Jedro

Če prizadeta stranka ne izkaže, da se bodo zaradi posega v prostor, ki na njenih zemljiščih ni predviden, poslabšale razmere na njenih zemljiščih oziroma objektih, se njena tožba in pritožba zavrneta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.1.2002, s katero je ta odpravila prvostopno odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 26.10.2001 (1. točka izreka), ter nato sama odločila, da se Direkciji Republike Slovenije za ceste (v tem postopku prizadeta stranka) izda odločba o dovolitvi priglašenih del - rekonstrukcija križišča R2-442/1318, na tam navedenih zemljiščih po tam navedenih projektih, razen na zemljišču s parc. št. 16 k.o. ... (to je zemljišče v lasti tožnice). V 3. točki izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka izrecno prepovedala izvajanje del na zemljišču s parc. št. 16 k.o... - zemljišče v lasti tožnice, in določila da na tej strani križišča ne bosta zgrajena pločnik in kolesarska steza, temveč bo cestišče ločeno od sosednjega zemljišča z robnikom, kot je že sedaj. V 4. točki izreka je določila, da je investitor dolžan sanirati oziroma vzpostaviti v prvotno stanje vse morebitne poškodbe na objektih, ki bi nastale zaradi predmetne gradnje, prav tako je dolžan zagotoviti dostop do zemljišča s parc. št. 18 k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče sklicuje za razloge. ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, in jih v sodbi ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da z njo ni poseženo v pravice tožnice, kar je izrecno razvidno iz 1. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, ki prepovedujeta kakršnekoli posege na zemljišču v lasti tožnice. Kot neutemeljene pa je zavrnilo tožbene ugovore, da ji je bila za dela na njenih zemljiščih ponujena premajhna odškodnina, saj se dela na njenih zemljiščih ne bodo opravljala; da je zaradi izdelave krožišča ogrožena njena gostinska dejavnost, saj je ta argument pavšalen in z ničemer dokazan. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za oprostitev plačila sodnih taks, ker tudi po tem, ko jo je pozvalo, da naj predloži zahtevana dokazila iz 13. člena Zakona o sodnih taksah, tega ni storila.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Ne drži sklep sodišča, da se bodo z ureditvijo krožišča pogoji bivanja zanjo izboljšali. Dejstvo je, da je doživela veliko odpovedi s strani že prej najavljenih gostov, ki v odpovedih navajajo kot razlog prav krožni promet. Če se na njenih zemljiščih dela ne bodo izvajala, jo zanima, zakaj je potem potreben postopek geometrske ugotovitve meje med njeno parcelo in parcelami, na katerih se gradi. V geodetski postopek ni bila vključena in ji odločba ni bila izdana. Posegi na njeno zemljišče pa so bili izvedeni že pred izdajo odločbe tožene stranke. Krožišče tudi ni izboljšalo prometne situacije, ker je še vedno potrebno ustavljanje in speljevanje avtomobilov, poleg tega pa je otežen dostop do njenega gostinskega lokala. Z ničemer tudi ni pojasnjeno, kakšne študije so bile izdelane, in kako je bila k temu pritegnjena tožnica, da bi se ugotovila smotrnost tega posega in preureditev prometnega režima. Zakaj je bila ustno zagotovljena odškodnina, ko bi bilo treba to obljubo realizirati, pa se je na te obljube pozabilo. V izpodbijani odločbi tudi ni materialnopravne podlage, ki bi poseg res in dejansko opravičevala. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks, s tem da bo listine dostavila naknadno.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Na pritožbo je odgovorila Direkcija Republike Slovenije za ceste, to je prizadeta stranka v tem upravnem sporu. Meni, da odpovedi gostov niso povezane z zgraditvijo krožišča, možno pa je, da so bile odpovedi v času gradnje same. Naročnik geodetske izmere krožišča je Občina ... Kolikor je prizadeti stranki znano, so bile izmere na terenu že izvedene, pri tem pa ni bilo posegov v zemljišča v lasti tožnice. Odškodnina, ki je bila pred gradnjo krožišča ponujena tožnici, se je nanašala na odkup njenega zemljišča. Ker na to ni pristala, na tej strani cestišča ne bo ne hodnika za pešce in ne kolesarske steze. Zato tudi tožnica ni upravičena do odškodnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločba o dovolitvi priglašenih del, ki jo je izdala tožena stranka za izgradnjo oziroma rekonstrukcijo krožišča. Ker je iz 1. in 3. točke izreka navedene odločbe razvidno, da ta poseg ni predviden na zemljiščih v lasti tožnice, so njene pritožbene navedbe, ki kažejo na to, da tožnica nasprotuje posegom na njena zemljišča, brezpredmetne. Iz sodbe prvostopnega sodišča in odločbe tožene stranke je tudi razvidno, da bo stanje tožničinih mejnih zemljišč ostalo nespremenjeno in da bo njena zemljišča od cestnega telesa ločeval robnik, kakor ga je ločeval tudi do sedaj.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da se zaradi spremembe križišča v krožišče za tožnico bivalne razmere ne bodo poslabšale, zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica sicer navaja, da gostje odpovedujejo gostinske usluge pri njej, vendar to zatrjevanje nima nikakršnega vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ker tožnica v obravnavanem postopku lahko sodeluje le v okviru varovanja svojih pravic in pravnih koristi, so njeni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na smotrnost obravnavanega posega in preureditev prometnega režima ter na mehanizme kontrole izvedbe, neupoštevne. Njeno pritožbeno navajanje o obljubljeni odškodnini prav tako ni povezano z izdano odločbo o dovolitvi priglašenih del. Ker ta dela na njenih zemljiščih niso predvidena in ker ta dela ne bodo poslabšala stanja na njenih zemljiščih, tudi ni upravičena do nikakršne odškodnine. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta v svojih aktih navedla ustrezne materialnopravne podlage za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, zato je tožničina pritožbena navedba, da za izdajo navedene odločbe ni materialnopravne podlage, neutemeljena.

Pritožbeno sodišče torej zavrača kot neutemeljena pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Kot nedopusten pa zavrača pritožbeni ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tak pritožbeni razlog je mogoče v upravnem sporu uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v tem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O tožničinem zahtevku v pritožbi, da naj se jo oprosti plačila sodnih taks v pritožbenem postopku, pa bo prvostopno sodišče še odločilo. Ker je zoper sklep o odločitvi glede oprostitve plačila sodnih taks dopustna pritožba, mora namreč tudi o predlogu za oprostitev sodnih taks v pritožbenem postopku na prvi stopnji odločiti Upravno sodišče Republike Slovenije.