Jedro

Ne drži namreč, kar trdi državni tožilec, da je bilo finančno stanje oziroma likvidnost družbe F. v času inkriminiranega dogodka tako slabo, da je že na podlagi tega mogoče sklepati o ravnanju obdolženca s preslepitvenim namenom, zgolj iz razloga, ker je za omenjene težave vedel.

Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, da na odsotnost preslepitvenega namena pri obdolžencu kaže tudi njegovo aktivno ravnanje za rešitev težavne finančne situacije družbe F., o čemer je podalo prepričljive razloge.

Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa v ponovljenem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja Č. Č. ni mogoče objektivno sklepati o preslepitvenem namenu obdolženca pri sklenitvi in izvajanju obravnavanega posla.

Izrek

I.Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroški pritožbenega postopka in potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je v ponovnem sojenju s sodbo II K 66062/2021 z dne 14. 1. 2026 obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, medtem ko oškodovanec sam nosi svoje stroške.

2.Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da spozna obdolženca za krivega očitanega mu kaznivega dejanja.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Državni tožilec sodišču prve stopnje očita, da v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno navedlo, s katero dokumentacijo je smiselno podprt zagovor obdolženca in na kakšen način je njegov zagovor podprt z izpovedbami prič B. B. ter C. C.. Prav tako ne, na kakšen način izvedensko mnenje Č. Č. pritrjuje zagovoru obdolženca. Z opisanim smiselno zatrjuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo vseh odločilnih dejstev in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ni mu mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima namreč skozi celotno obrazložitev glede izpostavljenih pritožbenih poudarkov prepričljive razloge, ki so po predstavitvi vsebine posameznih izvedenih dokazov, ki jih izpostavlja državni tožilec, v omenjeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe le smiselno povzeti in dokazno ocenjeni. Tovrstne pritožbene navedbe pa v preostalem predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar je predmet samostojnega pritožbenega razloga iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo presojan v nadaljevanju.

5.S pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza po pridobitvi prometa na bančnem računu D. d.o.o., temveč je ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo z razlogi iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim državni tožilec nasprotuje, slednji uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Posamezni dokazni predlog sme namreč zavrniti tedaj, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.1 Potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben oziroma ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je omenjeni dokazni predlog zavrnilo kot nepomemben za presojo utemeljenosti očitka, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, saj je bilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov v postopku nedvomno ugotovljeno, da je oškodovana družba E. d.o.o. delno plačilo za obravnavane obveznosti prejela. Glede na to, da je šlo med F. d.o.o. in D. d.o.o. za povezani družbi, ni nič nenavadnega, da je obveznost plačala povezana družba. Obrazložitev zavrnitve omenjenega dokaznega predloga je prepričljiva, notranje skladna in logično vzdržna, tako da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6.Državni tožilec neutemeljeno izpodbija tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da obdolžencu ni dokazana storitev očitanega mu kaznivega dejanja. Svoje dejanske in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša.

7.Pritožnik v jedru graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s katero se ne strinja. V bistvenem kot zmotnemu nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi ni dokazano, da naj bi obdolženec ob sklenitvi in izvajanju posla s predstavnikom oškodovane družbe G. G. ravnal s preslepitvenim namenom. V tej zvezi opozarja, da sodišče neupravičeno ni sledilo izpovedbi G. G. in je napravilo zmoten zaključek, ko mu ni verjelo, da ni vedel za dogajanje v družbi F. glede davčno inšpekcijskega nadzora družbe v obdobju sklepanja obravnavanega posla ter za posledične finančne težave družbe F. in blokado transakcijskega računa te družbe. Meni, da je dokazano, da ga je obdolženec glede tega preslepil in mu slabo finančno stanje ter blokado računa družbe F. prikril. G. G. je namreč v postopku večkrat jasno navedel, da s slabim finančnim stanjem družbe F. v času sklepanja obravnavanega posla in ob njegovem izvajanju ni bil seznanjen. Pri tem je poudaril, da v nasprotnem sigurno ne bi sklenil predmetnega posla, saj gre za relativno velik posel in bi bilo to z njegove strani neodgovorno. Državni tožilec tako v pritožbi izpostavlja neživljenjskost, negospodarnost in nesmotrnost poslovnega ravnanja, ki ga sodišče prve stopnje s svojimi razlogi pripisuje G. G.. V podkrepitev svoje pritožbene graje navaja tudi del izpovedbe G. G., da je bila v tej zadevi prvotno predlagana izvršba na bančni račun družbe F., kar tudi kaže na to, da G. G. ni vedel za blokado računa, sicer izvršbe s tem izvršilnim sredstvom sploh ne bi predlagali.

