Jedro

Če tožnik meni, da oseba, ki pri svojem medijskem delovanju uporablja ime medija Rock Maribor krši njegovo izključno pravico iz blagovne znamke, mu zakon omogoča, da zahteva prepoved kršenja te pravice v pravdnem postopku, medtem ko mu zahteve za izbris iz razvida medijev (na področju upravnega prava) ne zagotavlja.

Glede na navedeno je pravilna odločitev toženke, da je potrebno tožnikov predlog za izbris medija Rock Maribor iz razvida medijev po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, ker tožnik v vlogi ni uveljavljal svoje pravice ali pravne koristi s področja upravnega prava.

Toženka je pravilno zavrgla tudi predlog za obnovo postopka vpisa medija Rock Maribor, tožnik v postopku vpisa tega medija v razvid medijev ni bil stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za izbris medija Rock Maribor, ki je vpisan v razvid medijev pod zaporedno št. 225 (1. točka izreka) in predlog za obnovo postopka vpisa medija Rock Maribor v razvid medijev, končanega z odločbo Ministrstva za kulturo št. 61510-103/2012/17 z dne 4. 7. 2016. V obrazložitvi navaja, da je tožnik podal oba predloga z utemeljitvijo, da je imetnik blagovnih znamk Rock Radio in Radio rock, A. d.o.o. pa ima v razvid medijev vpisan medij Rock Maribor, čeprav je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) 13. 9. 2018 zavrnil prijavo znamke Rock Maribor, ker je menil, da je podobna prej registrirani tožnikovi znamki. Skliceval se je tudi na določilo prvega odstavka 3. člena Pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem ime medija ne sme biti enako imenu drugega medija, ki je že vpisan v razvid, kot enako pa se obravnava tudi ime, ki se od drugega razlikuje le po nebistvenih sestavinah. Zato bi morala toženka medij Rock Medij izbrisati iz registra. Zatrjeval je tudi razloge za obnovo postopka vpisa tega medija po 1. in 4. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je odločba Urada nov dokaz, ki bi pripeljal do drugačne odločitve, prav tako pa je Urad kot pristojni organ predhodno vprašanje drugače rešil. Toženka je predlog zavrgla, ker 12. in 15. člen Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) dajeta pravice oziroma nalagata obveznosti zgolj izdajatelju medija. Tožnik z zahtevo za izbris medija iz razvida ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, saj ni izdajatelj tega medija. Prav tako ni izkazal pravnega interesa za vstop v postopek po 43. členu ZUP, saj se sklicuje na javne in ne na svoje koristi. Zato je toženka predlog za izbris na podlagi prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla. Predlog za obnovo pa je zavrgla, ker lahko na podlagi 261. člena ZUP predlaga obnovo le stranka. Ker tožnik ni izdajatelj medija Rock Maribor in ni stranka postopka vpisa tega medija v razvid medijev ter glede na to ni oseba, ki bi bila upravičena predlagati obnovo postopka njegovega vpisa v razvid medijev.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je imetnik blagovnih znamk Rock Radio in Radio Rock, ki sta bili 11. 6. 2015 in 3. 9. 2015 pravnomočno registrirani pri Uradu. Zato ima skladno z določili 47. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) izključno pravico do uporabe blagovnih znamk in razlikovalnih znakov, ki vsebujejo te besede v zvezi z izvajanjem radijske dejavnosti. Prav tako ji 63b. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) daje pravico, da vsakemu drugemu udeležencu prepove uporabo njegove blagovne znamke v zvezi z istovrstno dejavnostjo. A. d.o.o. pa je pri toženki v razvid medijev priglasil medij Rock Maribor, ki se ukvarja z radijsko dejavnostjo. Gre za medij, katerega ime je enako oziroma močno podobno blagovni znamki in mediju tožnika. Zahteva za izbris je torej udejanjanje pravice iz 47. členu ZIL-1 in 63b. členu ZPOmK-1. Tožnik ima tako brez dvoma pravni in dejanski interes, da do zmede na radijskem trgu ne prihaja, in da je Rock radio edini radio, ki lahko nastopa s takšnim imenom in nazivom, z izbrisom pa zasleduje svoje pravice in pravne koristi, ki mu gredo po določilih ZIL-1 in ZPOmK-1. Poleg tega je toženka vezana na prvi odstavek 3. člena Pravilnika. Ker Rock Radio vsebuje blagovno znamko, katere imetnik je tožnik in je vpisan v razvid medijev, Rock Maribor v ta razvid ne bi smel biti vpisan in ne izpolnjuje (več) pogojev za vpis v razvid medijev, ki ga vodi toženka. Zato je podan izbrisni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 9. člena Pravilnika. V postopku vpisa medija Rock Maribor tožnik ni imel statusa stranke oziroma stranskega udeleženca, zato je potrebno njegov predlog za izbris obravnavati tudi s tega aspekta. Ker je imetnik blagovnih znamk, bi mu bilo potrebno priznati status stranke v smislu 261. člena ZUP, saj ni imel nobene možnosti vplivati na vpis medija Rock Maribor v razvid medijev. Sicer pa bi morala toženka kot državni organ sama sprožiti obnovo postopka in poskrbeti, da na trgu medijev ne prihaja do zmede. Upravna odločba Urada je novo dejstvo, ki ji narekuje, da ponovno pretehta pogoje za vpis medija in odloči drugače. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt "odpravi in razveljavi". Zahteva tudi povračilo stroškov.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih že v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je stranski udeleženec samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka in če jo v tem postopku sploh lahko varuje. Ker določbe ZMed ne urejajo zaščite blagovne znamke, ne more obstajati pravno razmerje imetnika blagovne znamke do te upravne stvari oziroma le ta v predmetnem upravnem postopku ne more varovati svojih koristi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene trditve.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po 2. členu ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve.

