Jedro

Ustno oziroma konkludentno je bila izražena volja pogodbenih strank, da se obstoječa pogodba o sefu izvršuje še naprej, le da je tožnik namesto sefa 1 od tedaj dalje lahko uporabljal sef 2. Sklenitev nove pogodbe za sef zato ni bila potrebna. Pritožbene trditve o prenehanju najemnega razmerja za sef 1 in neobstoju najemnega razmerja za sef 2 so zato neutemeljene.

Pravilna je ugotovitev, da je tožnik po odprtju sefa 1 21. 4. 2011 zlatnike, ki so bili shranjeni v njem, istega dne spravil v sef 2, za katerega so mu tedaj delavci toženke izročili ključe in vstopno kartico, kar pomeni, da tožnik zlatnikov ni vzel iz hrambe pri toženki, ampak da je zlatnike hranil še naprej pri toženki (le da v drugem sefu).

Če tožnik ne bi imel namena še nadalje hraniti zlatnikov v sefu pri toženki, ne bi imel razloga, da je po odprtju sefa 1 od toženke zahteval, da mu omogoči uporabo novega sefa 2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 612 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za izročitev 100 zlatnikov, ki so specificirani v I. točki izreka izpodbijane sodbe. Toženki je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 5.522,17 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da so neutemeljeni zaključki prvega sodišča o domnevnem pomanjkanju pozivanja tožnika oziroma opominjanja na plačilo računov. Toženka je zatrjevala neobstoj najemnega razmerja za sef št. 2 (sef 2) ter prenehanje najemnega razmerja za sef št. 1 (sef 1), zaradi česar ni mogoče pričakovati, da bi toženka morala izkazati pozivanje za obdobje, ko osporava obstoj najemnega razmerja. 21. 4. 2011 je po stališču obeh strank dejansko prenehalo najemno razmerje za sef 1. Iz predloženih elektronskih evidenc izhaja, da je bil tožnik kot stranka vnesen v sef 1 31. 5. 2011, v sef 2 pa 1. 6. 2011 ter da je prišlo do izbrisa tožnika iz sefa 1 17. 7. 2013, iz sefa 2 pa 9. 1. 2014. Toženka je v letih 2013 in 2014 vzpostavila evidence na dejansko stanje ter tožnika zaradi neobstoja najemnega razmerja tudi izbrisala iz vseh evidenc. Na prenehanje razmerja za sef 1 je mogoče sklepati tudi iz tega, ker tožnik ni pozval toženke na sklenitev nove pogodbe o najemu sefa 2, kljub temu, da naj bi razpolagal s ključi in kartico. Poleg tega ni plačal nobene najemnine, do sefa pa ni poskušal vstopiti več kot 7 let. Tudi iz tega je mogoče sklepati, da je tudi tožnik štel, da najemno razmerje ne obstaja. Dejstvo je, da lahko vsako razmerje preneha sporazumno, zato bi prvo sodišče v zvezi s prenehanjem najemnega razmerja moralo upoštevati tudi določbe, ki se nanašajo na sporazumno razvezo pogodb. Nenavadno je, da sodišče zaključek o domnevnem prenosu vsebine sefa 1 v sef 2 utemeljuje tudi s tem, da je A. A. zgolj dopustil možnost, da bi se osebi, v sef katere bi bilo na podlagi zakonitega ravnanja policije vlomljeno, zagotovila možnost najema drugega sefa. Iz zapisnikov o zaslišanju A. A. in S. S. ne izhaja, da sta ta dopustila precejšnjo verjetnost ravnanja uslužbencev banke, da bi se v primeru zakonitega ulomljenja v sef osebi zagotovila možnost najema. Izpovedbi teh prič ne potrjujeta zaključkov sodišča. Za sef 2 ni bila sklenjena pisna pogodba, kar bi bilo potrebno za obstoj najemnega razmerja. Razen pristranskega bivšega pooblaščenca tožnika nobena priča ni vedela izpovedati ničesar o domnevnem prenosu vsebine sefa 1 v sef 2. Priča I. I. ni potrdil, da bi tožnik 21. 4. 2011 na dan policijskega vloma v sef 1 prenesel domnevno vsebino v drug sef. Verodostojnost te priče je vprašljiva, saj je bila zagovornik tožnika ob policijskem vlomu v sef 1. Napačni so zaključki sodišča o tem, da naj bi bili v sefu 1 zlatniki. Priča R. R. je edini, ki je izpovedal, da se spomni zlatnikov v sefu 1. B. B. je jasno povedala, da je bila kaseta v tem sefu prazna. Manj verjetno je, da bi si R. R. kot policist, ki je zagotovo sodeloval pri odpiranjih več sefov, B. B. pa je sodelovala zgolj pri dveh odpiranjih, zapomnil podrobnosti te preiskave bolje od osebe, ki je sodelovala zgolj pri dveh odpiranjih sefov. Večja verjetnost je, da v sefu ni bilo kovancev. Tožnik je vtoževal tudi zlatnike, ki ne obstajajo, in sicer zlatnike, ki so navedeni v točkah 21 in 22 tabele (predzadnja in zadnja alineja I. točke izreka izpodbijane sodbe). Tožnik bi moral zaradi določljivosti in izvršljivosti zahtevka spremeniti tožbeni zahtevek na način, da bi ta vseboval določen predmet, ki ga je treba izročiti. Tega tožnik ni storil. Primarni tožbeni zahtevek je zato nesklepčen. Zgolj to, da je Š. Š. potrdil, da zlatniki, ki jih je tožnik povzel po spletni strani moro.si, obstajajo, še ne pomeni, da je te zlatnike tožnik tudi hranil v sefu toženke. Vsebina sefa 1 ni izkazana, prav tako pa tudi ne prenos vsebine tega sefa v sef 2. Sodišče zato ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je pogodba pravdnih strank za sef 1 po njegovem odprtju 21. 4. 2011 nadaljevala za sef 2, za katerega je toženka istega dne izročila tožniku ključe in vstopno kartico, da so se v sefu 1 ob njegovem odprtju 21. 4. 2011 nahajali zlatniki (opredeljeni v izreku sodbe) in da je tožnik te zlatnike istega dne shranil v sef 2. Te ugotovitve je utemeljilo na podlagi celovite, izčrpne, skrbne in logične dokazne ocene, izdelane v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe o teh ugotovitvah so prepričljivi in pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje, v njih pa je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča, saj pritožba ne podaja nobenih tehtnih argumentov, ki bi lahko zamajali trdne zaključke izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih obravnavane zadeve. Pritožbeno sodišče zato dodaja zgolj naslednje.