8.S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno pojasnilo, zakaj ni sledilo navedbam G. G. o tem, da ni vedel za blokado računa družbe F. in zakaj meni, da mu obdolženec v zvezi s finančnim stanjem te družbe ničesar ni prikril. Za takšen zaključek je navedlo tehtne in razumne razloge v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prepričljivo je pojasnilo svoje stališče, da je bila situacija družbe F. v poslovnem okolju razvidna. O tem sta nenazadnje izpovedala obdolženec in C. C., ko sta opisovala težave pri poslovanju družbe F. v času blokade računa zaradi seznanjenosti poslovnih partnerjev s tem v lokalnem okolju, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. Da G. G. kot direktorju pomembnejše gospodarske družbe v tem prostoru to ne bi bilo znano, ne prepriča niti pritožbenega sodišča. Tudi sicer ni mogoče slediti stališču G. G., da ne bi sklenil tako velikega posla, če bi vedel za finančne težave družbe F.. Kot je namreč pojasnil, je do težav oziroma zamikov s plačili v sodelovanju z družbo F. prihajalo že večkrat v preteklem sodelovanju, vendar je vedel, da bodo obveznosti zmeraj na koncu poravnane. Sodišče prve stopnje je tako razumno upoštevalo, da je bil očitno v to prepričan tudi pri sklenitvi obravnavanega posla v maju 2019, zato je kljub seznanjenosti s trenutno oteženo situacijo poslovanja družbe F. zaradi finančnega nadzora, obravnavani posel sklenil.

9.Državnemu tožilcu ne gre slediti niti, ko skuša dokazanost preslepitvenega namena obdolženca utemeljiti z izpostavljanjem, da je slednji v času sklepanja inkriminiranega posla vedel, da ima družba F. blokiran račun, kar je G. G. zamolčal. V ta namen izpostavlja sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 7449/2017 z dne 10. 12. 2020 in I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022, iz katerih izhaja, da je za dokazanost zakonskega znaka preslepitve v okviru kaznivega dejanja poslovne goljufije dovolj, da je obdolženec vedel za finančne težave družbe, zaradi katerih obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, pa je to predstavniku oškodovane družbe prikril. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da iz navedenih sodb izhaja konkretizacija zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije z zavedanjem obdolženca o slabem finančnem stanju, ki ga je oškodovani družbi prikril. Vendar v konkretni zadevi državni tožilec prezre bistveno, da tak očitek obdolžencu ni dokazan, saj dokazni postopek ni potrdil, da naj bi obdolženec G. G. finančne težave družbe prikril in ga s tem preslepil.

10.Državni tožilec nadalje v zvezi s preslepitvenim namenom obdolženca ponuja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, da je obdolženec vedel, da obveznosti do družbe E. iz maja 2019 ne bodo izpolnjene. Hkrati navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pomen obdolženčevega ravnanja v inkriminiranem obdobju in obseg finančnih težav družbe F.. Nasprotuje tudi stališču v izpodbijani sodbi, da je v konkretni zadevi šlo zgolj za elemente običajnega poslovnega sodelovanja, za civilni posel med oškodovano družbo in družbo F. ter da je bil namen kazenske ovadbe s strani predstavnika oškodovane družbe le v tem, da doseže poplačilo zapadlih obveznosti. Svoje stališče podkrepi z okoliščino, da predstavnik oškodovane družbe med postopkom ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, temveč je terjatev družbe E. prijavil v stečajnem postopku zoper družbo F..