7. Iz citiranega določila izhaja, da bi toženka (v upravnem postopku) lahko odločala o tožnikovi zahtevi oziroma pravici, če bi ta pravica oziroma pravna korist izhajala iz predpisa, ki ga je treba uporabiti pri odločanju. Tožnik se sklicuje, da njegova pravica izhaja (tudi) iz ZMed oziroma Pravilnika, vendar je toženka po presoji sodišča pravilno štela, da mu ZMed ne daje pravice zahtevati izbrisa drugega medija. Po 12. členu ZMed namreč vpis v razvid medijev priglasi izdajatelj medija. Po četrtem odstavku tega člena izdajatelj sicer ne more priglasiti medija, katerega ime bi bilo enako imenu medija, ki je že vpisan v razvid, vendar ta določba predpisuje obveznost za izdajatelja medija, ki predlaga vpis in ne določa pravice oziroma možnosti, da bi drug izdajatelj medija zahteval izbris drugega medija iz razvida medijev (iz razloga, ker je vpisan z enakim ali podobnim imenom). Izbris se namreč po 15. členu zakona lahko opravi (zgolj) po uradni dolžnosti, kadar nastopijo v prvem odstavku tega člena navedene okoliščine, pri čemer lahko ministrstvo izbriše iz razvida radijski ali televizijski program le na podlagi odločitve ali predhodnega soglasja agencije (drugi odstavek 15. člena ZMed). Tega ne spremeni prva točka 3. člena Pravilnika, ki določa, da ime medija ne sme biti enako imenu drugega medija, ki je že vpisan v razvid, kot enako ime pa se obravnava tudi takšno, ki se od drugega imena razlikuje le po nebistvenih sestavinah oziroma po nebistvenih pritiklinah glavnega dela imena, kot tudi ne 9. člen Pravilnika, ki določa, kdaj ministrstvo izbriše medij iz razvida. Pravilnik namreč podrobneje razčlenjuje zakonske določbe o načinu vodenja in postopku za vpis v razvid medijev in v tem okviru pojasnjuje, kdaj se šteje, da gre za enako ime medija ter kdaj se izvrši izbris. Pravilnik pa ne določa nikogaršnje pravice zahtevati izbris (drugega) medija iz registra.

