Jedro

Pri nasprotni izvršbi gre za dvofazni postopek. V prvi fazi gre za odločanje o pravici dolžnika do vračila tistega, kar je upnik dobil v izvršbi; pozitivna odločitev je predpostavka za začetek druge faze v kateri se dovoli in opravi izvršba sklepa iz prve faze. Institut nasprotne izvršbe pomeni posebno obliko uveljavljanja obogatitvenega zahtevka, ki ga se ga sicer uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. To pa je tudi razlog, da mora predlog za nasprotno izvršbo vsebovati vse, kar sicer vsebuje tožba zaradi neupravičene obogatitve: navedbo dejanske podlage, dokaze in določen zahtevek.

Da za predlog za nasprotno izvršbo ne zadošča zgolj navedba, koliko upnik zaradi preplačila v izvršbi dolguje dolžniku, ampak je potreben določen (dajatveni) zahtevek, je razvidno tudi iz prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki pravi, da lahko dolžnik, ko je izvršba že opravljena, predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, če so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon našteva v nadaljevanju. Zahtevek pa je v predlogu za nasprotno izvršbo potreben tudi iz čisto logičnega razloga - druga faza postopka nasprotne izvršbe namreč predstavlja izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki pa je v tem primeru sklep iz prve faze postopka nasprotne izvršbe.

Dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo, ki ne vsebuje dajatvenega zahtevka, predstavlja nepopolno vlogo, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti postopek, kot ga za nepopolno vloge določa 108. člen ZPP. Sodišče prve stopnje bi tako moralo dolžnika pozvati, da v ustreznem sodnem roku vlogo ustrezno dopolni oziroma popravi. Šele v primeru, če tega ne bi naredil, pa bi bili podani pogoji za zavrženje vloge.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za nasprotno izvršbo.

2. Zoper sklep dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pravočasno pritožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za nasprotno izvršbo, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (v obeh primerih z ustrezno stroškovno posledico). Dolžnik oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v predlogu za nasprotno izvršbo postavil ugotovitveni zahtevek, zaradi česar je tudi zavrglo predlog. Meni, da je podal ustrezni zahtevek, če pa bi sodišče prve stopnje menilo, da ni ustrezen, bi ga moralo pozvati, naj poda ustrezno izjavo glede zahtevka ali pa ga drugače formulira. Še posebej to velja ob dejstvu, da je iz spisa jasno razvidno, da je bila upničina terjatev preplačana. Sodišče prve stopnje se do trditvene in dokazne podlage dolžnika sploh ni opredelilo in se zato v tem delu izpodbijanega sklepa niti ne da preizkusiti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo zakonsko podlago za nasprotno izvršbo. Pravilno je v 4. točki obrazložitve tudi pojasnilo, da gre pri nasprotni izvršbi za dvofazni postopek. V prvi fazi gre za odločanje o pravici dolžnika do vračila tistega, kar je upnik dobil v izvršbi; pozitivna odločitev je predpostavka za začetek druge faze v kateri se dovoli in opravi izvršba sklepa iz prve faze.1 Institut nasprotne izvršbe pomeni posebno obliko uveljavljanja obogatitvenega zahtevka, ki ga se ga sicer uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. To pa je tudi razlog, da mora predlog za nasprotno izvršbo vsebovati vse, kar sicer vsebuje tožba zaradi neupravičene obogatitve: navedbo dejanske podlage, dokaze in določen zahtevek.2 Da za predlog za nasprotno izvršbo ne zadošča zgolj navedba, koliko upnik zaradi preplačila v izvršbi dolguje dolžniku, ampak je potreben določen (dajatveni) zahtevek, je razvidno tudi iz prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki pravi, da lahko dolžnik, ko je izvršba že opravljena, predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo **in zahteva, naj mu upnik vrne** tisto, kar je z izvršbo dobil, če so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon našteva v nadaljevanju. Zahtevek pa je v predlogu za nasprotno izvršbo potreben tudi iz čisto logičnega razloga - druga faza postopka nasprotne izvršbe namreč predstavlja izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki pa je v tem primeru sklep iz prve faze postopka nasprotne izvršbe.

5. Iz dolžnikovega predloga za nasprotno izvršbo je razvidno, da ta vsebuje dejanske navedbe in dokaze, ne vsebuje pa dajatvenega zahtevka. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik v predlogu za nasprotno izvršbo zgolj predlaga ugotovitev, da mu upnica dolguje 1.612,95 EUR (in ustrezne pripadke), ob tem pa ne zahteva, naj mu upnica to vrne.

6. Kljub temu pa ima pritožba prav. Zavrženje predloga za nasprotno izvršbo je namreč preuranjeno in v nasprotju z določbami ZPP. Dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo, ki ne vsebuje dajatvenega zahtevka, predstavlja nepopolno vlogo, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti postopek, kot ga za nepopolno vloge določa 108. člen ZPP (ki se tudi v primeru nasprotne izvršbe uporablja po 15. členu ZIZ). Sodišče prve stopnje bi tako moralo dolžnika pozvati, da v ustreznem sodnem roku vlogo ustrezno dopolni oz. popravi (prvi odstavek 108. člena ZPP). Šele v primeru, če tega ne bi naredil, pa bi bili podani pogoji za zavrženje vloge (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Ker je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 145. členom ZIZ, ga je pritožbeno sodišče razveljavilo. Zadeva je vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo izvesti postopek po 108. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Dr. Borivoj Starović, Komentar zakona o izvršnom postupku, naučna knjiga, Beograd, 1987, str. 188. 2 Prav tam, str. 189.