Jedro

Posledica tožnikove nepazljivosti je bil tako nesrečen padec, da je tožnik izgubil zavest in se premikajočemu vlaku zato ni mogel izogniti. V vsaj določeni meri, pravilno ocenjeni z 10%, je nepazljivost tožnika samega soprispevala k nastali nesreči. Izpodbijana sodba je glede odločitve o zamudnih obrestih skladna z načelnim pravnim mnenjem, na katerega je vsak senat Vrhovnega sodišča vezan.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, tožniku odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo se zviša za 2,000.000,00 SIT tako, da se izrek glasi: "Toženi stranki 1) S. ž., d.d., K. 11, L. in 2) Z. T., d.d., M. 10, L. sta dolžni tožeči stranki I. K., F. 4, O. plačati odškodnino v znesku 16,811.620,00 SIT (z besedo: šestnajstmilijonovosemstoenajsttisočšestodvajset tolarjev), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 24. 10. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 25. 10. 2003 dalje do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v osmih dneh.

V presežku, za znesek 1,687.958,00 SIT, se tožbeni zahtevek zavrne.

Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti njegove pravdne stroške, odmerjene na 1,316.145,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v osmih dneh.

Svoje stroške postopka krije prvotožena stranka sama" V ostalem delu se revizija zavrne.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 99.400,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku odškodnino zaradi nesreče pri delu v skupnem znesku 15.011.620,28 SIT, za 4.667.958,00 SIT višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za plačevanje mesečne rente od 1. 4. 2003 dalje. Tožnik je utrpel nesrečo dne 22. 10. 1990 pri premikanju vlaka na železniški postaji A. Tožniku je pri prečkanju poledenelega tira spodrsnilo, zaradi česar je padel vzdolž med tirnice in izgubil zavest, čezenj pa je zapeljala premikalna lokomotiva z vagonom. Po presoji sodišča je za nesrečo objektivno odgovorna prvotožena stranka, in tudi njena delavca, ki nista dovolj pazljivo opazovala premikalno vozno pot. Pazljivejši pa bi moral biti tudi tožnik sam, ker bi se moral zavedati, da mu zaradi poledenelosti lahko zdrsne. Tožnikovo soodgovornost za škodne posledice je ocenilo na 10%. Glede na poškodbe, ki jih je tožnik utrpel, trajanje in izid zdravljenja ter trajne posledice za tožnika, mu je sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja odmerilo odškodnino v višini 3.000.000,00 SIT in iz naslova psihičnih bolečin zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 8.000.000,00 SIT. Za nepremoženjsko škodo mu je prisodilo tudi odškodnino zaradi strahu (1.500.000,00 SIT) in skaženosti (1.000.000,00 SIT), skupaj torej 13.500.000,00 SIT. Prisodilo mu je tudi odškodnino za premoženjsko škodo v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal, in med invalidsko pokojnino. O zahtevku za plačilo zamudnih obresti je sodišče odločilo ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopne sodbe o odškodnini za nematerialno in materialno škodo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča tako o temelju in sokrivdi tožnika kot o višini odmerjene odškodnine.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča o sokrivdi za nesrečo. Tožnik ni kršil Navodil za delo in Pravilnika o varstvu pri delu na železnici. Za nezgodo sta odgovorna delavca prvotožene stranke, ki nista dovolj pazljivo oziroma sploh nista opazovala premikalne poti, zaradi česar so med tirnicami ležečega tožnika tudi prevozili. Zaradi nizke temperature je bila na premikalnem prostoru splošna poledica, zato je neutemeljen pavšalni zaključek sodišča o tožnikovi nepazljivosti pri hoji. Po mnenju tožnika je bila odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodij med zdravljenjem ter zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti, prenizko odmerjena. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno tudi pri odmeri zamudnih obresti šele od 1. 1. 2002 dalje na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki uvaja diskriminacijo glede na čas nastanka škode. Tako stališče je v nasprotju tako z ureditvijo po ZOR, kot z ureditvijo po OZ. Tožnik je po pooblaščencu posredoval tožencema odškodninski zahtevek dne 17. 6. 1992 z vsemi prilogami, vključno z izvedenskim mnenjem dr. M. S.. Toženca bi mu odškodnino ali vsaj nesporni del lahko izplačala, zato sta zašla v plačilno zamudo takoj, ko je iztekel rok po odškodninskem zahtevku, torej s 4. 7. 1992. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Predmet revizijske presoje je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje, kar glede na obseg pritožbene presoje pomeni, le odločitev o sokrivdi tožnika in glede višine odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ter glede teka zamudnih obresti.

