Jedro

Dolžnik ni poimenoval vseh višjih sodnikov, katerih izločitev je smiselno zahteval. V svojih vlogah je res poimenoval tudi druge sodnike, a ti v zadevi ne postopajo. Pravilen je tudi zaključek glede nepopolne zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice, saj dolžnik ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, s katerimi bi njeno izločitev utemeljil. To pa v vsakem primeru enako velja tudi za poimenovane sodnike, saj le tehnično navajanje imen, ki naj se izločijo, ne zadošča. O pritožbenih razlogih je mogoče tudi sicer bolj ugibati, saj so težko (raz)berljivi in med seboj nepovezani ter brez jasnih pojasnil. S takimi razlogi dolžnik ne ponudi nobenih resnih, oprijemljivih okoliščin, ki bi lahko vzbudile upravičen dvom v sprejeto odločitev in nepristranskost razpravljajoče sodnice oziroma sodnikov.

Sedmi odstavek 72. člena ZPP sicer določa, da zoper sklep o zavrženju nepopolne ali nerazumljive zahteve za izločitev ni posebne pritožbe, a ga je treba sistemsko razumeti v pomenu 363. člena ZPP. Ker v zakonu ni določeno, da pritožbe v tem primeru ni, hkrati pa v izvršilnem postopku ni izdana posebna, meritorna končna odločba, je treba dolžniku omogočiti posebno pritožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je višja sodnica A. A. zavrgla dolžnikovo zahtevo za izločitev nje same in neimenovanih višjih sodnic in sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani.

2. Dolžnik vlaga zoper izpodbijani sklep „pojasnilo“, „ugotovitev ničnosti“ in „predlog za pridobitev dokazov“, v katerem izraža nestrinjanje s sprejeto odločitvijo. Predlaga, naj se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana odločba spremeni oziroma razveljavi, s stroškovno posledico. Prepričan je, da so bili njegovi predlogi razumljivi in popolni. Ni mu jasno, kako vse zadeve „priletijo“ k isti sodnici in zakaj o tem ne odloča predsednik Višjega sodišča v Ljubljani. Izpostavlja „sovražni govor po pobudi B. B.“. Ni razumljivo, da sodnica hkrati obravnava ugovora iz oktobra 2018 in pritožbo iz februarja 2019. Sodnica ni izkazala, da so ji bile zadeve odstopljene v reševanje po Sodnem redu in Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Za nazaj samovoljno razlaga določbe ZPP, ker ni ugotovila, da je sodnica C. C. sebe združila v eni osebi, s čimer je dolžniku kratila pravico do obrambe. O pojasnilu naj ne odločajo mag. D. D., E. E., mag. F. F., mag. G. G., H. H., dr. I. I., dr. J. J..

3. Ker je dolžnik posebej izpostavil vrhovne sodnice in sodnike, ki naj v zadevi ne odločajo, je o njegovi zahtevi najprej odločal predsednik Vrhovnega sodišča. S sklepom Su 990/2019 z dne 21. 5. 2019 je sklenil, da se dolžnikova zahteva zavrže. Zaključil je, da ni razvidno, zakaj je dolžnik zahtevo sploh vložil, saj zanjo ni podal nobenih okoliščin, ki jo utemeljevale. S tem pa je bila odpravljena ovira za nadaljnje odločanje o dolžnikovi pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba ugotoviti, da je z vidika ustavne pravice do pravnega sredstva dolžnikova pritožba dopustna. Sedmi odstavek 72. člena ZPP sicer določa, da zoper sklep o zavrženju nepopolne ali nerazumljive zahteve ni posebne pritožbe, a ga je treba sistemsko razumeti v pomenu 363. člena ZPP. Ta določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če je v zakonu določeno, da pritožbe ni. Če zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo. Ker v zakonu ni določeno, da pritožbe v tem primeru ni, hkrati pa v izvršilnem postopku ni izdana posebna, meritorna končna odločba, je treba dolžniku omogočiti posebno pritožbo. Ta je tudi sicer predvidena, ko gre za zavrnitev zahteve za izločitev višjega sodnika (peti odstavek 73. člena ZPP).

6. Višje sodišče se je pri zavrženju zahteve za izločitev višjih sodnikov pravilno oprlo na 72. člen ZPP. Stranka lahko zahteva izločitev le poimensko določenega sodnika, ki postopa v zadevi. Pri tem mora navesti okoliščine, na katere opira svoj zahtevek, in se ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP glede vračanja nerazumljivih ali nepopolnih vlog v popravo ali dopolnitev. Prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo zavrže s sklepom že predsednik senata, zato je bilo takšno postopanje razpravljajoče sodnice zakonito in v skladu z načelom ekonomičnosti.

7. Dolžnik ni poimenoval vseh višjih sodnikov, katerih izločitev je smiselno zahteval. V pritožbi te ugotovitve konkretizirano ne izpodbija, zato ostaja na ravni posplošenega očitka. Dolžnik je sicer v svojih vlogah res poimenoval tudi druge sodnike, katerih izločitev je zahteval, a ti v zadevi ne postopajo, kar mu je bilo že pojasnjeno v izpodbijanem sklepu. Pravilen je tudi zaključek glede nepopolne zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice, saj dolžnik ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, s katerimi bi njeno izločitev utemeljil. To pa v vsakem primeru enako velja tudi za poimenovane sodnike, saj le tehnično navajanje imen, ki naj se izločijo, ne zadošča. Tako pritožba ne vzbudi dvoma v pravilnost sprejetega zaključka. O pritožbenih razlogih je mogoče tudi sicer bolj ugibati, saj so težko (raz)berljivi in med seboj nepovezani ter brez jasnih pojasnil, s katerimi bi jih moral dolžnik substancirati (npr. glede „sovražnega govora po pobudi B. B.“). S takimi razlogi dolžnik ne ponudi nobenih resnih, oprijemljivih okoliščin, ki bi lahko vzbudile upravičen dvom v sprejeto odločitev in nepristranskost razpravljajoče sodnice oziroma sodnikov. Na sprejeti zaključek tudi ne vpliva dolžnikov očitek, da mu ni jasno, zakaj mu sodi določena sodnica, saj nevednost njene izločitve ne utemeljuje, ker ne vzbuja dvoma v njeno nepristranskost.1

8. Izkaže se, da pritožba ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče, ki tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni ugotovilo napak, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju). Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti priglašene stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Gre za pravila Sodnega reda, v skladu s katerimi se zadeva dodeljuje sodnikom s posameznega pravnega področja. V primeru razveljavitve se zadeva ob ponovni predložitvi praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu (156. in 159. člen Sodnega reda).