Jedro

Ker je bil opis kaznivega dejanja že po vloženi obtožnici sklepčen in v njem konkretizirani vsi zakonski znaki poslovne goljufije, državno tožilstvo z modifikacijo obtožnice na podlagi 344. člena ZKP ni zlorabilo procesnega pooblastila, saj ni šlo za substanciranje prej izostalih konstitutivnih zakonskih znakov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je obtožencu določilo kazen pet mesecev zapora, preizkusno dobo v trajanju dveh let in dodatni pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi B. d. o. o., plača znesek 5.316,30 EUR. Obtožencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter sodno takso. Odločilo je o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe.

2.Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni na način, da obtoženega oprosti obtožbe, podredno pa, da (ob razveljavitvi sodbe) zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

Glede opisov dejanj po prvotni in spremenjeni obtožnici ter pooblastila tožilca iz prvega odstavka 344. člena ZKP

4.V konkretnem delu opisa po obtožnici, vloženi dne 12. 3. 2019, se je obtožencu v bistvenem očitalo, da se je kot prokurist in direktor gospodarske družbe C. d. o. o., s predstavnikoma oškodovane družbe B. d. o. o., Č. Č.in D. D. dogovoril za poslovno sodelovanje na način, da se plačuje z valutnim rokom 30 dni, pri čemer je zavajal, da bo pridobil posel od E., za kar je pokazal načrte in pojasnil plane za prihodnost, ter lažnivo prikazoval, da s plačili ne bo težav in da so v prejšnjem letu dobro poslovali. To sta mu predstavnika oškodovanca (tudi zato, ker s predhodnim sodelovanjem in plačili po predračunih ni bilo težav) verjela in privolila v sodelovanje z odloženim plačilom, v sklopu katerega je obtoženec večkrat naročil blago, ki se je dobavilo in je oškodovana družba zanj izstavila račune v skupni višini 5.316,30 EUR. Računi niso bili nikoli plačani, čeprav je imela družba C. d. o. o., dovolj sredstev na računih, medtem ko je obtoženec ponovno zagotavljal, da bodo vsi računi poravnani, zaradi česar je oškodovana družba še naprej dobavljala blago. Ko pa so dobavo ustavili, se obtoženec na pozive k plačilu ni več javljal, ni se odzval na predloge kompenzacij, izvršba pa je bila neuspešna zaradi zaprtega slovenskega transakcijskega računa družbe C., d. o. o.

5.Konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je preslepitev drugega, tj. ko storilec bodisi z lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene, spravi drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti, pri čemer mora med preslepitvijo storilca in zmoto (predstavnikov) oškodovanca obstajati vzročna zveza. Res je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, na katero se sklicuje tudi pritožnica, odstopilo od pretekle prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov poslovne goljufije zadoščalo že, če je opis vseboval trditev, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil, in/ali obljubil plačilo, a do izpolnitve obveznosti ni prišlo. Razlikovalni element, ki glede na obstoječe okoliščine storilčevo ravnanje iz civilnopravne prevesi v kazenskopravno sfero, predstavlja zavest in hotenje storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam ter obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Preslepitev kot pomensko odprt pojem je v opisu dejanja treba vsebinsko napolniti z navedbo konkretnih ravnanj storilca in spremljajočih dejanskih okoliščin, ki storilčevemu ravnanju jasno ter nedvoumno dajejo obeležje preslepitve.

6.V nasprotju s stališčem zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve, kot se je oblikovala v novejši sodni praksi, zadosti že opis kaznivega dejanja po obtožnici. V abstraktnem delu opisa je navedeno, da je obtoženec predstavnika oškodovane družbe pri izvajanju posla preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, v konkretnem delu pa je substancirano njegovo lažnivo (!) prikazovanje, da s plačili ne bo težav, kar ni vsebinsko nič drugega kot zatrjevanje (nasprotnega) védenja, da bodo s plačilom računov težave oziroma da do plačila ne bo prišlo. Obtoženec je torej že na ravni opisa (pri izvajanju posla) vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, kar pomeni, da je bilo njegovo drugačno prikazovanje lažno. S tem je v zadostni meri konkretiziran miselni pridržek, prikrit poslovnemu partnerju. Nadalje v utrjeni sodni praksi ni dvoma, da je opis dejanja treba brati kot celoto z vsemi sestavnimi deli, vključno s (sicer neobveznim in neodločilnim) abstraktnim delom. Kljub temu, da se v abstraktnem delu po vloženi obtožnici obtožencu ni očitala preslepitev (tudi) na način prikrivanja, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene, pa je iz konkretnega dela opisa mogoče prepoznati tudi konkretizacijo takšnega očitka, saj je v esenco lažnivega (!) prikazovanja, da s plačili ne bo težav ter da je družba C., d. o. o., v prejšnjem letu dobro poslovala, vtkano prav prikrivanje slabega finančnega stanja oziroma likvidnostnih težav te družbe. Še dodatno je obtoženčev preslepitveni namen utrjen s substanciranjem zavajanja v smeri domnevnega posla z E., podkrepljenega s prikazovanjem načrtov, kar vse je v vzročni zvezi z ravnanjem oškodovane družbe, katere predstavnika sta v zmoti, da bodo obveznosti poravnane, pristala na sodelovanje z odloženim plačilom in na dostavo (vnaprej neplačanega) blaga. Opis dejanja pa vsebuje tudi konkretizacijo kasnejših dejanskih okoliščin, vse ob izvajanju posla z oškodovano družbo, ki spoznavno kažejo na obtoženčevo hotenje in zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Gre za zatrjevanja, da obtoženec računov oškodovane družbe ni plačal, čeprav je družba C. d. o. o., imela dovolj sredstev na računih, hkrati je še naprej zagotavljal, da bodo vsi računi poravnani in da zato potrebuje material (da zaključi določene posle), naposled pa je za predstavnike oškodovane družbe postal nedosegljiv in se ni odzval niti na predloge k zapiranju terjatev s kompenzacijami. Pritožbeno sodišče (tudi tokrat v nasprotju s stališči zagovornice v pritožbi) poudarja, da posameznih okoliščin iz opisa dejanja ne gre presojati izolirano, temveč vselej celovito. Vse navedene okoliščine pa v skupnem součinkovanju ustrezno konkretizirajo obtoženčevo preslepitev in njegov krivdni odnos, s čimer je preseženo zatrjevanje le civilnopravno relevantne neizpolnitve obveznosti. Zadostno substanciran očitek, da je obtoženec vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, pri čemer je prikrival neugodno finančno stanje družbe C., d. o. o., je nadalje utrjen še z njegovim načinom razpolaganja s sredstvi družbe, tj. ko za plačilo računov ni poskrbel, čeprav je družba za to imela dovolj sredstev na računih, iz česar vsega je dopustno sklepati, da so bile obtoženčeve (večkrat ponovljene) zaveze k izpolnitvi obveznosti lažne ter da se je nezmožnosti izpolnitve zavedal. Dajanje obljub o plačilu, podkrepljeno s sklicevanjem na posel z E. s hkratnim zamolčanjem likvidnostnih težav, že presega dejanski stan gole neizpolnitve obveznosti, še bolj določno pa to velja ob konkretiziranju sledečih ravnanj obtoženca, ko po eni strani sredstev na transakcijskih računih ni namenil za poplačilo oškodovane družbe, po drugi pa se je predstavnikom družbe B., d. o. o., začel celo izmikati. Po presoji pritožbenega sodišča takšen opis dejanja, skratka že po vloženi obtožnici, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1, obenem pa obtožencu omogoča tudi učinkovito izvrševanje pravice do obrambe, kar je pravilno prepoznalo že sodišče prve stopnje (tč. 3 izpodbijane sodbe). S pritožnico se je mogoče strinjati, da sklic izpodbijane sodbe na okoliščino, da je že senat v ugovornem postopku s sklepom I Ks 33381/2018 z dne 5. 8. 2019 preizkusil ustreznost konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, ni odločilnega pomena, saj bi senat navsezadnje lahko zavzel tudi napačno stališče. Bistveni za zavrnitev pritožbenih navedb sta presoji prvega sodišča v izpodbijani sodbi in pritožbenega sodišča v tej sodbi, ki odločitev senata vendarle razkrijeta kot pravilno.

