Jedro

Okoliščina, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik izbrisan iz registra, ne vpliva na njegovo aktivno legitimacijo. Njegova tožba je dopustna, saj gre v vsakem primeru za fizično osebo – ne glede na to, ali je vpisan v registru, in ne glede na to, ali je v tožbi označen s pristavkom s.p..

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se tožencu naloži plačilo odškodnine v znesku 26.112,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2004 do plačila (prvi odstavek izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v znesku 793,08 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bil tožnik kot s.p. sicer res izbrisan iz sodnega registra, vendar to ne vpliva na njegovo aktivno legitimacijo. Samostojni podjetnik posameznik je po sedmem odstavku 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Označba pravdne stranke (kot s.p. ali brez tega) ni nujno potrebna in opustitev takšne označbe v tožbi oziroma sodbi ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da bi to lahko vplivalo na pasivno legitimacijo ali sposobnost biti stranka v postopku (sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 65/2005 z dne 17. 1. 2006). Glede na to, da samostojni podjetnik za obveznosti odgovarja kot fizična oseba, označba s.p. v imenu stranke ni nujno potrebna oziroma opustitev takšne označbe v tožbi ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da bi to lahko vplivalo na vprašanje pasivne legitimacije (sodba Višjega delovnega sodišča, opr. št. Pdp 241/99 z dne 15. 6. 2001). Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu opr. št. III Cp 469/2000 z dne 10. 5. 2000 zavzelo stališče, da glede na izključno vezanost premoženja na osebo podjetnika in zato enotnost osebnega in podjetniškega premoženja za obstoj pasivne legitimacije dolžnika ni relevantno, ali je slednji označen kot s. p. ali kot fizična oseba brez tega dodatka. Morebitno prenehanje statusa samostojnega podjetnika posameznika ne vpliva na procesno in tudi ne na stvarno legitimacijo osebe, ki je tak status imela, saj je samostojni podjetnik ta oseba sama. Upoštevajoč argumentacijo a contrario in zlasti dejstvo, da je samostojni podjetnik fizična oseba, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 81. člena ZPP, ko je štelo da tožnik ne more biti pravdna stranka, saj je tožnik fizična oseba in je bil kot tak tudi označen v tožbi (ne glede na pristavek s.p.). Celo v primeru, če bi obveljalo sicer povsem zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, pa je napačna presoja, da gre za pomanjkljivost, ki je ni bilo mogoče odpraviti. Ne nazadnje je to storilo že sodišče samo, ko je pri označbi tožnika izpustilo dodatek s.p.. Zgolj podredno tožnik ugovarja tudi stališču toženca, da je tožbo potrebno zavreči na podlagi 98. člena ZPP. V prvotnem pooblastilu je bilo res napačno navedeno, da gre za pravno osebo (pomotoma je bila navedena tožnikova d.o.o.), vendar je pooblastilo podpisal tožnik ter je bilo s tem pooblastilno razmerje izkazano. Tožnik je to razmerje še dodatno izkazal s pooblastilom, ki ga je podal v okviru prvega naroka za glavno obravnavo. Zaradi navedenega ni mogoče šteti, da je bila tožba vložena brez pooblastila. Eventualno bi lahko šlo le za primer nepravilnega oziroma nepopolnega pooblastila. Tožnik se pri tem sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa opr. št. II Cp 3575/2009 z dne 13. 1. 2010. Po mnenju tožnika je določba petega odstavka 98. člena ZPP tudi neustavna in sicer iz enakih razlogov, zaradi katerih se je Ustavno sodišče RS že opredelilo do določbe drugega odstavka 108. člena ZPP, ki je bila prav tako sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Tožnik predlaga, da sodišče prve stopnje, v kolikor meni, da bi moralo uporabiti določbo 98. člena ZPP, postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti te določbe.

Toženec se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da mu poleg že priznanih stroškov pripada tudi nagrada za narok, ki ga je sodišče opravilo 14. 9. 2010 v višini 591,60 EUR, kakor tudi DDV od tega zneska, skupaj torej 709,22 EUR. Toženec do razpisa naroka in izvedbe samega naroka ni imel vpogleda v pooblastilo, ki je bilo priloženo k tožbi, prav tako pa je na aktivno legitimacijo tožnika opozoril že v odgovoru na tožbo. Toženec predlaga, da sodišče prve stopnje izda dopolnilni sklep, v katerem prizna tožencu tudi stroške nagrade za narok v skupni višini 709,92 EUR, podredno pa, da pritožbeno sodišče to vlogo šteje kot pritožbo zoper sklep o stroških.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP, vendar je to določbo uporabilo nepravilno, zato je podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 81. člena ZPP. Res je sicer, da na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP sodišče zavrže tožbo, če se pomanjkljivosti v zvezi s sposobnostjo biti stranka ne dajo odpraviti, ali če brez uspeha preteče rok, ki je bil dan za odpravo pomanjkljivosti in če so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo. Tožnik pravilno opozarja, da je samostojni podjetnik v skladu s šestim odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Iz takšne opredelitve samostojnega podjetnika sledi tudi pravilo, vsebovano v prvem odstavku 7. člena ZGD-1, da podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Navedeno pomeni, da okoliščina, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik izbrisan iz registra, ne vpliva na njegovo pasivno ali aktivno legitimacijo za sodelovanje v sporu, saj gre v vsakem primeru za fizično osebo, ne glede na to, ali je še vpisana v registru in ne glede na to, ali je v tožbi označena s pristavkom s.p.. Tožena stranka se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki se v citiranih zadevah sicer nanaša na pasivno legitimacijo, vendar ni prav nobenega razloga, da isti argumenti ne bi veljali tudi glede aktivne legitimacije.

Pravno zgrešeno pa je tudi prepričanje toženca, da je tožbo potrebno zavreči na podlagi petega odstavka 98. člena ZPP. Ta sicer res določa, da sodišče ne glede na določbe prejšnjih odstavkov (ti predpisujejo, kako sodišče ravna, če pooblaščenec ne predloži pooblastila) ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranka, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak tožbo ali pravno sredstvo zavrže. Vendar pa v tem primeru ne gre za to, da pooblaščenec sploh ne bi predložil pooblastila, temveč je pooblastilo neustrezno. Pooblastilo je nedvomno podpisal tožnik in sicer v funkciji direktorja družbe G.T.S. d.o.o., ki je tudi navedena kot pooblastitelj. Pooblastilo je očitno neustrezno glede na vsebino tožbe. Pritožba se utemeljeno sklicuje na stališče iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3575/2009 z dne 13. 1. 2010, o tem, da je pooblastilo listina, ki dokazuje obstoj procesnih predpostavk in ne vloga, ki se v primeru, da je nepopolna in da jo je vložil odvetnik, na podlagi drugega odstavka 108. člena ZPP zavrže brez poziva na dopolnitev ali popravo. V citiranem sklepu je zavzelo tudi stališče, da je v takšnem primeru dolžnost sodišča, da v okviru procesnega vodstva stranko pozove, da pooblastilo dopolni ali popravi, kar pa je v tem sporu tožnik že storil na prvem naroku za glavno obravnavo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Posledično je pritožbeno sodišče na podlagi iste določbe ugodilo tudi pritožbi toženca. V kolikor bi bil izpodbijani sklep zakonit in pravilen, bi sodišče prve stopnje tožencu moralo priznati tudi stroške nagrade za narok.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku moralo odločiti po vsebini, saj tožnik lahko nastopa kot stranka, pri tožbi pa tudi ne gre za vlogo, ki bi jo odvetnik vložil brez pooblastila.