V izvedenih dokazih (listine v sodnem spisu, zaslišanje prič in tožnika ter izvedenska mnenja) je tudi po presoji revizijskega sodišča zadostna podlaga za odločitev o delni odgovornosti tožnika samega za nesrečo, kot tudi o deležu njegove soodgovornosti. Tožnik neutemeljeno očita sodišču "pavšalni zaključek" o njegovi "domnevni" nepazljivosti. Sodišči sta izhajali iz ugotovljenih vremenskih razmer na dan nesreče in poledenelosti. Take razmere so zahtevale posebno, še večjo pazljivost tožnika pri prečkanju tirov kot sicer, ne glede na to, da je upošteval ustrezno varnostno razdaljo oziroma druge predpisane varnostne ukrepe. Povečano pazljivost so delavcem tožene stranke izrecno nalagali tudi varnostni predpisi: Pravilnik o varstvu pri delu na železnicah (zlasti 22. člen) in interna navodila (Navodilo za premik št. 42). Slednje je v 252. točki izrecno določalo, da se je (med premikom) treba izogibati poledenelih tal in drugih poledenelih površin. Posledica tožnikove nepazljivosti je bil tako nesrečen padec, da je tožnik izgubil zavest in se premikajočemu vlaku zato ni mogel izogniti. V vsaj določeni meri, pravilno ocenjeni z 10%, je nepazljivost tožnika samega soprispevala k nastali nesreči. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine, kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz prvega odstavka 200. člena ZOR (subjektivna merila): stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in druge okoliščine primera, in dodatna merila iz drugega odstavka 200. člena ZOR (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za negmotno škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnika in upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Ugotavljalo je tako subjektivno doživljanje tožnika samega in objektivno obstoječe okoliščine o obsegu in intenzivnosti škode in pri tem upoštevalo vse okoliščine in posledice, ki jih tožnik navaja v reviziji. Vendar se revizijsko sodišče strinja z revidentom, da je bila odškodnina v izpodbijanem delu odmerjena prenizko, zlasti ob upoštevanju kriterija sodne prakse o odmerjenih odškodninah v podobnih primerih.

Glede na poškodbe, ki jih je tožnik utrpel in njihove posledice, jih je mogoče uvrstiti med zelo hude primere (po Fisherju). Povprečna odškodnina za take primere (Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV Založba, 2001) je znašala 117 povprečnih neto plač. Tožniku odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo pa je znašala slabih 84 plač.

Pri tožniku je šlo za kombinacijo več različnih poškodb različnih delov telesa. Zdravljenje je bilo dolgotrajno in se je končalo z invalidsko upokojitvijo, torej popolno nezmožnostjo za delo. Tožnik je bil ob nesreči star šele 40 let in je imel 15 let delovne dobe. Giblje se lahko samo ob uporabi dveh dokomolčnih bergel in ortopedskega obuvala, ker je obremenjevanje in uporaba leve noge pri hoji zaradi deformacije stopala, zatrdelega skočnega sklepa ter prikrajšave in deformacije goleni, nemogoča. Ves čas so prisotne tudi bolečine in psihične posledice. Tožnikove poškodbe in njihove posledice je mogoče primerjati s primeri, v katerih je bila odmerjena odškodnina nad povprečjem odmerjenih odškodnin za tako hude oziroma primerljive primere. Zato je revizijsko sodišče zvišalo odmerjeno odškodnino za celoten v reviziji uveljavljani znesek 2,000.000,00 SIT: iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja za 1,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti za 1,000.000,00 SIT (kar je sicer manj, kot je tožnik zahteval s tožbo). Tudi tako odmerjena odškodnina (96 povprečnih plač) je nižja kot je povprečje odmerjenih odškodnin za tako hude primere poškodb.

Tožniku odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 15,500.000,00 SIT. Ob upoštevanju odškodnine za materialno škodo v višini 3,179.578,08 SIT znaša celotna odškodnina tako 18,679.578,00 SIT. Glede na tožnikovo 10% soodgovornost sta mu tako toženi stranki dolžni plačati odškodnino v znesku 16,811.620,00 SIT.

V zvezi z navedbami v reviziji o zapadlosti terjatev za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo drži, da pride dolžnik v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni obveznost (324. člen ZOR oziroma 299. člen sedaj veljavnega OZ). Toda vse navedeno pri doslej uveljavljeni sodni praksi ni učinkovalo na datum, od katerega so sodišča prisojala zamudne obresti. V 189. členu ZOR, ki opredeljuje obseg povrnitve gmotne škode in se uporablja tudi za nepremoženjsko škodo, je v drugem odstavku predpisano, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Zakon kaj drugega ne odreja. To določilo je povzročilo, da je v času naglo naraščajoče inflacije in hiperinflacije prišlo do spremembe dotlej uveljavljene sodne prakse, ker so bile obresti daleč pomembnejše od glavnice in so porušile vsa vrednostna razmerja.

Tudi po letu 1993, ko zakonodajalec kljub poteku roka iz Ustavnega zakona za izvedbo Ustave (UZIUS, Ur. l. RS, št. 33/91-I) ni sprejel ustrezne obligacijske zakonodaje, sodišča niso spremenila sodne prakse, vse do uveljavitve OZ in Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur. l. RS, št. 45/95 in ZPOMZO - A, Ur. l. RS, št. 109/2001). Pričakovati je, da bodo sodišča ob uzakonjeni 8-odstotni obrestni meri zamudnih obresti (začasno 13,5-odstotni obrestni meri) in prenehanju obrestovanja, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnico, od 1.1.2002 dalje spet priznavala zamudne obresti za denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve terjatve dalje. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred tem datumom pa ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 26.06.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem je mogoče priznati zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve Obligacijskega zakonika dne 01.01.2000 dalje. Pravno mnenje določa tudi obrestno mero zamudnih obresti, tako da v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO - A Uradni list RS, št. 109/2001) ni dvojne valorizacije. Izpodbijana sodba je glede odločitve o zamudnih obrestih skladna z navedenim načelnim pravnim mnenjem, na katerega je vsak senat Vrhovnega sodišča vezan (drugi odstavek 1190. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.). Ob tem je opozoriti tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-440/04 z dne 23. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 36/2006).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje glede odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, v ostalem delu pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo 378. in 380. člen ZPP). Glede na to, da je tožnik z revizijo deloma uspel, glede višine nepremoženjske škode v celoti, mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove stroške revizijskega postopka v celoti, prav tako v celoti tudi stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, vse ob upoštevanju deleža njegove sokrivde. Svoje stroške postopka na prvi stopnji pa krije prvotožena stranka sama (154. člen ZPP).