7.Povsem enaka ugotovitev je na mestu tudi glede opisa dejanja po spremenjeni obtožnici z dne 20. 10. 2023, pri čemer pritožbeno sodišče ne sprejema stališča zagovornice v pritožbi, da modificirana obtožnica v vsebinskem pogledu pomeni "novo" obtožnico. Prav ima prvo sodišče (tč. 3 obrazložitve), da se po spremembi obtožbe bistvo kazenskopravnega očitka, uperjenega v obtoženca, ni spremenilo, zlasti pa se kriminalna količina očitanega ravnanja ni tako usodno modificirala oziroma povečala, da bi bilo mogoče govoriti o kršitvi pravic, ki jih na številnih točkah v vloženi pritožbi naniza zagovornica. S tem, ko je državno tožilstvo v abstraktni del opisa dodalo očitek, da je obtoženec poslovno goljufijo izvršil tudi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, ni v vsebinskem smislu dodalo ničesar novega, saj je bilo prikrivanje slabega finančnega stanja družbe C., d. o. o., moč prepoznati že v konkretnem delu opisa dejanja v prvotno vloženi obtožnici, kot izhaja iz prejšnje točke te sodbe. Zato trditev v konkretnem delu opisa po spremenjeni obtožnici, da je obtoženec prikrival, da ima družba dejansko likvidnostne težave, ne predstavlja "novega" kazenskopravnega očitka. Zatrjevano zavajanje obtoženca, da njegova družba dobro posluje in ima v teku potencialno večji uspešen posel, je že bilo vsebovano v dikciji vložene obtožnice, da je obtoženec lažnivo prikazoval, da s plačili ne bo težav in da so v predhodnem letu dobro poslovali, ter da je zavajal, da bo pridobil posel od E. Višje sodišče zavrača filigransko pritožbeno razpravo v smeri le dozdevno odločilnih razlik med opisovanjem poslov v ednini ali množini in pomena dodane besede "potencialno" po modificirani obtožnici. Nespremenjeno namreč ostaja bistvo kazenskopravnega očitka, tj. da je obtoženec zavajal predstavnika oškodovanca s prikazovanjem domnevno dobičkonosnega posla ali poslov z gotovo renomirano družbo E. d. d., kar je (so)prispevalo k spravljanju sopogodbenika v zmoto in k ravnanju v škodo premoženja družbe B. d. o. o., medtem ko vse nianse, s katerimi se v tem delu ukvarja pritožba, sodijo v polje dejanskega stanja oziroma dokazne ocene, ne pa kršitve kazenskega zakona ter kršitve pravice do obrambe. Niti navedba v spremenjeni obtožnici, da je obtoženec večkrat naročil blago, čeprav je vedel, da ne bo plačano, ni nič novega in ne more predstavljati presenečenja - v predhodni točki te sodbe je bilo pojasnjeno, zakaj je očitek, da je obtoženec vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, izhajal že iz vložene obtožnice.

8.Ker se je obtožencu že po obtožnici očitalo, da ni plačal računov družbe B., d. o. o., tj. čeprav je imela družba C., d. o. o., dovolj sredstev na računih, je v tak očitek v temelju vgrajeno zatrjevanje, da je bil tudi pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na transakcijskih računih družbe. Navedba, da so bila ta sredstva sicer sproti porabljena za poplačilo drugih obveznosti, zgolj dodatno razčlenjuje obtožbeni očitek, ne spreminja pa njegove esence, tj. da razpoložljiva sredstva niso bila porabljena za poravnavo obveznosti do oškodovane družbe. Že iz opisa kaznivega dejanja kot celote po vloženi obtožnici je docela dovolj določno izhajalo, da so bila obtoženčeva zagotovila, da bodo vsi računi poravnani, ves čas izvajanja posla lažna - zato vznik te besede v opisu dejanja v modificirani obtožbi ne sporoča ničesar novega, težišče očitka pa je v lažnih zagotovilih plačil, ne glede na (ne)specifično opredelitev poslov, ki da naj bi jih obtoženec zaključil in zanje potreboval naročeno blago. Okoliščina, da gospodarska družba posluje, ustvarja prihodke in plačuje druge obveznosti, sama zase res ne bi zadostila standardom konkretizacije preslepitve, vendar vsebuje opis dejanja številne druge okoliščine, ki jo kot celota substancirajo. Naposled pa niti dostavek, da obtoženec ni namenil nič sredstev za poplačilo z avstrijskega računa družbe C., d. o. o., prek katerega se je še v celotnem letu 2017 vršil plačilni promet, ni v ničemer otežil obtoženčevega pravnega položaja ali okrnil njegove pravice do obrambe, saj je bistvo očitka, da je razpolagal z zadostnimi sredstvi, ki pa jih oškodovancu ni namenil, enako že ves čas postopka vse od vložene obtožnice. S sklicevanjem na merila sodne prakse, razgrnjena v tč. 5 in 6 te sodbe, pritožbeno sodišče kot prezentno ugotavlja, da tudi opis dejanja po spremenjeni obtožnici vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Enako kot v vloženi obtožnici, a le še izostreno, je konkretiziran obtoženčev preslepitveni namen, ki se v ključnem izpeljuje iz trditev, da: (1) je zavajal, da družba C., d. o. o., dobro posluje in ima v teku potencialno večji uspešen posel; (2) je prikrival, da ima družba dejansko likvidnostne težave; (3) je lažno prikazoval, da s plačili ne bo težav; (4) je vedel, da blago ne bo plačano; (5) ni plačal računov oškodovane družbe, čeprav je (i) družba B., d. o. o., imela dovolj sredstev na transakcijskih računih, ki so (ii) bila sproti porabljena za poplačilo drugih obveznosti, (iii) z avstrijskega računa pa se je še v celotnem letu 2017 vršil plačilni promet; (6) je ponovno lažno zagotavljal, da bodo vsi računi poravnani; (7) se ni več javljal na pozive k plačilu niti na predloge za kompenzacije terjatev.

