Jedro

Tožnica je bila glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zmožna opravljati dejavnost oddajanja nepremičnin v najem, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 10. 12. 2010 in z dne 2. 11. 2010 in se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo od 1. 11. 2010 do 7. 3. 2011. Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica in v svoji pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ker niso bili dovolj upoštevani izvidi njenih lečečih zdravnikov psihiatra in ortopeda, ki sta jasno opisala njeno zdravstveno stanje. Mag. A.A. je na obravnavi v celoti opisal tožničin problem. Kljub težavam ni obiskovala svoje zdravnice, saj je ta dejala, da ji ne more pomagati, naj si poišče drugega zdravnika. Je pa obiskovala zdravnike, ki so imeli razumevanje za njeno bolezen. Sodbo, v kateri je veliko nepravilnosti, zavrača. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih navedb, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na takšno ugotovljeno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pred sodiščem tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 10. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 2. 11. 2010, s katero je ta odločil, da je tožnica od 1. 11. 2010 dalje zmožna za delo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica ima od 2. 9. 1996 dalje prijavljeno s.p. dejavnost oddaja nepremičnin v najem. Oddaja lokal B. v ... in njen prihodek je najemnina od lokala. Sama v njem že od leta 2006 ne dela popolnoma nič in je dejansko doma, ker ima težave s hrbtenico. Leta 1996 je bila operirana zaradi hernije disca, pri njej je sedaj stanje po operaciji (spinalni kanal je po CT-ju primerno širok, EMG odkriva blage kronične spremembe v mitomu L5 levo), podana je levostranska recidivantna lumboischialgija in degenerativne spremembe vratnega dela hrbtenice. Ob osebnem pregledu tožnice s strani sodnega izvedenca dr. A.B. je ugotovljena dobra gibljivost, izstopa le lažja peroneuspareza levega stopala ob sicer normalni hoji in spremenjen občutek po levi strani telesa. Pri tožnici gre za reaktivno pogojeno konverzivno in depresivno simptomatiko, ki je ob osebnem pregledu komaj nakazana in je terapevtsko obvladljiva. Ostale bolezni, lažji alergijski rinitis, prurigo, osteoporoza in lažje kronično vnetje ščitnice ne prispevajo k oceni delazmožnosti.

Navedeno zdravstveno stanje tožnice je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo glede na njeno delo, ki ga opravlja, to je opravljanje s.p. dejavnosti oddaja nepremičnin v najem. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da bi tožnica glede na ugotovljeno zdravstveno stanje bila zmožna opravljati dejavnost oddajanja nepremičnin v najem.

Sodišče prve stopnje je kot materialni predpis pravilno uporabilo določila Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/03 – prečiščeno besedilo, s spremembami), ki med drugim določata, da je začasna nezmožnost za delo primarno pogojena z zdravstvenim stanjem zavarovanca, upoštevajoč delo, ki ga ta opravlja.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče premalo upoštevalo izpoved ortopeda A.A. in izvide psihiatra. Iz izpovedi ortopeda izhaja, da je ta upošteval kot tožničino delo delo natakarice v lokalu, ne pa dejavnost oddajanje nepremičnin v najem. Ortoped ji je v letu 2011 ob identičnem statusu odsvetoval le daljše sedenje, sklanjanje in dvigovanje težjih bremen. Konverzivna in depresivna simptomatika tožnice pa je bila pri osebnem pregledu sodnega izvedenca komaj nakazana in terapevtsko obvladljiva ter ne vpliva na njeno dejansko delo, gre za primarno oškodovanost na telesnem področju. Pritožbeno sodišče se tako pridružuje oceni sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, da je bilo v spornem obdobju tožničino zdravstveno stanje takšno, da je bila zmožna za delo oddajanje nepremičnin, kot tudi za delo natakarice z omejitvami. Takšnim ugotovitvam izvedenca glede tožničinega zdravstvenega stanja tožnica na glavni obravnavi dne 22. 3. 2012 ni nasprotovala.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.