Jedro

Skladno z novejšo sodno prakso ni treba, da bi sodišče v izreku naložilo tudi obveznost obračuna in plačila davkov ter prispevkov v zvezi s prisojenim zneskom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino iz naslova potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem v znesku 963,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je nadalje naložilo plačilo 8.727,48 EUR odškodnine v zvezi s manjšo prejeto plačo ter plačilo mesečne rente 299,69 EUR od 1. 4. 2013 dalje. Odločilo je, da je do izdaje sodbe zapadle obroke mesečne rente dolžna plačati v skupnem znesku 19.779,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, bodoče obroke rente je dolžna plačati vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v korist proračuna Republike Slovenije plačati pravdne stroške v znesku 14.845,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 10,36 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ne drži zaključek sodišča, da je bila evidenca glede potnih stroškov nenatančna, saj je dostavila zdravstveno dokumentacijo, hkrati pa je predlagala vpogled v zdravstveno dokumentacijo, iz katere so bile razvidne vse opravljene poti. Uveljavlja absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče pavšalno prisodilo odškodnino za potne stroške na podlagi nenatančne ugotovitve izvedenca o številu obiskov zdravnikov. Prav tako sta kršitvi podani, ker je sodišče tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od zaključka zdravljenja in ne od dneva, ko je tožnica od tožene stranke zahtevala povrnitev potnih stroškov. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, da se je izguba plače od januarja 2011 do novembra 2013 mesečno povečala za 9,47 EUR. Ne da se preizkusiti, zakaj je sodišče obračunalo znesek 161,62 EUR glede tožničinega prikrajšanja pri plači, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilen in pomanjkljiv je izrek v IV. točki, ker ni razvidno, kdo je dolžan plačati zapadle mesečne obroke rente. Prav tako je sodišče napačno seštelo skupni znesek zapadlih rent, pri čemer v obrazložitvi sodbe prisojen znesek ni obrazložen. Nadalje navaja, da je sodišče v IV. točki izreka izpustilo navedbo „dalje do plačila“. Izrek v IV. točki je nesklepčen, neizvršljiv in krši prepoved anatocizma. Glede stroškov postopka navaja, da sodišče ni upoštevalo prištevka količnika za predpravdni postopek ter ni priznalo povrnitve stroškov za pritožbeni postopek, nagrade za ponovni postopek, nagrade za dve pritožbi zoper sklepa sodišča, plačila dveh sodnih taks in stroškov izvedenca za promet. Sodišče se tudi ni opredelilo do povrnitve zahtevanih stroškov pritožbe na vodenje zapisnika in predloga za postavitev novega izvedenca. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da je bila po približnem pregledu relevantna le polovica priloženih fotografij ter ne strinja se s priznanjem povrnitve potnih stroškov stranke z upoštevanjem količnika 0,095 in ne 0,37 EUR. Nadalje se tožnica pritožuje glede polovičnega priznanja odvetniških stroškov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo delnega plačila iz naslova potnih stroškov v znesku 592,60 EUR. Opozarja, da je sodišče tožnici neupravičeno priznalo odškodnino iz naslova manjše prejete plače za leto 2008, saj je do škodnega dogodka prišlo 18. 1. 2009. Nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker iz izreka sodbe ni razvidno, ali je od prisojenega zneska dolžna obračunati in odvesti davek ter tožnici nakazati le razliko, kot je to izpostavil izvedenec. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo, od katerega zneska je treba obračunati davke in prispevke, prav tako pa je v zvezi s plačilom prispevkov sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Navaja, da ne zna in ne more obračunati prispevkov. Glede mesečne rente navaja, da si tožnica ni prizadevala poiskati zaposlitve, čeprav ima določeno delovno zmožnost, zato je napačen zaključek, da nikoli več ne bo mogla delati. Ne strinja se z oceno, da pravdni uspeh tožnice po višini znaša 70 %, prav tako pa izračuna sodišča ni mogoče preveriti. Opozarja, da je sodišče obrazložilo, da je uspeh tožnice ¾, v nadaljevanju pa je izračun naredilo ob upoštevanju 80 % uspeha. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga zavrnitev, tožena stranka pa na vročeno pritožbo tožnice ni odgovorila.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožničina evidenca o povrnitvi potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem ni bila natančna. Tožnica namreč ni podala konkretnih navedb, saj je za določeno obdobje navedla le število obiskov in z njimi povezan strošek. Na to kaže tudi pritožbena navedba tožnice, da je predlagala vpogled v zdravstveno dokumentacijo, iz katere so bile razvidne vse opravljene poti. Ker bi bilo odločanje o podlagi in višini zahtevka iz tega naslova zato pretirano zamudno, odločitev o zahtevku pa glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del, je sodišče prve stopnje lahko odločilo po prostem preudarku in uporabilo drugi odstavek 216. člena ZPP, čeprav tega ni izrecno zapisalo. Posledično je sodišče pravilno tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Uveljavljani absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede te postavke zato nista podani. Pač pa v zvezi z odškodnino iz naslova potnih stroškov zaradi zdravljenja tožena stranka pravilno opozarja na delno plačilo iz tega naslova, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali je sodišče že plačani znesek upoštevalo pri presoji odškodnine po prostem preudarku. Posledično sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

7. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz naslova izgube dohodka oziroma razlike v plači priznalo za obdobje pred škodnim dogodkom (za leto 2008), česar tožnica niti ni zahtevala, saj je izgubo na dohodku vtoževala za obdobje od januarja 2009 naprej. Prvostopenjsko sodišče je v II. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki iz tega naslova naložilo plačilo 8.277,48 EUR, pri čemer ni obrazložilo, kako je izračunalo prisojeni znesek, navedeni znesek pa iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja. Tu tudi tožnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je prišlo do 161,62 EUR (le na podlagi sklepanja je možno ugotoviti, da z upoštevanjem 20 % soprispevka tožnice, a to v izpodbijani sodbi ne piše). Utemeljene so tudi tožničine pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec podal nov izračun z upoštevanjem dodatka za nadurno delo. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj dopolnitve izvedenskega mnenja ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja utemeljeno pri izračunu škode upošteval nadomestila za brezposelnost, ki jih je tožnica prejela po prenehanju delovnega razmerja, medtem ko ji je sodišče za obdobje po prenehanju delovnega razmerja, tj. od 1. 4. 2013 dalje, priznalo mesečno rento, ki predstavlja razliko med tožničino plačo in invalidsko pokojnino.

8. V zvezi s prisojo zapadlih obrokov rente v skupni višini 19.779,54 EUR tožnica utemeljeno navaja, da sodišče navedenega zneska ni obrazložilo. Izpodbijane sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj sodba sploh nima razlogov, kako je sodišče izračunalo skupni prisojeni znesek. Utemeljeno tožnica tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji rente, kljub v obrazložitvi sodbe napačnemu zapisu (365,15 EUR), upoštevalo znesek rente, kot jo je izračunal izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja (374,62 EUR z upoštevanjem 20 % soprispevka znaša 299,69 EUR).

9. Prav tako utemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da iz izpodbijane sodbe ni povsem jasno, ali predstavlja prisojeni znesek iz naslova razlike v plači in rente neto ali bruto znesek. To je razvidno šele iz izvedenskega mnenja, kot pravilno opozarja tožena stranka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je tožnica upravičena do neto zneska, vendar v sodbi ni obrazloženo, da je prisojeni znesek bruto znesek.1 Skladno z novejšo sodno prakso ni treba, da bi sodišče v izreku naložilo tudi obveznost obračuna in plačila davkov ter prispevkov v zvezi s prisojenim zneskom. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker navedeno ni vsebovano v izreku. Iz kogentnih predpisov namreč izhaja, ali se od določenega dohodka plačajo davki in prispevki ter od kakšne osnove in v kakšni višini.2 Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče mimo tožbenega zahtevka toženi stranki naložilo plačilo prispevkov, glede na to, da naložena obveznost ni vsebovana v izreku izpodbijane sodbe.

10. Pritožnici tako utemeljeno očitata sodišču prve stopnje vrsto kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitne napake so tudi v odločitvi o stroških, na kar prav tako obe utemeljeno opozarjata. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vse očitane kršitve mogoče odpraviti tako, da sodišče prve stopnje le izdela novo sodbo, ne da bi pri tem opravilo nov narok za glavno obravnavo, saj za to ni nobene potrebe. Narava opisanih kršitev je tudi razlog, da se je višje sodišče odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj samo teh kršitev ne more odpraviti drugače, kot da izvede pritožbeno obravnavo in ponovi dokazni postopek, kar pa bi bilo bistveno bolj zamudno od sprejete rešitve.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 337/2014 z 21. 7. 2016 in VSL II Cp 3035/2012 z 12. 6. 2013. 2 Glej sodbo VS RS VIII Ips 226/2017 s 23. 1. 2018 in II Ips 313/2015 z 20. 4. 2017.