9.Ker je bil opis kaznivega dejanja že po vloženi obtožnici sklepčen, višje sodišče ne more pritrditi zagovornici, da je državna tožilka s spremembo obtožbe na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 344. člena ZKP zlorabila to procesno upravičenje. Modifikacija obtožnice med dokaznim postopkom, pri čemer v uveljavljeni sodni praksi ni dvoma, da sme tožilec spremembo opraviti že v posledici lastne ocene izvedenih dokazov, ne glede na to, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne (v obravnavani zadevi je državna tožilka na glavni obravnavi 20. 10. 2023 pojasnila, da se modifikacija obtožnice poleg zaslišanja predstavnikov oškodovane družbe opira zlasti na ugotovitve mnenja izvedenke ekonomske stroke, izvedenstvo in dopolnitev mnenja izvedenke pa sta bila odrejena šele v fazi glavne obravnave), ni nedopustna, kolikor se spremenjena obtožba nanaša na dejanje, ki je (že bilo) predmet obtožbe. Upoštevajoč gornje razloge te sodbe je pritožbeno sodišče ob pritrditvi razlogom v tč. 3 izpodbijane sodbe že presodilo, da se kazenskopravni očitek po modificirani obtožnici še vedno nanaša na iste historične dogodke, ki so bili predmet tega kazenskega postopka že ob vložitvi obtožbe. Pooblastilo tožilca iz prvega odstavka 344. člena ZKP ni v neskladju s konvencijskimi in ustavnimi jamstvi obtoženca, ki jih zagovornica niza v pritožbi, kadar tožilec pooblastila ne zlorabi in kadar je omogočeno, da nasprotna stranka (obtoženec) še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnemu položaju, kakor če do modifikacije obtožnice ne bi prišlo. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da z neodločilnim spreminjanjem opisa kaznivega dejanja, pri katerem ni prišlo do posega v bistvo kazenskopravnega očitka, obtoženec ni bil spravljen v položaj presenečenja ter ni bila (šikanozno) porušena strategija njegove obrambe. Podatki spisa, sedaj pa pritožbene navedbe, namreč pokažejo, da je obramba pri uveljavljanju teze, zakaj naj bi šlo za nedopustno spremembo obtožbe, izhajala iz dveh argumentov, ki pa sta oba napačna. Gre za zmotno stališče, da že prvotna obtožnica ni vsebovala zakonskih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja, in za prav tako zmotno naziranje, da gre po modificirani obtožnici za povsem novo kaznivo dejanje. Ker temu ni tako in so stališča obrambe, kot obrazloženo, napačna, ni nepomembno, da se je glavna obravnava po spremembi obtožbe 20. 10. 2023 nadaljevala šele 12. 4. 2024 (glavna obravnava je bila prekinjena prav zaradi zagotovitve pravice iz drugega odstavka 344. člena ZKP). Na tem naroku obtoženec v luči pravice do izjave glede modificirane obtožbe ni želel podati dodatnega zagovora, soglašal pa je z navedbami (pravnimi stališči) zagovornice. Na glavni obravnavi 26. 4. 2024 je obtoženec podobno povedal, da se do modifikacije obtožnice sam (kolikor se ni vnovič pridružil pravnim naziranjem svoje zagovornice) ne bo opredelil in da dodatnega zagovora v zvezi s spremenjeno obtožnico ne bo podal. Obtožencu sta bili torej zagotovljeni tako pravica do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe glede modificirane obtožnice kot možnost podaje dodatnega zagovora, slednji pravici pa se je obtoženec jasno odrekel oziroma se je "branil z molkom".

10.V zvezi z obširnim pritožbenim sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 24535/2016 z dne 24. 10. 2023, tj. v zadevi, v kateri je sodišče druge stopnje prepoznalo ravnanje v nasprotju s prepovedjo zlorabe procesne pravice (15. člen ZKP), je prvenstveno treba poudariti, da med obravnavano in odkazovano zadevo ni enačaja. V zadevi II Kp 24535/2016 je pritožbeno sodišče judiciralo, da gre za zlorabo procesnega upravičenja v sferi tožilstva, kolikor se med glavno obravnavo oziroma v teku dokaznega postopka z dodajanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja s spremembo obtožnice dopolnjuje izhodiščno nesklepčen opis dejanja v vloženi obtožnici. Izpostavilo je, da se procesni položaj obtoženca, ki bi moral biti oproščen obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, gotovo poslabša, kadar se z modifikacijo obtožbe v opis dejanja vnašajo konstitutivni zakonski znaki. V tem primeru pride v sferi obrambe do uresničitve nevarnosti, da se na obtoženca med postopkom naslovijo novi očitki, ki skušajo "sanirati" izvorno pomanjkljiv opis dejanja v obtožnici. Vendar v predmetni zadevi za tak procesni položaj ne gre, saj je že vložena obtožnica z dne 12. 3. 2019 vsebovala vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1, sprememba obtožnice z dne 20. 10. 2023 pa je bila ob takšnem izhodišču, ki je v odločilnem drugačno kot v zadevi II Kp 24535/2016, skladna z intenco prvega odstavka 344. člena ZKP. Zato so sklici na omenjeno sodbo Višjega sodišča v Celju nepomembni, saj gre za neprimerljivi zadevi, obenem pa je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 24535/2016 z dne 3. 4. 2025 ugotovilo, da je bil s sodbo II Kp 24535/2016 z dne 24. 10. 2023 prekršen prvi odstavek 228. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Tako je bilo že v tč. 3 izpodbijane sodbe obrambi pravilno pojasnjeno, da v primeru, ki je sedaj pred nami, ni šlo za modifikacijo obtožnice v smeri sanacije (ne)sklepčnosti njenega tenorja, pač pa za prilagoditev opisa dejanja v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP. Zato prvo sodišče, tj. ker je v krivdorek sodbe povzelo opis kaznivega dejanja po spremenjeni obtožnici, ni prekoračilo obtožbe in ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11.Sodišče prve stopnje ni kršilo konvencijskih, ustavnih in postopkovnih jamstev obtoženca niti ni prekršilo kazenskega zakona v smislu pritožbenega razloga iz 1. točke 372. člena ZKP. V utemeljitev presoje, relevantne pri obravnavi tega izseka pritožbenih navedb, je v tč. 2 in 3 izpodbijane sodbe podalo zadostne ter tehtne razloge o odločilnih procesnih dejstvih, zato pritožbeno nakazane kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni najti. Ostala pritožbena izvajanja, na katera v tem delu sodbe pritožbenega sodišča še ni bilo izrecno odgovorjeno, pa odražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem (3. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP).

Glede dejanskega stanja in zavrnitve dokaznega predloga

12.Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Opravilo je potrebno atomistično in holistično oceno vseh izvedenih dokazov ter jo v izpodbijani sodbi prepričljivo argumentiralo. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno konkluzijo, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano, njegov zagovor (tj. v bistvenem, da predstavnikoma oškodovane družbe ni ničesar lažno prikazoval niti prikrival) pa je bil z dostopnimi dokazi ovržen. Razlogom sodbe o odločilnih dejstvih se pritožbeno sodišče pridružuje. V argumentaciji izpodbijane sodbe ni zaznati nasprotovanja ne imperativu iz drugega odstavka 3. člena ZKP niti imperativu iz drugega odstavka 17. člena ZKP.