11.S takšnim pritožbenim stališčem o obsegu finančnih težav družbe F. ni mogoče soglašati. Ne drži namreč, kar trdi državni tožilec, da je bilo finančno stanje oziroma likvidnost družbe F. v času inkriminiranega dogodka tako slabo, da je že na podlagi tega mogoče sklepati o ravnanju obdolženca s preslepitvenim namenom, zgolj iz razloga, ker je za omenjene težave vedel. Res je, da je imela družba F. v času od 24. 4. 2019 do 9. 1. 2020 neprekinjeno blokiran bančni račun, zato je bilo plačilo silaže izvršeno hčerinski družbi družbe F., vendar ne drži, da v času sklenitve in izvajanja obravnavanega posla svoje obveznosti do družbe E. ne bi mogla izpolniti. Državni tožilec iz izvedenskega mnenja Č. Č. kot bistveno selektivno poudarja le njeno potrditev, da je imela družba F. v času sklepanja inkriminiranega dogovora finančne težave in da ni imela denarnih sredstev za poplačilo prevzetih obveznosti. Vendar pri tem prezre, da je izvedenka ekonomsko-finančne stroke o siceršnjem poslovanju družbe F. in o obsegu premoženja te družbe dejala, da je bilo uspešno in pozitivno. Večkrat je kot nedvomno poudarila, da je imela družba F. velik obseg poslovanja in precej premoženja v drugih sredstvih, zato nikoli ni imela relativno visokih zneskov na poslovnih računih, kar pa ni pogoj za sklepanje posla, kot to zmotno skuša prikazati državni tožilec. Kljub temu pred blokado računa družba v maju 2019 in na splošno v letu 2019 ni imela težav s poplačilom obveznosti. Kot ključnega tako ne gre prezreti poudarka izvedenke Č. Č., da je bila prav blokada računa in premoženja družbe F. razlog, da je družba zašla v nerešljive finančne težave, zaradi katerih obveznosti do upnikov, med drugim E., ni izpolnila. Kot glavni razlog težav je opredelila prav blokado računa v posledici postopka finančne uprave in s tem potrdila zagovor obdolženca v tem delu. Navedla je tudi, da bi brez blokade računa za poplačilo obveznosti družba lahko prodala del svojega premoženja in se izognila insolventnosti.

12.Brezuspešno je tudi pritožbeno zmanjševanje relevantnosti izvedenskega mnenja Č. Č. kot tudi izpovedbe priče B. B. iz razloga, ker naj bi glede plačilne sposobnosti družbe F. v inkriminiranem obdobju temeljila na uradno javno objavljenih bilancah, ki jih nista sestavila sama. Zatrjevanje, da izvedenskega mnenja zato ni mogoče preizkusiti, saj se ne ve, ali jih podpira listinska dokumentacija, ki je podlaga za sestavljanje teh bilanc, je zmotno. Gre namreč za javno objavljene bilance, ki jih izvedenka oziroma stečajni upravitelj smeta ocenjevati, sploh ko konkretnih pomanjkljivosti v takih bilancah državni tožilec ni izpostavil. Dodatno ne gre zanemariti, da po drugi strani državni tožilec izvedenskemu mnenju glede zaključkov, ki so v prid obtožbi, sprejetih prav tako na podlagi javno objavljene bilance družbe F., iz enakega razloga ne oporeka. Tudi okoliščina, da predstavnik oškodovane družbe v kazenskem postopku ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, ne utrjuje preslepitvenega namena obdolženca, kot skuša prepričati državni tožilec. Brez uspeha namreč poudarja, da je G. G. že s podajo kazenske ovadbe izkazoval, da je taka preslepitev presegala običajno civilnopravno razmerje in gospodarsko poslovanje. Takšno sklepanje ni prepričljivo, saj je predstavnik oškodovane družbe terjatev do družbe F. prijavil že v stečajnem postopku, za opustitev priglasitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku pa je lahko več razlogov.

10.Državni tožilec nadalje izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje v delu, ko je sodišče verjelo obdolžencu glede njegovega pričakovanja, da se bo postopek kontrole s strani finančne uprave zaključil hitreje in za družbo F. ugodno, pri čemer je tako pričakovanje štelo kot upravičeno. Njegovih obljub G. G. (tudi po zapadlosti računov), da bodo obveznosti izpolnjene, zato ni ocenjevalo kot ravnanje s preslepitvenim namenom. V tej zvezi državni tožilec izpostavlja, da je sodišče prve stopnje glede tega nekritično sledilo obdolžencu, ki ni predložil dokumentacije v zvezi s tem postopkom in glede tega, kako se je postopek finančnega nadzora končal. Pri tem si niti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ni pridobilo potrebne listinske dokumentacije v zvezi s tem nadzorom. Nima prav. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo nobenega razloga oziroma nasprotnega dokaza, da ne bi glede razveljavitve davčne odločbe sledilo obdolžencu in C. C., ki je kot pravnik, ki je sodeloval z družbo F., zaslišan kot priča podrobno pojasnil, da so bile v razlogih razveljavitve omenjene odločbe ugotovljene številne kršitve s strani enote finančne uprave v Murski Soboti. Ponovljen postopek se je zato odvijal v Ljubljani, vendar do zaključka ni prišlo, saj se je pred tem nad družbo F. začel stečajni postopek. Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje sklepanje v smeri, da je obdolženec v zvezi z finančnim nadzorom, ki ga je omenjala tudi izvedenka, že v začetku leta 2019 utemeljeno pričakoval, da bo hitreje zaključen ter da bo lahko družba F. nemoteno nadaljevala s poslovanjem, kot je prepričljivo ocenilo sodišče prve stopnje. Dodatna pridobitev listinske dokumentacije v zvezi s tem postopkom, ki niti ni zajet z obtožbenimi očitki, zato ni bila potrebna.

