Jedro

Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrgla tožnikovo zahtevo za odpravo sklepa Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo mesto - Celje št. 06122-3259/2007-46(24415) z dne 8. 10. 2013 po nadzorstveni pravici. Ker gre za sklep, s katerim je bilo odločeno o njegovem predlogu, naj se obnovi postopek, končan z odločbo št. 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011, in postopek, končan s sklepom št. 06122-3259/2007-26(8204) z dne 9. 1. 2012, z njuno morebitno odpravo oziroma razveljavitvijo tožnik ne more doseči spremembe v svojem pravnem položaju. Odločba št. 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011, s katero je bilo odločeno o njegovih obveznostih v zvezi z obstojem nedovoljene gradnje in sklep št. 06122-32599/2007-26(8204) z dne 9. 1. 2012, s katerim je bilo odločeno o njegovem predlogu za odlog upravne izvršbe, bi namreč kljub ugoditvi obravnavnemu zahtevku ostala v veljavi.

2. Ker se izpodbijani sklep uvršča med procesne akte, njegova odprava ali razveljavitev tudi ni dopustna, kar je dodaten razlog za zavrženje tožnikovega zahtevka.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V obširni tožbi med drugim navaja, zakaj meni, da ima položaj stranke v inšpekcijskem postopku in zakaj bi moral biti seznanjen z odločitvijo sodišča v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS v zvezi z zakonitostjo odločanja A.A. v inšpekcijskih zadevah. Pojasnjuje, da je ugotovljeno neizpolnjevanje pogojev A.A. za zasedbo delovnega mesta gradbenega inšpektorja, na kar je tekom postopka ves čas opozarjal in zahteval njegovo izločitev, razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po prvi točki prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poudarja, da toženka ni sprejela odločitve v zvezi z vprašanjem zakonitosti sprejetih odločitev glede vodenja postopkov in odločanja uradne osebe A.A. Meni, da je inšpekcijska odločba nična iz razloga iz drugega odstavka 279. člena ZUP (pravilno 2. točke prvega odstavka, op. sodišča). Poudarja, da je o njegovem predlogu za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe iz razloga, ker jo je izdal nepristojen organ, saj inšpektor ni izpolnjeval strokovnih pogojev za opravljanje dela, odločal A.A. sam, torej nepristojen organ. Zato o ničnosti inšpekcijske odločbe še ni bilo odločeno, na ničnost pa mora paziti sodišče ves čas postopka, po uradni dolžnosti. Uveljavlja tudi neustavnost ZIN in ZUP. Slednji kot pritožbenega razloga ne predvideva razloga, da je odločbo izdal nekdo, ki za to ni izpolnjeval pogojev. Zato gre za pravno praznino.

4. Predlaga, naj sodišče odpravi sklep 0612-635/2011-MOP-108 z dne 2. 12. 2016, samo ugotovi nezakonitost sklepa št. 06122-3259/2007-46(24415) z dne 8. 10. 2013, odločbo 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 izreče za nično ter ugotovi, da je toženka z izdajo odločb 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011 in 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011 ter sklepov 06122-3259/2007-46(24415) z dne 8. 10. 2013 in P06122-3259/2007-73(24411) z dne 18. 7. 2014 kršila tožnikove ustavne pravice iz 2., 5., 14. 22. 25. 33., 67, 120 in 153. člena Ustave RS. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora le presoja zakonitosti sklepa Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-635/2011-MOP-108 z dne 2. 12. 2016, kot navaja tožnik na naslovni strani tožbe, ne pa tudi presoja zakonitosti odločb toženke št. 06122-3259/2007-19 (8204) z dne 14. 11. 2011 in 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011 ter sklepov 06122-3259/2007-46 (24415) z dne 8. 10. 2013 in P06122-3259/2007-73 (24411) z dne 18. 7. 2014, kljub temu, da tožnik v tožbenem predlogu predlaga, naj sodišče ugotovi, da je toženka pri izdaji navedenih aktov kršila tožnikove ustavne pravice. Prav tako ni predmet sodbe tožnikov predlog, naj sodišče ugotovi ničnost odločbe št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007. Zoper vse navedene akte je namreč tožnik sprožil upravne spore, ki so bili pravnomočno končani že pred vložitvijo predmetne tožbe z odločitvami tega sodišča I U 270/2012 z dne 11. 10. 2012, I U 1593/13 z dne 13. 2. 2014, I U 572/2014 z dne 3. 7. 2014 in I U 434/2015 z dne 24. 3. 2016, pri čemer sodišče v navedenih odločbah ni ugotovilo njihove ničnosti oziroma neustavnosti. Tudi sicer pa je tožba zoper vse navedene akte vložena prepozno.

7. V zadevi je torej sporna odločitev o tožnikovi zahtevi za odpravo sklepa Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo mesto-Celje, št. 06122-3259/2007-46(24415) z dne 8. 10. 2013, po nadzorstveni pravici, ki jo je tožnik vložil 4. 7. 2016 iz razloga po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP, saj tej ugotovitvi tožnik ne ugovarja. Po navedeni določbi pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz prve točke 279. člena tega zakona.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

9. Po prvem odstavku 276. člena ZUP lahko odločbo odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici organ druge stopnje. Organ druge stopnje pa ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito (tako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 in Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, str. 456).

10. Iz izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila zoper sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo Mesto-Celje, št. 06122-3259/2007-46 (24415) z dne 8. 10. 2013, katerega odpravo po nadzorstveni pravici predlaga tožnik v predmetni zadevi, vložena pritožba. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil z odločbo št. 0612-635/2011-29-06421133 z dne 12. 2. 2013 (pravilno: 2014). Že navedeno je razlog, da tožnik z zahtevo za odpravo sklepa po nadzorstveni pravici ne bi mogel uspeti, torej da za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ne izkazuje pravne koristi.

11. Tudi če bi tožnik z odpravo navedenega sklepa uspel, pa svojega pravnega položaja ne bi izboljšal, saj bi odločba št. 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011, s katero je bilo odločeno o njegovih obveznostih v zvezi z obstojem nedovoljene gradnje, in sklep št. 06122-3259/2007-26 (8204) z dne 9. 1. 2012, s katerim je bilo odločeno o njegove predlogu za odlog izvršbe, ostala v veljavi, kar je pravilno ugotovila toženka.

12. Pravilno pa je tudi stališče toženke, da sklep, katerega odpravo predlaga tožnik po nadzorstveni pravici, po vsebini ne pomeni odločanja o tožnikovi pravici ali obveznosti, ampak gre za procesen akt. Z uveljavljanim izrednim pravnim sredstvom pa se lahko izpodbija le odločbe, ki v izreku vsebujejo odločitev o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. ZUP namreč v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom izrecno omenja odločbo, ne pa tudi sklepa. Sicer je včasih tudi s sklepom odločeno o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, vendar v obravnavnem primeru ne gre za tak primer, kar je pravilno pojasnila toženka.

13. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, kot izhaja z izreka sodbe, brez presoje tožbenih navedb, ki ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, ki so za odločitev bistvene, ne prerekajo, in se nanašajo na odločitve, ki niso predmet presoje v tem upravnem sporu.

14. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.