13.Direktor oškodovane družbe Č. Č. je izpovedal, da so z družbo C., d. o. o., sprva poslovali po predračunih, saj glede na boniteto te družbe niso bili pripravljeni sprejeti tveganja neplačila. Javni podatki so kazali morda na solidno poslovanje - bila so tveganja, ker niso imeli trojni A bonitete in ker ni šlo za neko znano podjetje z dolgo zgodovino, toda dostopna boniteta ni kazala na to, kar se je potem zgodilo. Vodja prodaje v oškodovani družbi D. D., ki je z obtožencem največ komuniciral (Č. Č. je bil prisoten na uvodnem sestanku junija 2016 in se je ponovno intenzivneje vključil v obdobju poskusov "izterjave" terjatev), je izpovedal, da je obtoženec pridobil zaupanje s poravnanimi zneski po predračunih. Nekoliko drugače kot Č. Č. je povedal, da je preveril boniteto družbe C., d. o. o., vendar podatkov ni bilo, ker je bilo bolj novo ustanovljeno podjetje in ni bilo neke bonitetne ocene oziroma dolge zgodovine. Je pa obema izpovedbama vendarle skupno, da javno razpoložljivi podatki niso kazali na likvidnostne težave družbe, ki jih je obtoženec prikrival, ter sporočilo, da sta oba predstavnika družbe B. d. o. o., zaupala navedbam obtoženca na uvodnem poslovnem sestanku. Č. Č. je pojasnil, da so se rizika zaradi manjka podatkov sicer zavedali (podobno D. D.), ampak so po sestanku, do katerega je prišlo junija 2016, dobili vtis, da gre pri obtožencu za delovno in pošteno osebo. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje (tč. 26 izpodbijane sodbe), da sklici na objavljene bonitetne podatke družbe C., d. o. o., ne negirajo preslepitvenega ravnanja obtoženca. Nesprejemljivo pa je naziranje obrambe, da naj bi bila predstavnika oškodovanca tista, ki sta sprejela tveganje poslovanja s precej neznano družbo. Obtoženčevo izvršitveno ravnanje je bilo tisto, ki ju je prepričalo v odločitve, posledično škodljive za družbo B. d. o. o. Stališče izvedenke, da je treba preveriti informacije o pravni osebi, ki ji dobavljaš blago, na načelni ravni sicer drži, vendar celostna dokazna ocena v tej zadevi ne stoji in ne pade na tej opredelitvi izvedenke. Zato pritožba brez temelja pogreša dodatno razlogovanje prvega sodišča v nakazani smeri.

14.Č. Č. je izpovedal, da sta obtoženca s D. D. v juniju 2016 obiskala v ... Takrat je obtoženec omenjal posel z E. v obsegu več sto ton. Zatrjeval je, da so v lanskem letu zelo dobro poslovali. Govoril je o velikih povpraševanjih oziroma velikih potencialnih poslih z E., verjetno nekaj milijonskih. Z D. D. sta nato dosegla dogovor za poslovanje z valuto 30 dni, saj so obtožencu vse to verjeli, vključno z navedbami o zelo realnem poslu v velikih količinah z E. Za spremembo načina poslovanja so se odločili prav zato, ker je obtoženec razlagal o tem, kako dobro jim gre in kako super posluje, ter omenjal posel z E. Č. Č. se je posel zdel "neverjeten" glede na obseg poslovanja družbe C. d.o.o., vendar še to ne pomeni, da obtožencu takrat ni zaupal v nasprotno. izpovedal, da sta bila z direktorjem na sestanku, na katerem je obtoženec prikazal načrte in prihajajoče projekte, pri čemer je bil posel z E. kot tematika pogovora prikazan kot referenca. V vsem so videli potencial in zaupanje ter so se odločili, da bodo začeli sodelovati s plačili na odlog, česar ne more spremeniti opazka D. D., da naj bi šlo za posel v fazi kalkulacije. Po predočenju zagovora, da so v družbi C., d. o. o., zgolj pripravljali ponudbo za izvajalca, ki je želel sodelovati na razpisu za E. , je Č. Č. zatrdil, da takrat ni bilo tako rečeno, ampak nasprotno, da gre za realen posel z večjo verjetnostjo, da se bo realiziral, pri čemer naj bi družba C., d. o. o., z E. sodelovala kot izvajalec, za kar pa bi tudi potrebovala dobavitelja, kot bi lahko bila družba B. d. o. o. Zato nimajo teže vnovični pritožbeni poudarki, da naj bi obtoženec zgolj "zbiral ponudbo" za F. F., saj sogovornikoma tega ni na ta način prikazal. Višje sodišče že v tem delu pritrjuje dokazni oceni sodišča (npr. tč. 13, 16, 30 izpodbijane sodbe), ki ni našlo razloga, da ne bi sledilo v temelju skladnima izpovedbama Č. Č. in D. D. Zlasti glede na ugotovitve izvedenke ekonomske stroke, do katerih se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je obtoženec z navedbami, da njegova družba dobro posluje in ima v teku večji uspešen posel z E., zavajal predstavnika oškodovane družbe. Obenem je namreč prikril, kot bo povedano, da ima družba dejansko likvidnostne težave, ter lažnivo prikazoval, da s plačili ne bo težav, vedel pa je, da računi ne bodo plačani. Že v tč. 7 te sodbe je bilo nakazano, da tudi višje sodišče zavrača dlakocepljenje obrambe pri izvajanjih, kar naj bi pomenil "potencialni posel" (tč. 16 izpodbijane sodbe). Ključno je, da je bila očitno lažna informacija o poslovanju z E., ki jo je obtoženec po prepričljivih izpovedbah predstavnikov oškodovane družbe slednjima prikazal kot precej bolj realno, kot skuša zdaj prikazati obramba, zgolj del njegove celokupne preslepitvene strategije, s katero je navsezadnje prepričal predstavnika oškodovanca, da sta privolila v sodelovanje z odloženim plačilom, kar se je za družbo B. d. o. o., izkazalo kot usodno. Nobenega dvoma torej ni, da je obtoženec preslepil ne le D. D., temveč tudi Č. Č., ki sta se oba udeležila sestanka v ..., čeravno je bi D. D. tisti, ki je z obtoženim nato komuniciral, vse dokler se zaradi neporavnanih terjatev v komunikacijo ni znova vključil Č. Č. (tč. 25 izpodbijane sodbe). Prav tako ni nobenega dvoma, da je obtoženi s takimi navedbami (lahko) preslepil predstavnika oškodovane družbe, celostna dokazna presoja pa onemogoča pritrditev zagovornici, da sklicevanje na kakršne koli potencialne posle v poslovnem svetu ne more pomeniti preslepitve. Ravno to, da se, tako pritožnica, "o zmožnostih plačila na sestanku sploh niso pogovarjali", istosmerno vodi k sklepu, da je obtoženi prikril nezmožnost plačila.

15.D. D. je izpovedal, da so se glede na vzpostavljeno zaupanje po plačilu prejšnjih predračunov in navedbe na sestanku, ko je obtoženec predstavil obetajoče posle ter so v podjetju C., d. o. o., videli potencial, odločili za odobritev valutnega roka. V elektronskem sporočilu z dne 23. 2. 2017 (priloga A30), ki ga je D. D. poslal G. G., je prav tako zapisano, da je družbi C., d. o. o., D. D. (na lastno odgovornost) "odobril" valutni rok. Č. Č., ki ni osebno posloval z obtoženim, je razumljivo le na načelni ravni povedal, da je bil glede na prakso podjetja B. d. o. o., praviloma vezano na poslovanje s plačili po predračunih, predlog za plačila na valuto verjetno podan od obtoženca. Da je temu bilo res tako, pa izhaja iz izpovedbe D. D.in iz njegovega sporočila z dne 23. 2. 2017, ki po presoji pritožbenega sodišča logično kaže na predhodni predlog oziroma pobudo, saj če tega ni, tudi ničesar ni mogoče "odobriti" (enako tč. 16 prve sodbe). D. D. pa je ob drugem zaslišanju na glavni obravnavi še nedvoumno izpovedal, da so o valutnem roku (kar je enako kot odloženo plačilo) začeli razmišljati prav na pobudo oziroma na željo obtoženega A. A.