6. Tožnik je imel s toženko sklenjeno pogodbo o sefu 1, ki je bil nasilno odprt 21. 4. 2011, zatem pa je toženka istega dne izročila tožniku ključe in vstopno kartico za drug sef 2 (že po naravi stvari same ter osnovnih pravilih logičnega sklepanja ne more biti dvoma, da tožnik ni mogel dobiti ključev in vstopne kartice za nov sef toženke od nekoga, ki ne bi bil toženkin delavec ali pooblaščenec). S tem je bila ustno oziroma konkludentno izražena volja pogodbenih strank, da se obstoječa pogodba o sefu izvršuje še naprej, le da je tožnik namesto sefa 1 od tedaj dalje lahko uporabljal sef 2. Sklenitev nove pogodbe za sef zato ni bila potrebna (toženka je vodila tožnika kot najemnika sefa 2 po 21. 4. 2011 tudi v svoji evidenci). Pritožbene trditve o prenehanju najemnega razmerja za sef 1 in neobstoju najemnega razmerja za sef 2 so zato neutemeljene.

7. Enako velja za trditev, da „zaledne službe“ toženke niso bile obveščene o odprtju sefa 21. 4. 2011, saj ta okoliščina (ki spada v sfero odgovornosti toženke) v ničemer ni vplivala na tožnikov položaj najemnika sefa 2 po 21. 4. 2011. Brez vsakega pomena je bil tudi toženkin izbris tožnika kot najemnika sefa iz njenih evidenc 17. 7. 2013 in 9. 1. 2014 (o čemer tožnik ni bil niti obveščen), saj toženka po nadaljevanju najemnega razmerja (namesto sefa 1 za sef 2) z enostranskimi dejanji ni mogla razvezati pogodbe o sefu. Neizdajanje računov za najem sefa v kasnejšem obdobju (po letu 2012) tudi ni relevantno. Tožnik ni mogel odpreti sefa 2 17. 7. 2018 zaradi toženkinega protipravnega odprtja tega sefa 9. 1. 2014 (do katerega je prišlo brez tožnikovega soglasja in vednosti). Trditve o sporazumnem prenehanju najemnega razmerja so neupoštevne, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Ugotovitev o obstoju zlatnikov v sefu 1 ob njegovem odprtju 21. 4. 2011 je pravilna. Izpovedbi tožnika in I. I. o zlatnikih v tem sefu sta prepričljivo potrdili tudi priči R. R. in D. D. (njeni izpovedbi toženka v pritožbi sploh ne oporeka), ki sta nepristranski, za razliko od priče B. B., ki je zaposlena pri toženki. Njena izpoved, da v sefu 1 ob odprtju ni bilo zlatnikov, je ostala osamljena in je tudi zato manj verjetna od izpovedb prej omenjenih. V. V. je izpovedal, da vsebine odprtega sefa 1 ni videl, zato njegova izpoved ni bila pravno pomembna, v tem kontekstu pa je treba razumeti tudi navedbo prvega sodišča, da (tudi ta) priča ni videla vsebine sefa.

