Jedro

Prošnja za azil se v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljena, če je iz nje razvidno, da je prosilec zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek, ker je prošnjo vložil z namenom, da odloži odstranitev iz Slovenije. V tem primeru je to razvidno iz tega, ker je prosilec vložil drugo prošnjo za azil ob v glavnem nespremenjenih pogojih zanj, po tem, ko je v centru za tujce čakal na odstranitev iz Slovenije, ki mu je bila odrejena s prvo odločbo o zavrnitvi prve stopnje za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.10.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora zapustiti državo v 24 urah od dneva pravnomočno končanega postopka. Prošnjo je zavrnila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je tožnik ponovno prošnjo za azil vložil zaradi zavajanja in zlorabe postopka, kar je podano s tem, da je ponovno prošnjo za azil vložil zaradi odložitve odstranitve iz Republike Slovenije; ter na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker naj tožniku v izvorni državi ne bi grozilo preganjanje v smislu ZAzil. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke, vendar le iz razloga iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ne pa tudi iz razloga iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ugotovilo je namreč, da je obstoj tega razloga tožena stranka utemeljevala tudi s stanjem v tožnikovi izvorni državi, ki ga je ugotovila na podlagi poročil mednarodnih organizacij, s katerimi pa tožnika prej ni seznanila. Ker je za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene dovolj eden od v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov, to, da je odpadel drugi razlog, na pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke ni vplivalo.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe določb materialnih predpisov. Poudarja, da dejstva, ki so navedena v izpodbijani odločbi, niso točna. Iz izvorne države je bil primoran pobegniti, ker so ga kot člana opozicijske stranke stalno preganjali člani vladajoče stranke. Dejanja je prijavil, vendar ga policija ni zaščitila. Če bi ga sodišče zaslišalo na glavni obravnavi, bi ugotovilo, da so podane okoliščine za priznanje azila. Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba tožene stranke, s katero je bila kot očitno neutemeljena zavrnjena druga tožnikova prošnja za azil v Republiki Sloveniji. Tožena stranka o tej drugi prošnji ni odločala na podlagi 41. člena ZAzil, temveč na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ta določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če med drugim prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). V 36. členu ZAzil pa je določeno, kaj se šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka, med drugim tudi, če je prošnja vložena z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil za zavrnitev druge tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene. V tem primeru se namreč ne ugotavljajo pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil, temveč le pogoji iz 2. odstavka 35. člena v povezavi s 36. členom ZAzil. Ker je, kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, in ga potrjujejo upravni spisi, tožnik ob vložitvi druge prošnje za azil oziroma ob drugi izjavi, da želi vložiti prošnjo za azil, bil nastanjen v Centru za tujce, kjer je v zvezi s pravnomočno odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove prošnje za azil (odločba tožene stranke z dne 10.7.2005) čakal na prisilno odstranitev iz Slovenije, ki mu je bila izrečena z 2. točko izreka prej navedene odločbe, je tudi po presoji pritožbenega sodišča drugo prošnjo za azil vložil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka in čemur je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, tožnik v drugi prošnji za azil ni navedel drugačnih razlogov za zapustitev izvorne države, oziroma za to, da njegova vrnitev v izvorno državo ne bi bila varna, kot jih je navedel v prvi prošnji, kar priznava tudi sam, razlika je le v tem, da je slišal, da je ogrožena tudi njegova družina.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo zmotno uporabljeno.

Kot nedopusten pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tega dopustno glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS uveljavljati le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče, tega pa v tem primeru ni ugotavljalo.

Kot neutemeljen pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni razlog kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Ta ni podana niti zato, ker prvostopno sodišče kljub tožnikovemu predlogu ni opravilo glavne obravnave. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč ta razlog podan le tedaj, kadar je opustitev oprave glavne obravnave vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa v tem primeru ni. Tožnik s svojimi nadaljnjimi izjavami glede razloga za zapustitev izvorne države na odločitev prvostopnega sodišča ne bi mogel vplivati, saj v obravnavanem primeru ne gre za postopek ugotavljanja pogojev za priznanje azila in proučevanja, ali so izpolnjeni pogoji iz 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil, temveč za zavrnitev druge prošnje za azil kot očitno neutemeljene zaradi zavajanja in zlorabe postopka z namenom odložitve prisilne odstranitve iz Slovenije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.