16.Č. Č. je izpovedal, da obtoženec ni nikoli govoril o riziku izostanka poravnave obveznosti zaradi nemožnosti plačila, finančnih težav (z dolžniki), nelikvidnosti ali celo insolventnosti družbe. Če bi kdaj ta riziko razkril, oškodovana družba ne bi šla v ta posel, definitivno pa ne po takih pogojih (z odloženim plačilom), ko so bili nezavarovani. Izpovedal je tudi, da obtoženec ni razkril nič o družbi iz tujine (gre za družbo H.), ki naj bi šla v stečaj in ostala dolžna družbi C., d. o. o. Odločilno je, da obtoženec teh okoliščin Č. Č. ni razkril v nobenem od stikov, ki sta jih imela, ni pa pri tem ključna kvantiteta, torej število njunih pogovorov. D. D. je v izhodišču že v preiskavi enako izpovedal, da o riziku izostanka poravnave obveznosti, finančnih težavah ali nelikvidnosti ni bilo nikoli govora, enako nič o tem, da naj bi bil obtoženec zaradi reklamacije cevi ob posel v Avstriji, kot tudi nič o tem, da bi bil kakor koli pomemben stečaj družbe H. Niti v tem delu v izpovedbi obeh prič ne gre dvomiti (enako tč. 15 prve sodbe). Obtoženec je resda omenjal, da ima težave s svojimi naročniki in da mu reklamirajo "en del posla", da je razmišljal o prestrukturiranju ter da naj bi odpustil nekaj zaposlenih. A se je D. D. že v preiskavi (tj. približno dve leti po kritičnem dogajanju) jasno opredelil, da se je ta pogovor odvil kasneje, ko so bili vsi sporni računi že izstavljeni oziroma odprti, material pa je bil dostavljen, torej po tistem, ko so predstavniki oškodovane družbe z dobavo (nikdar plačanega) blaga že ravnali v škodo premoženja družbe, ne pa že pred tem ali v času sestanka v juniju 2016, ko ni obtoženec nič navajal, da ima svoje dolžnike ali kakršne koli težave s svojimi plačniki. Ko je bil D. D. prvič zaslišan na glavni obravnavi 28. 5. 2021, je po predočitvi tega dela izpovedbe iz preiskave decidirano povedal, da definitivno stoji za tem, kar je rekel v preiskavi. Sam obtoženi je ob podajanju zagovora na isti glavni obravnavi (kar je očitno prezrla tudi pritožnica) pritrdil, da je bilo D. D. to (težave z naročniki, reklamacija dela posla, razmišljanje o prestrukturiranju družbe in odpuščanju zaposlenih) javljeno nekje v jeseni 2016 (str. 21 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave), torej nikakor ne že v juniju 2016 oziroma pred preslepitvijo predstavnikov oškodovane družbe, kot skuša v pritožbi prikazati zagovornica. Ko je bil D. D. drugič zaslišan na glavni obravnavi 26. 4. 2024 (torej že skoraj osem let po kritičnem dogajanju), je sprva res povedal, da naj bi o zgoraj nanizanih okoliščinah (niti ne o finančnih težavah) z obtožencem govoril pred poletjem 2016, tj. ko še ni bilo težav s plačili. Nato pa je dovolj prezentno odgovoril, da je imel predmetni pogovor z obtožencem po sestanku junija 2016, ter potrdil izpovedbo iz preiskave 13. 11. 2018 (ki je bila po vsebini enaka tudi ob prvem zaslišanju na glavni obravnavi 28. 5. 2021), da glede časovne umestitve pogovora (tj. po izstavljenih kritičnih računih in dobavi blaga) stoji za tem, kar je povedal leta 2018. Docela življenjsko in razumno je pojasnil, da je bil prvotni del njegove izpovedbe na glavni obravnavi v letu 2024 iskrena napaka, saj se za šest (dejansko osem) let nazaj ne spomni. Ker spomin človeka s potekom časa bledi, niti na pritožbeni ravni ni dvoma v verodostojnost izpovedbe D. D., da sta z obtožencem imela zadevni pogovor v drugi polovici leta 2016, torej ne le po tem, ko je že bilo dogovorjeno oziroma odobreno odloženo plačilo, pač pa celo po tem, ko je oškodovana družba blago že dostavila. Zato je dokazna ocena izpovedbe priče D. D. v tč. 13 izpodbijane sodbe neoporečna in na pritožbeni ravni sprejeta, sklicevanje na elektronsko korespondenco pa v tej luči ni bistveno. Ključen je dokazni sklep sodišča prve stopnje, da obtoženec D. D. pred jesenjo 2016 ni omenil nobenih za oškodovano družbo alarmantnih težav pri poslovanju, zaradi česar ni potrebe, da bi se prvo sodišče v tč. 13 obrazložitve izrecno opredeljevalo prav do vseh šele kasneje izpostavljenih postavk, vključno z odpuščanjem zaposlenih.

17.S pritožnico ni mogoče soglašati, da naj bi D. D. spremenil svojo izpovedbo o časovni umestitvi tega pogovora z obtoženim "na sugestivna vprašanja obtožbe". Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 26. 4. 2024 (str. 3 in 4) ni razbrati nobenih sugestivnih vprašanj državne tožilke, temveč zgolj predočanje vsebine prejšnjih izpovedb priče o predmetnem vprašanju v preiskavi in prvič na glavni obravnavi, kar je zakonit ter procesno nevprašljiv način zasliševanja priče. Posledično ne more biti govora o zlorabi procesnih pravic (15. člen ZKP) v sferi državne tožilke, pritožbeni pomisleki pa izzvenijo zgolj v nestrinjanju z dokazno oceno izjav priče D. D. Po neutemeljenem mnenju pritožbe naj bi procesne pravice zlorabilo celo sodišče in prekršilo pravice obrambe s tem, ko je na glavni obravnavi 26. 4. 2024 ponovno zaslišalo D. D. V procesni odločitvi, da bo pričo (v navzočnosti obtoženca in zagovornice) zaslišalo še enkrat, s čimer je sodišče prve stopnje zasledovalo imperativ iz 17. člena ZKP, nato pa je analitično dokazno oceno izpovedbe D. D. prepričljivo umestilo še v sintezno oceno vseh izvedenih dokazov, ne bo moč prepoznati zatrjevane kršitve pravice do obrambe. Tudi če bi šlo (a ne gre, kot je bilo pojasnjeno) pri zasliševanju D. D. za manifestiranje sugestivnih vprašanj, pri opiranju sodbe na problematičen izsek izpovedbe ne bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za tovrstno bistveno procesno kršitev bi šlo le v primeru sugestivnega izpraševanja obdolženca (tretji v zvezi s prvim odstavkom 228. člena ZKP), medtem ko prepovedi opiranja na pričino izpovedbo v primeru kršitve prvega odstavka 241. člena ZKP ni in bi bilo mogoče problematizirati zgolj verodostojnost njene izpovedbe v luči izpodbijanja dognanega dejanskega stanja.

