Jedro

Pri tožbi tožnika zoper drugo toženo stranko ne gre za spor med delavcem in delodajalcem (kar bi lahko bila pravna podlaga za pristojnost sodišča prve stopnje po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1) niti za spor med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (kar bi lahko bila podlaga za pristojnost sodišča prve stopnje na podlagi točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Tožnik je pri drugi toženi stranki utrpel poškodbo pri delu. Tja ga je napotil njegov delodajalec (prva tožena stranka), vendar zgolj zaradi te okoliščine delovno sodišče ni pristojno za odločanje o odškodninski tožbi tožnika zoper drugo toženo stranko zaradi škode, ki jo je tožnik utrpel. Spor med tožnikom in drugo toženo stranko v zvezi s škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe pri delu, je premoženjski spor v smislu določbe 1. člena ZPP, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi v obsegu tožbe tožnika zoper drugo toženo stranko (točka I izreka). Odločilo je, da bo zadeva v obsegu tožbe tožnika zoper drugo toženo stranko po pravnomočnosti sklepa odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (točka II izreka).

Zoper tak sklep se druga tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožnik zoper vse tri tožene stranke vložil tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi nesreče pri delu. Druga tožena stranka je bila v spornem obdobju poslovni partner prve tožene stranke in v tožbi se ji očita, da naj bi v dogovoru s prvo toženo stranko tožniku odredila delo, zaradi katerega je tožnik utrpel poškodbo pri delu. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da tožnik k drugi toženi stranki ni bil napoten v smislu določb 57. do 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). V kolikor bi sodišče ugotovilo, da je zahtevek tožnika utemeljen, bi prva tožena stranka kot delodajalec odgovarjala za škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi dela, odrejenega v dogovoru s prvo toženo stranko, s strani druge tožene stranke, kar pomeni, da bi odločilo tudi o odgovornosti druge tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati načelo atrakcije in šteti, da je za odločanje o zahtevku tožnika zoper vse tri tožene stranke pristojno eno sodišče, in sicer v konkretnem primeru krajevno pristojno delovno sodišče, saj gre primarno za spor iz delovnega razmerja. Gre za en življenjski primer, ki ga ni mogoče ločiti, prav tako pa tožnik odškodninsko odgovornost solidarno uveljavlja zoper vse tri tožene stranke. Podobno stališče je sodna praksa zavzela v sklepu pritožbenega sodišča Pdp 873/2011 z dne 19. 10. 2011. Druga tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je za odločanje v tem sporu za vse tri tožene stranke stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba uveljavlja vse tri pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Druga tožena stranka sicer ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, vendar pa je iz celotne pritožbe očitno, da uveljavlja zmotno uporabo določb ZPP v zvezi s stvarno pristojnostjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje te določbe pravilno uporabilo. Tako se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 19. člena ZPP. Ta določa, da mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Stvarno pristojnost delovnega sodišča določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) in na podlagi njegovih določb je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tistem delu tožbe, ki se nanaša na drugo toženo stranko.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela atrakcije pritožba sodišču smiselno očita zmotno uporabo določbe prvega odstavka 191. člena ZPP. Do atrakcije pristojnosti bi v resnici lahko prišlo v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. V kolikor bi šlo za materialno sosporništvo v smislu navedene določbe, bi v resnici prišlo do atrakcije pristojnosti glede druge tožene stranke na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje stvarno pristojno za prvo in tretjo toženo stranko. Za materialno sosporništvo gre kadar so sosporniki soupravičenci ali sozavezanci iz materialnopravnega razmerja, ki je obstajalo pred sporom in obstaja tudi zunaj spora. Sosporniki morajo biti glede na sporni del med seboj v pravni skupnosti oziroma se njihove pravice morajo opirati na isto dejansko in pravno podlago, pri čemer mora iti tudi za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti. Tožnik sicer od vseh treh toženih strank zahteva solidarno plačilo, vendar to še ne pomeni, da gre za materialno sosporništvo. V tej zadevi gre za formalno sosporništvo, ki pa je možno le, če velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP).

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 873/2011 z dne 19. 10. 2011. Ne le, da gre za drugačno dejansko in pravno situacijo, temveč zgolj ena sodna odločba še ne pomeni uveljavljene sodne prakse.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri tožbi tožnika zoper drugo toženo stranko ne gre niti za spor med delavcem in delodajalcem (kar bi lahko bila pravna podlaga za pristojnost sodišča prve stopnje po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1) niti za spor med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (kar bi lahko bila podlaga za pristojnost sodišča prve stopnje na podlagi c točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Res je sicer, da je tožnik pri drugi toženi stranki utrpel poškodbo pri delu in da ga je tja napotil njegov delodajalec, tj. prva tožena stranka, vendar zgolj zaradi te okoliščine delovno sodišče ni pristojno za odločanje o odškodninski tožbi tožnika zoper drugo toženo stranko zaradi škode, ki jo je tožnik utrpel. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri sporu med tožnikom in drugo toženo stranko v zvezi s škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe pri delu, za premoženjski spor v smislu določbe 1. člena ZPP, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti in da je v skladu z Zakonom o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) za odločanje v tej zadevi, v tistem delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje ob pravilnem sklicevanju na določbo 19. člena ZPP utemeljeno odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi tožnika zoper drugo toženo stranko in da bo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa zadevo v tem obsegu odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.