Jedro

Po določilu drugega odstavka 59. člena ZD je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, ni bil sposoben za razsojanje. Če ni bil sposoben za razsojanje ob napravi oporoke pred pričami, je verjetno, da istega dne ni bil sposoben za razsojanje niti ob napravi lastnoročne oporoke. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno presodilo, da je zakonita dedinja svoje trditve o neveljavnosti zapustnikove lastnoročne oporoke izkazala za verjetnejše in da je zato verjetnejša njena pravica do zakonitega dedovanja in hkrati, da je manj verjetna pravica pritožnice, ki pa ima v pravdnem postopku z zahtevkom za ugotovitev veljavnosti omenjene oporoke možnost dokazati, da ima dedno pravico po zapustniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in pritožnico A. A. (v nadaljevanju pritožnica) napotilo na pravdo, da zoper B. B. (v nadaljevanju zakonita dedinja) vloži tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev njene dedne pravice po pokojnem zapustniku iz naslova lastnoročne oporoke zapustnika z dne 6. 3. 2008, ki je bila zakonito razglašena 18. 6. 2020. 2. Pritožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo napoti zakonito dedinjo, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Meni, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti zakonito dedinjo zato, ker ima interes za dokazovanje dejstev v zvezi z domnevno neveljavnostjo oporoke in ne pritožnice, katere pravica velja za močnejšo. Oporoka namreč v primerjavi z zakonitim dedovanjem velja za močnejši pravni naslov. Sodišče prve stopnje je za presojo manj verjetne pravice napačno sledilo pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1171/2014 z dne 20. 11. 2018, s katero je bila razveljavljena zapustnikova pisna oporoka pred pričama z dne 6. 3. 2008, ne pa tudi sporna oporoka in odločilo, da zapustnik pri sestavi slednje naj ne bi imel oporočne sposobnosti. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni v zadostni meri razčistilo dejanskega stanja in je odločitev sprejelo v naprej, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Zakonita dedinja je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da je zaradi dejstva, da je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da oporočitelj na dan sestave obeh oporok ni bil oporočno sposoben, jasno, da je pravica pritožnice manj verjetna. Dodatni razlog, da je dedna pravica pritožnice manj verjetna, pa je v tem, da gre, kljub temu, da sta listini vsaka v drugačni obliki, vsebinsko vendarle za eno oporoko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 210. do 213. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki se nanašajo na prekinitev zapuščinske obravnave in na napotitev strank na pravdo, če so med njimi sporna dejstva od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V skladu s 1. točko drugega odstavka 210. člena ZD, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med njimi spor o veljavnosti oporoke.

6. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče že enkrat prekinilo zapuščinsko obravnavo in s sklepom z dne 4. 11. 2011 napotilo na pravdo zakonito dedinjo, da zoper pritožnico vloži tožbo za ugotovitev neveljavnosti zapustnikove oporoke pred pričami z dne 6. 3. 2008. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1171/2014-II z dne 20. 11. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1402/2019 z dne 11. 9. 2019, je bila omenjena oporoka zapustnika razveljavljena zaradi zapustnikove oporočne nesposobnosti.

7. Pritožnica je na zapuščinski obravnavi 18. 6. 2020 sodišču predložila še zapustnikovo lastnoročno oporoko z dne 6. 3. 2008, ki jo je sodišče razglasilo 18. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila novo predložena zapustnikova lastnoročna oporoka napravljena istega dne kot prej omenjena zapustnikova oporoka pred pričami, ki je bila razveljavljena zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje. Po določilu drugega odstavka 59. člena ZD, je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, ni bil sposoben za razsojanje. Če ni bil sposoben za razsojanje ob napravi oporoke pred pričami, je verjetno, da istega dne ni bil sposoben za razsojanje niti ob napravi lastnoročne oporoke. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno presodilo, da je zakonita dedinja svoje trditve o neveljavnosti zapustnikove lastnoročne oporoke izkazala za verjetnejše in da je zato verjetnejša njena pravica do zakonitega dedovanja in hkrati, da je manj verjetna pravica pritožnice, ki pa ima v pravdnem postopku z zahtevkom za ugotovitev veljavnosti omenjene oporoke možnost dokazati, da ima dedno pravico po zapustniku.1 Če pritožnica tožbe v odrejenem roku ne bo vložila, bo prvostopenjsko sodišče štelo, da omenjena oporoka ni veljavna, ker oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, ni bil sposoben za razsojanje.

8. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Primerjaj dr. Ana Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, 2/2003, str. 98.