18.Iz pisnega mnenja izvedenke dr. I. I. in dopolnitve mnenja ter iz njene izpovedbe na glavni obravnavi je razbrati, da je v družbi C., d. o. o. prav v letu 2016, tj. ko je obtoženec sodeloval z oškodovano družbo, prišlo do precejšnjega upada prihodkov in je družba delovala z izgubo v poslovnem delu. V letu 2017 se je izguba le še nadaljevala in je družba izkazovala negativno stanje, ob tem, da ni imela dovolj kapitala. Upoštevaje izgubo in kapitalsko neustreznost je izvedenka ocenila, da je bilo poslovanje družbe C., d. o. o., leta 2016 zelo verjetno skladno s kriteriji iz 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki ureja insolventnost, ne le likvidnostne težave, katerih prikrivanje se obtožencu očita. Ob negativnem poslovanju je bilo neugodno tudi likvidnostno stanje družbe, ki pa je (popolnoma negospodarno) v letu 2016 računovodsko izkazovala za več kot 8.000,00 EUR povečanih finančnih naložb (posojil oziroma odtekanja sredstev iz družbe), v letu 2017 pa celo za več kot 30.000,00 EUR povečanega obsega teh naložb. Po drugi strani je izvedenka za leti 2016 in 2017 kar 95 oziroma 80 odstotkov prikazanih terjatev družbe ocenila kot neizterljivih. Nadalje je družba C., d. o. o., že v letih 2015 in 2016 izkazovala okrog 55.000,00 EUR davčnega dolga do FURS. Prav zaradi tega je družba, kot je razkril sam obtoženi, zaprla transakcijski račun v Sloveniji, izvršba oškodovanca na sredstva na tem računu pa je bila brez uspeha. Kljub temu in zavedanju obstoja dolga do FURS je obtoženec še v letu 2016 pri oškodovani družbi naročal blago, ki je ostalo neplačano (tč. 33 razlogov sodbe). Glede zagovorno zatrjevane terjatve do družbe H. je izvedenka identificirala zgolj izvršilni naslov v višini 12.400,00 EUR (ne okoli 65.000,00 EUR), pa še v tem delu je zaradi odsotnosti ustrezno prevrednotenih terjatev v računovodski dokumentaciji podan dvom v obstoj te terjatve. Takšna opredelitev izvedenke je skladna z izpovedbo stečajnega upravitelja J. J., ki je enako povedal, da je tudi po računovodskem pregledu sicer zelo pomanjkljive stečajne dokumentacije obstajal utemeljen dvom glede terjatve do družbe H., na katero se je (očitno neverodostojno) skliceval obtoženec. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenke sprejelo kot verodostojno in skladno s pravili stroke (tč. 24 obrazložitve), čemur po povzetku bistva njenih ugotovitev sledi tudi višje sodišče, enako pa velja za dokazno oceno izvajanj stečajnega upravitelja (tč. 30 razlogov). Naposled je že prvo sodišče konstatiralo (tč. 33 izpodbijane sodbe), da so bili v družbi C. d.o.o. 9. 11. 2016 obveščeni o uvedenem stečajnem postopku zoper družbo H., tudi to dejstvo pa je obtoženi predstavnikom družbe B., d. o. o., ne le zamolčal, ampak isti dan celo prevzel dostavljeni material. Še več - iz poročila stečajnega upravitelja (tč. 34 obrazložitve) izhaja celo, da je bila družba C., d. o. o., v odnosu do družbe H. dolžnik v višini skoraj 89.000,00 EUR, kar pomeni, da bi se tudi terjatev v višini približno 65.000,00 EUR (če bi bila izkazana, toda ni) v tem delu kvečjemu kompenzirala, ne pa utemeljevala upravičenega pričakovanja obtoženca, da naj bi družba C., d. o. o., prišla do sredstev v tej višini.

19.Glede na vse navedeno je mogoče zgolj pritrditi dokazni oceni izpodbijane sodbe, da je obtoženi predstavnikoma oškodovane družbe prikrival likvidnostne težave, ki jih je družba C., d. o. o., nedvomno imela že v fazi sestanka z Č. Č. in D. D. v juniju 2016, še izraziteje pa v fazi izvajanja posla, ko je družba B., d. o. o., dobavljala nikoli plačano blago. Obtožencu se očita preslepitev oškodovanca med izvajanjem posla, zato niti ni odločilna opredelitev izvedenke, da se je likvidnost družb C. d.o.o. močno poslabšala v drugi polovici leta 2016, tj. prav med izvajanjem posla, ko je obtoženec naročal blago. Glede na okoliščine, ki jih je razkrilo izvedensko mnenje, torej da je obtoženčeva družba že leta 2015 izkazovala davčni dolg do FURS, leta 2016 pa je izkazovala celo kriterije insolventnosti v skladu z ZFPPIPP, ni prav nobenega dvoma, da so likvidnostne težave, ki se jih je obtoženec zavedal, obstajale že v juniju 2016, saj procesi kapitalske in finančne deterioracije družbe pač niso fenomeni, ki bi se pojavili dobesedno čez noč oziroma v izrazito kratkem obdobju. Zato pritožnica ne more prepričati s tezo, da družba C d.o.o. v prvi polovici leta 2016 še ni imela nobenih relevantnih težav, niti s tezo, češ da obtožencu višina davčnega dolga "še danes ni jasna". Da je bila ta družba v "resnih finančnih škripcih" v jesenskem času leta 2016, ko je oškodovana družba dobavljala blago in ko so zapadli kritični računi, pritožnica priznava. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi prvo sodišče dokazno ocenilo zgolj tiste ugotovitve izvedenke, ki obtoženca obremenjujejo. Z izjemo trditev, glede katerih se je tudi višje sodišče opredelilo, da in zakaj obtoženca ne razbremenjujejo, pritožba ne pojasni, kaj v izvedenskem mnenju pa naj bi učinkovalo obtožencu v korist. Res je izvedenka ugotovila, da družba C. d.o.o. v kritičnem obdobju ni bila več sposobna plačevati svojih obveznosti, vendar se prav prikrivanje teh okoliščin (torej likvidnostnih težav družbe) obtožencu očita, in to dokazano. Z ugotovitvijo odločilnih dejstev v tej zadevi nima nič opraviti odgovornost poslovodstva družbe za verodostojnost računovodskih izkazov, zato je razprava o vodenju računovodske dokumentacije brezpredmetna. Ker je izpodbijano sodbo glede dejstev, ki so pravno relevantna, na vsaki točki mogoče preizkusiti, se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbeno grajo, da naj bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje nejasno, nepopolno in zato nerazumljivo. Niti v stališču, da likvidnostne težave, ki jih je obtoženec prikrival, same po sebi še ne pomenijo insolventnosti in s tem plačilne nesposobnosti (tč. 20 obrazložitve), ni nič nerazumljivega. Že je bilo poudarjeno, da se obtožencu v tej zadevi očita "le" prikrivanje likvidnostnih težav, čeravno je mnenje izvedenke že leta 2016 nakazalo celo obstoj kriterijev za insolventnost družbe. Prvo sodišče se je ob korektnem povzetku ugotovitev izvedenke dovolj jasno izreklo (tč. 13 in 20 izpodbijane sodbe), da je družba C., d. o. o., v letu 2016 imela likvidnostne težave, ki jih je obtoženec prikrival, pri čemer je sledilo izvedenki, ki je svoja dognanja lahko dovolj zanesljivo podala navzlic nepopolnim podatkom v računovodskih izkazih družbe (tč. 21 sodbe). Opredelitev sodišča v tč. 23 sodbe, da je šlo v odnosu do predstavnikov oškodovane družbe za netransparentnost in (obtoženčevo) zavajanje, temelji v obširno argumentiranih izsledkih dokaznega postopka, ne v mnenju izvedenke. V slednjem pa temelji ugotovitev o samovolji pri razpolaganju z denarnimi sredstvi (odtekanje sredstev skozi finančne naložbe in, kot bo pojasnjeno takoj v nadaljevanju, s porabo sredstev za druge namene), zato ni podana t. i. protispisnost v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V notranji kontradikciji je kvečjemu pritožnica, ki po eni strani izpodbijani sodbi očita precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih, po drugi pa meni, da taisti zaključki niso pravno relevantni.