11.V zvezi s pomenom obdolženčevega ravnanja, ki naj bi kazalo na to, da se je trudil poravnati dolgovane obveznosti do družbe E., državni tožilec problematizira, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni konkretno obrazložilo, s katerimi aktivnostmi naj bi obdolženec skušal rešiti finančno situacijo družbe in poplačati dolgovane obveznosti do upnikov. Trdi, da je tak zaključek sodišča prve stopnje zmoten in pavšalen, saj dokazno ni podprt. Poudarja še, da obdolženec vse do podaje kazenske ovadbe v tej zadevi, in sicer 6. 4. 2021, oškodovani družbi ni povrnil nič več kot znesek (40.000,00 EUR) na podlagi izvršbe, plačan s strani D. d.o.o., ter vrnil del silaže 18. 1. 2021 (v vrednosti 24.351,25 EUR). Dolga tako ni poplačal v celoti, s čimer državni tožilec oporeka zaključku sodišča prve stopnje o obdolženčevem iskrenem prizadevanju za poplačilo obveznosti družbi E.. Dodatno državni tožilec ocenjuje kot zmotne in nepopolne zaključke sodišča prve stopnje iz točke 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, da na odsotnost preslepitvenega namena obdolženca ob sklepanju in izvajanju posla z družbo E. kaže okoliščina, da je obdolženec za obveznosti družbe F. zastavil vse svoje premoženje in posledično pristal v osebnem stečaju. V zvezi s tem še navaja, da ni dokazano, da je bil obdolženec porok za plačilo obveznosti iz ustnega dogovora med obdolžencem in predstavnikom oškodovane družbe E..

12.Povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točkah 22, 25 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, da na odsotnost preslepitvenega namena pri obdolžencu kaže njegovo aktivno ravnanje za rešitev težavne finančne situacije družbe F., o čemer je podalo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče takemu zaključku v celoti pritrjuje in dodaja, da iz izvedenskega mnenja Č. Č., ki je pregledala tudi dokumentacijo postopka osebnega stečaja nad obdolžencem, izhaja, da je bil obdolženec porok za obveznosti svojih družb. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tudi zagovoru obdolženca in izpovedbi C. C.. Ni prepričljivo stališče državnega tožilca, da v tej zvezi ni posebej omenjena obveznost iz predmetnega posla z družbo E., saj so se finančne težave družbe F. v inkriminiranem in kasnejšem obdobju do stečaja družbe nanašale na obveznosti do več upnikov. Navedeno pa ne pomeni, da je ob prizadevanju za poplačilo obveznosti do različnih upnikov zanemaril obveznost do družbe E., ki še ni bila v celoti izpolnjena. Obdolženčevo prizadevanje za odpravo finančnih težav je namreč treba presojati celovito, z upoštevanjem njegovega zavedanja, da je s prevzemanjem poroštva za obveznosti svoje družbe lahko ogroženo njegovo osebno premoženje. To je sprejel, kot je sam povedal, saj se je trudil poravnati obveznosti do vseh upnikov, da bi se izognil stečaju družbe F., vključno z obveznostjo do družbe E., ki jo je delno poravnal z računa povezane družbe.

13.Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa v ponovljenem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja Č. Č. ni mogoče objektivno sklepati o preslepitvenem namenu obdolženca pri sklenitvi in izvajanju obravnavanega posla. Dokazni postopek namreč odločilnih obremenilnih dejstev za obdolženčevo krivdo ni potrdil, zato ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom in dubio pro reo utemeljeno očitkov obtožbe oprostilo.

14.Iz navedenih razlogov in ker pritožba državnega tožilca tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost prvostopenjske sodbe, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbo zavrnilo (391. člen ZKP).

15.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica dejstva, da državni tožilec s pritožbo ni uspel.

-------------------------------