj pravilna. Enako in iz istih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Pravno podlago za odločitev o spremembi pravnomočno urejene preživnine predstavlja določba 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca, zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

Op. št. (2): Obrazložitev sodbe glede tožničinih potreb je le nekoliko slabše pregledna – nestrnjena. Razlogi o pretežnem delu potreb so v 8., 9., 10., 11. in 12. točki obrazložitve. Nato sodišče v 13. točki obrazložitve analizira stroške plavanja, v 14. točki ugotovi, kakšne so zmožnosti tožničine matere, v 15. se ukvarja z zmožnostmi toženca, v 16. točki ponovno analizira potrebe tožnice (kozmetika, lekarna, frizer, telefon), v 17. in 18. točki obrazloži razmerje med zmožnostmi obeh staršev in oceni, koliko potreb zmoreta kriti, nato pa na koncu 18. točke obrazloži še, koliko so po oceni sodišča prve stopnje primerni stroški, ki sta jih starša dolžna kriti za plavanje ter nazadnje koliko so skupne potrebe mladoletne B. Op. št. (3): 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe na 12. strani.

Op. št. (4): Kot je bilo že zapisano, so relevantne te in ne le izkazani prejemki.