20.Iz pregleda prometa na transakcijskem računu družbe C., d. o. o., pri K. (priloge C1 - C12) je med drugim razvidno (ti podatki so bili predočeni obtožencu na glavni obravnavi 28. 5. 2021), da je družba 10. 10. 2016, torej v času izvajanja posla z družbo B., d. o. o., prejela priliv v višini 6.220,23 EUR (kar bi zadoščalo za poplačilo terjatev oškodovanca). Evidentirani so tudi drugi prilivi v letu 2016, po drugi strani pa več dvigov gotovine, denimo 10. 10. 2016 v znesku kar 3.120,00 EUR, ki ga obtoženec ni znal obrazložiti, medtem ko je že izvedenka tovrstna odtekanja sredstev iz (očitno nelikvidne, celo insolventne) družbe, pri čemer likvidnostne težave obtoženec priznava, označila za nenavadna, pritožbeno sodišče pa dodaja, da tudi nesprejemljiva. Izvedenka je pojasnila, da so "finančne naložbe", ki zmanjšujejo sredstva družbe, legitimne, če družba nima zapadlih obveznosti, o tem pa za družbo C. d.o.o. ni moč govoriti, vključno s tu relevantnimi obveznostmi do družbe B. d. o. o. Prepričljiva je dokazna ocena izpodbijane sodbe (tč. 13 obrazložitve), da je glede na navedeno razvidno, da je imela družba C., d. o. o., na računu vendarle dovolj sredstev, ki pa jih obtoženec ni namenil za plačilo računov oškodovane družbe, temveč jih je porabil za druge smotre, vključno z netransparentnim dvigovanjem gotovine. Pritožbeno neproblematizirano je dejstvo, da za poplačilo oškodovanca niso bila namenjena niti sredstva na avstrijskem transakcijskem računu, kar vse kaže na obtoženčevo zavestno odločitev, da terjatev družbe B. d. o. o., ne bo poravnal, s tem pa na njegov direktni naklep oziroma preslepitveni namen. V okoliščini, da je mnenje izvedenke ekonomske stroke razkrilo likvidnostne težave družbe C. d. o. o., po drugi strani pa obstoj določenega obsega sredstev na računih, s katerimi bi lahko bile plačane terjatve oškodovane družbe, a niso bile, tudi ni upoštevnega nasprotja. Prikrivanje slabega finančnega stanja družbe namreč ne izključuje obstoja določenih denarnih prilivov, ki bi jih bilo moč nameniti za poravnavo obveznosti do oškodovanca, vendar tega obtoženec v sklopu svoje preslepitvene strategije ni storil.

21.Na tej točki se pritožbeno sodišče pridružuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, ki tehtno ni verjelo obtožencu kot prokuristu in direktorju ter (so)lastniku družbe C. d.o.o., tj. da se sam ni odločal, za katere obveznosti bodo porabljene finance (domnevno naj bi o tem odločala K. K.), razlogov iz tč. 13 sodbe pa ne ponavlja, saj z njimi kot življenjsko logičnimi soglaša. Enako velja za razloge iz tč. 33 sodbe, da je bil G. G. tisti, ki je odrejal naročila za blago družbe B., d. o. o., tj. ne glede na to, kdo je oddal naročilnico (on sam ali K. K.), zlasti pa je bil obtoženec tisti, ki je vodil komunikacijo, vezano na predmetni posel, ter se je, kot sta izpovedala Č. Č. in D. D., z njima dogovarjal o vseh bistvenih elementih poslovnega sodelovanja. V tem delu pritožba navaja, da morajo družbe prednostno poplačevati obveznosti z naslova pogodb o zaposlitvah, vztrajanje pri poslovanju navkljub slabemu finančnemu stanju pa da je "življenjska realnost". Pritožbeno sodišče se s tovrstno tezo ne strinja, saj prosperitete oziroma obstoja gospodarske družbe pač ni dopustno "reševati" na rovaš drugega gospodarskega subjekta, katerega predstavniki so bili s preslepitvijo celo zapeljani k ravnanju v (premoženjsko) škodo oškodovane družbe. Prav tako, enako kot prvo sodišče, ne soglaša s pritožbenimi poskusi ekskulpacije "naivnega" obtoženca, ki da (tj. kot prokurist, direktor in so/lastnik družbe C. d.o.o.) niti ni poznal ter se ni ukvarjal s finančnimi zadevami družbe. Tudi če je funkcijo direktorja prevzel šele 19. 10. 2016, je imel tako v družbi kot naposled v komunikaciji z oškodovancem celotno časovno obdobje po krivdoreku izpodbijane sodbe vodilno vlogo, s čimer je tosmerna dokazna ocena sprejeta. V povsem zadostni meri je bil obtoženčev zagovor upoštevan (in zavrnjen), s pritožbenim vztrajanjem, da je obtoženec ves čas delal na terenu ter v nobenem pogledu ni bil odločevalec, pa v tem postopku obramba ne bo mogla prodreti.

22.Č. Č. je izpovedal, da je obtoženec po zapadlosti računov ves čas razlagal in obljubljal, da bo vse to poravnal. Zatem se ni več oglašal na telefon niti ni odpisal na elektronska sporočila in ga ni bilo mogoče več izslediti. Ponujena mu je bila tudi možnost kompenzacije, a niti na to ni odgovoril. Ves čas, ko se je še odzival, pa je imel zelo posmehljiv in žaljiv odnos. D. D. je izpovedal, da je obtoženec v obdobju izdajanja materiala obljubljal in zagotavljal plačilo obveznosti ter da je navajal, da material potrebuje za dokončanje svojih projektov, zaradi česar je kljub predhodno neplačanim računom še pristal v nekaj novih dobav blaga (tč. 27 izpodbijane sodbe). Ker plačil še vedno ni bilo, je sam začel z "izterjavo", tj. sprva na prijazen način s telefonskimi klici in maili, ko je obtoženec še odgovarjal, da ni skrbi, da bodo obveznosti plačane. V začetku decembra 2016 je med drugim dobil odgovor od obtoženčeve žene K. K., češ da naj bi bila razlog za neplačilo računov oškodovane družbe neplačila s strani avstrijskih kupcev.

23.V elektronskem sporočilu z dne 4. 1. 2017 (priloga A28) je obtoženec sporočil, da je podjetje v Linzu, za katerega dela, prenehalo z delom 22. decembra, začnejo pa 9. januarja in v tem času ni bilo možno dobiti od njih plačil, ker pisarne ne delajo in bo prvo plačilo šele nekje po 15. januarju ("takrat bomo tudi mi zmožni plačati, seveda ko prejmemo plačilo od njih"). Dodal je, da mora do tedaj tudi on delati z denarjem, ki si ga je izposodil, da ima za gorivo in minimalne stroške. Vsebina elektronskega sporočila potrjuje izpovedbo D. D., da je bilo iz maila razbrati zgolj sklicevanje na zamik plačila zaradi počitnic oziroma praznikov (ob istočasni obljubi, da bodo obveznosti poravnane po 15. januarju), ne pa izjave obtoženca, da ima plačilne težave s svojim naročnikom, s čimer se pritožbeno sodišče strinja z dokazno presojo v zaključku tč. 15 izpodbijane sodbe. Pritožbeno vztrajanje, da je obtoženec (tudi) s tem sporočilom obveščal predstavnika oškodovane družbe, da ima finančne težave in da bo lahko plačal šele, ko bo tudi sam prejel plačilo, so neutemeljene, saj sklicevanje na zamik plačilnega pomena še ne pomeni razkritja finančnih težav, kot neuspešno prepričuje zagovornica ter podaja lastno dokazno oceno, ki ji sodišče druge stopnje ne sledi. D. D. je razumno in podprto z vsebino sporočila izpovedal, kako je bilo sporočilo razumeti, kar je življenjsko ter logično, zato njegov zapis v enem od sporočil 26. 1. 2017 (priloga A27), tj. "tudi mi ne moremo plačevati svojih obveznosti", nima vpliva na pravilno ugotovitev dejanskega stanja tudi v tem delu.