8. Tožnik tudi nima prav, ko meni, da pravica zahtevati izbris iz razvida medija izhaja iz 47. člena ZIL-1 in 63b. členu ZPOmK-1, češ da gre za udejanjanje teh pravic. Pravice, ki jih zatrjuje na podlagi določb teh predpisov namreč niso pravice na področju upravnega, ampak civilnega prava. Po prvem odstavku 47. člena ZIL-1 daje znamka imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po tem zakonu in mu torej ne daje pravic po ZMed. Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo: a) katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko; b) katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko; c) .... Pri tem pa 121. člen tega zakona določa, da lahko imetnik pravice zoper osebo, ki brez soglasja imetnika pravice posega v njegove pravice iz ... 47. ... člena tega zakona, s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva: a) da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve; b) da se odpokličejo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov z upoštevanjem interesov dobrovernih tretjih oseb; c) da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo; č) da se nepreklicno odstranijo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov; d) da se uničijo predmeti kršitve; e) da se uničijo sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev in so v lasti kršilca; f) da se tožniku prepustijo predmeti kršitve proti plačilu proizvodnih stroškov; g) da se sodba objavi. Če torej tožnik meni, da oseba, ki pri svojem medijskem delovanju uporablja ime medija Rock Maribor krši njegovo izključno pravico iz blagovne znamke, mu zakon omogoča, da zahteva prepoved kršenja te pravice v pravdnem postopku, medtem ko mu zahteve za izbris iz razvida medijev (na področju upravnega prava) tudi ZIL-1 ne zagotavlja.

9. Enako velja za 63b. člen ZPOmK-1, ki določa, da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence (prvi odstavek). Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem (drugi odstavek). Kot dejanje nelojalne konkurence po prejšnjem odstavku se štejejo zlasti: ... prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga (druga alineja) ... Zakon v 63b. členu določa, da, če je z dejanji, ki so po prejšnjem členu tega zakona nedopustna, komu storjena škoda, sme ta zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava (prvi odstavek). Prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence, in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče (drugi odstavek). Tudi ZPOmK-1, na katerega se sklicuje tožnik, torej ne omogoča zahtevati izbrisa medija iz razvida medijev, glede kršitve, ki jo s strani drugega izdajatelja medija zatrjuje tožnik, pa predvideva zahtevke, ki jih oškodovani lahko uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku.

10. Glede na navedeno je pravilna odločitev toženke, da je potrebno tožnikov predlog za izbris medija Rock Maribor iz razvida medijev po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, ker tožnik v vlogi ni uveljavljal svoje pravice ali pravne koristi s področja upravnega prava.

11. Toženka je pravilno zavrgla tudi predlog za obnovo postopka vpisa medija Rock Maribor. Po prvem odstavku 260. člena ZUP namreč lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Tožnik v postopku vpisa tega medija v razvid medijev ni bil stranka.

12. Tožnik je predlagal obnovo postopka vpisa medija Rock Maribor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, ker meni, da odločbi Urada o registraciji blagovnih znamk, s katerimi je Urad zavrnil registracijo Rock Maribor kot blagovne znamke, predstavljata novo dejstvo in nov dokaz v postopku vpisa tega medija v razvid. Poleg tega je uveljavljal razlog iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, češ da je pristojni organ vprašanje podobnosti imen medijev rešil drugače kot toženka. Navajal je tudi, da bi morala toženka začeti postopek obnove po uradni dolžnosti, da bi preprečila nastanek zmede na trgu radijskih programov. Ni pa v predlogu za obnovo postopka, o katerem je toženka odločila z izpodbijanim sklepom, niti formalno niti po vsebini uveljavljal obnove postopka iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, torej da bi moral biti udeležen v postopku vpisa medija Rock Maribor kot stranka ali stranski udeleženec, pa ... mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

13. Tožnik v tožbi navaja razloge, s katerimi uveljavlja nov obnovitveni razlog, tj. da bi moral biti stranka v postopku vpisa tujega medija v razvid zato, ker je imetnik blagovnih znamk Rock Radio in Radio Rock. Vendar po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik v tožbi ne navaja nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da v upravnem postopku ni imel možnosti uveljavljati obnovitvenega razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Zato sodišče njegovih navedb, ki se tičejo tega obnovitvenega razloga, ne more presojati.

14. Tožnik nima prav niti, ko trdi, da bi morala toženka sama začeti obnovo po uradni dolžnosti. Ali bo toženka postopek obnovila, je v njeni domeni, pri čemer sme postopek obnoviti le, če to zahteva javni interes. V interesu stranke ni mogoče uradoma obnavljati postopka.1

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

16. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 439