9. Napačna je toženkina trditev, da tožnik vtožuje tudi zlatnike, ki ne obstajajo, saj sta naziva „dezas“ in „slovenske železnice“ le drugi oznaki za ista zlatnika, ki ju vtožuje tožnik, in sicer „denarni zavod 50 let“ ter „železnice 150 let“, kot je pojasnil Š. Š. Tožbeni zahtevek je zato dovolj določen in izvršljiv, tudi če isti zlatnik poimenuje z različnima njegovima oznakama, saj ne more biti nobenega dvoma, za kateri zlatnik gre. Vtoževane zlatnike je tožnik kupoval od Š. Š., ki je to potrdil, kar je ob tožnikovi izpovedbi in ugotovitvi, da je tožnik v sefu 1 hranil zlatnike, zadoščalo za ugotovitev, da so se v sefu ob njegovem odprtju nahajali prav vtoževani zlatniki.

10. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik po odprtju sefa 1 21. 4. 2011 zlatnike, ki so bili shranjeni v njem, istega dne spravil v sef 2, za katerega so mu tedaj delavci toženke izročili ključe in vstopno kartico, kar pomeni, da tožnik zlatnikov ni vzel iz hrambe pri toženki, ampak da je zlatnike hranil še naprej pri toženki (le da v drugem sefu). Tožnik je po nasilnem odprtju sefa 1 tistega dne moral počakati še na pregled svoje pisarne v isti stavbi, pri tem pa je še izpovedal, da je po odprtju sefa 1 in njegovem pregledu zahteval, da mu toženka uredi nov sef, za katerega je potem dobil ključe in vstopno kartico, nakar je v ta sef 2 spravil zlatnike. Tožnikovo izpoved je v tem delu potrdil I. I., ki je izpovedal, da je bilo treba tistega dne po odprtju sefa 1 več ur počakati tudi na preiskavo (očitno tožnikove) pisarne, da je tožnik v zgornjih prostorih stavbe med pitjem kave rekel, da mora pospraviti zlatnike, ki so bili v vrečki (pred tem so se nahajali v sefu 1) in jih je nesel nazaj v spodnje prostore stavbe toženke v sef, ko se je vrnil, pa te vrečke ni več imel pri sebi. Povedal je še, da tožnik vrečke z zlatniki ni mogel dati (spraviti) drugam kot v sef, ker se do stavbe tistega dne ni pripeljal s svojim vozilom, ampak ga je (na preiskavo sefa in pisarne) pripeljala policija. Po vrnitvi v zgornje prostore stavbe mu je tožnik omenil, da je zlatnike odnesel v sef (očitno je šlo za sef 2).

11. Glede na nasilno odprtje sefa 1 zaradi preiskave in nato daljše čakanje na nadaljnjo preiskavo tožnikove pisarne, ter glede na ugotovitve, da se je tožnik tega dne pripeljal na preiskavo v policijskem vozilu, da je z vrečko zlatnikov odšel iz zgornjih prostorov v spodnje prostore stavbe, da vrečke z zlatniki po vrnitvi v zgornje prostore stavbe ni več imel pri sebi ter da je tega dne dobil ključe in vstopno kartico za sef 2, je razumsko ter življenjsko in izkustveno gledano logičen zaključek, da je tožnik te zlatnike še isti dan shranil v sef 2, saj jih na drugem mestu v tisti stavbi glede na takratne okoliščine (policijska preiskava je potekala tudi zoper tožnika kot osumljenca) očitno ni mogel spraviti. Če tožnik ne bi imel namena še nadalje hraniti zlatnikov v sefu pri toženki, ne bi imel razloga, da je po odprtju sefa 1 od toženke zahteval, da mu omogoči uporabo novega sefa 2. 12. Prvo sodišče je zato pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

13. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za sestavo odgovora na pritožbo z materialnimi stroški, odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo (v mejah stroškovnega zahtevka). V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.