24.V tč. 29 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje docela pravilno zavrnilo tudi sklicevanje obrambe na elektronsko korespondenco v avgustu 2017, ko je Č. Č. 2. 8. 2017 obtožencu ponujal možnost kompenzacije terjatev na način izdelave nadstreška (priloga A68), 3. 8. 2017 pa je Č. Č. obtožencu, ki ni odgovoril, res zapisal, da ga bo še naprej preganjal po sodni poti, dokler ga ne spravi v zapor, tj. "kamor sodijo kriminalci" (priloga A69). Ne glede na strogost izražanja pri direktorju oškodovane družbe gre za komunikacijo, do katere je v časovnem pogledu prišlo post festum, torej davno po zapadlosti obravnavanih računov, šele več kot pol leta po elektronski komunikaciji od decembra 2016 do februarja 2017 (priloge A22 - A30), v kateri je D. D. obtoženca pozival k plačilu, ter zlasti več mesecev po obdobju, ko se obtoženec, sodeč po izpovedbah Č. Č. in D. D. ni več javljal na pozive prek telefona ter elektronske pošte. Tako je evidentno, da je le golemu sprenevedanju obtoženca moč pripisati tezo, da se na pozive k poravnavi obveznosti ni odzival zaradi domnevno neprimerne in žaljive komunikacije direktorja Č. Č., medtem ko je bila kompenzacija kot možnost zapiranja terjatev obtožencu ponujena že 19. 1. 2017 (priloga A27). Z reproduciranjem zagovora v pritožbi, tj. da obtoženec s predstavniki oškodovane ni komuniciral zaradi ozmerjanja za kriminalca, sicer pa (kot je razumeti) se niti ni mogel javiti, ker je preveč garal na gradbiščih v tujini, pritožbenega sodišča ne bo mogoče prepričati.

25.Upoštevajoč dejstvo, da je oškodovana družba svojo obveznost iz posla opravila, obtoženec pa ugovorov zoper dostavljeno blago nikdar ni izrazil in je obljubljal izpolnitev svojega dela obveznosti, ni nič posebej problematičnega v opredelitvi sodišča prve stopnje (tč. 32 in 37 izpodbijane sodbe), da vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi v izvršilnem postopku še dodatno utrdi sklepanje o obtoženčevem preslepitvenem namenu. Resda je vložitev pravnega sredstva pravica stranke v izvršbi, vendar ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ki prežemajo obrazložitev sodbe prvega sodišča kot celoto, ni v takšnem stališču nič "pravno nevarnega" ali "mejno alarmantnega" ter gre le za dopolnjujoč, še zdaleč pa ne ključen ali celo edini argument sodbe, ki učinkuje v obtoženčevo breme. Da in zakaj oškodovana družba ni plačala sodne takse za nadaljevanje postopka v gospodarskem sporu, je za ugotovitev odločilnih dejstev v tej zadevi povsem brez pomena, zato razlogov v tej smeri v izpodbijani sodbi ni pričakovati. Vendarle pa je direktor oškodovanca pojasnil, da takse niso plačali, ker je bilo od družbe C. d.o.o. nemogoče kaj izterjati ter bi si z vztrajanjem pri sodnem postopku zgolj povečevali stroške, čemur razumnosti pač ni mogoče odrekati. Sam obtoženec je v zagovoru povedal, da je bil slovenski transakcijski račun družbe zaprt zaradi grozeče blokade FURS oziroma davčnega dolga, prav v teh okoliščinah pa temelji neuspešnost izvršbe, opredeljena v krivdoreku sodbe. V krivdoreku izpodbijane sodbe se obtožencu ne očita, da bi s preslepitvenim namenom družba C., d. o. o., odprla transakcijski račun v Avstriji, zato je pritožbena razprava v tej smeri irelevantna. Avstrijski račun se omenja le v kontekstu na njem vršečega se plačilnega prometa v letu 2017, pri čemer (niti) sredstva s tega računa niso bila namenjena za plačilo terjatev oškodovane družbe. Gre za naknadno dejansko okoliščino, ki spoznavno vendarle kaže na obtoženčevo zavest in voljo, da obveznosti ne bodo izpolnjene.

26.Č. Č. je izpovedal, da družba C., d. o. o., nikoli ni zavrnila nobenega od sedmih neplačanih računov, ki so predmet tega postopka. Nikoli ni bila sporna ne kvaliteta ne vrednost dobavljenega blaga. V bistvenem skladno je povedal tudi D. D., tj. da niso dobili nobene reklamacije oziroma da je bila zgolj enkrat dostavljena napačna dimenzija cevi, vendar so to uspešno rešili. Na glavni obravnavi pa je prvič slišal, da naj bi posel družbe C. d.o.o. "propadel" zaradi zamenjave cevi. Č. Č. je vznikle izjave o reklamaciji označil kot smešne ter je zanikal, da bi imela ta minorna zamenjava cevi kakršen koli resen vpliv na poslovanje družbe C. d.o.o. oziroma celo na "pokop" tega podjetja. Zato ima prav sodišče prve stopnje (tč. 29 izpodbijane sodbe), da zaslišani priči, čigar izpovedbi je prvo sodišče upravičeno ocenilo kot prepričljivi, življenjsko logični, glede bistvenih okoliščin predmetnega posla ves čas skladni ter skladni poslovni politiki skrbnega in preudarnega podjetnika, nista potrdili védenja o domnevnih nesoglasjih med družbama C. d.o.o. ter L. zaradi ene reklamacije, saj jima obtoženec ne o tem niti o morebitnih težavah družbe C. d.o.o. zavoljo tega vprašanja ni razkril ničesar.

27.Obramba je na predobravnavnem naroku 17. 12. 2019 (med drugimi) podala tudi dokazni predlog, da se kot priča zasliši M. M., predstavnik družbe L. iz Avstrije, ki naj bi izpovedal, da je družba C., d. o. o., zaradi izdobave napačnega materiala s strani družbe B. d. o. o., zamudila rok in utrpela škodo v poslovanju s svojim naročnikom, družbo L. tj. v znesku 4.227,00 EUR, ter izgubila nadaljnje posle s to družbo, kar vse naj bi bilo v zvezi s slabim finančnim stanjem družbe C. d. o. o. Na glavni obravnavi 26. 4. 2024 je obramba pri tem dokaznem predlogu vztrajala. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo. V zapisniku o glavni obravnavi je obrazložilo (list. št. 535), da za predmetni kazenski postopek ni relevantno, ali je zaradi napačne dobave cevi prišlo med družbama C. d.o.o. ter L. do poslovnih nesoglasij in morebitne prekinitve oziroma zmanjšanja obsega poslovanja. Za ta postopek je ključno, kakšna je bila komunikacija med obtoženim in predstavniki oškodovane družbe glede teh dejstev, kar pa je stvar dokazne presoje. V razlogih sodbe (tč. 6) je poleg povzetega dodalo še, da je ključno, ali sta bila predstavnika oškodovanca s temi dejstvi seznanjena in kakšen vpliv je oziroma bi imelo njuno védenje na poslovni odnos z družbo C. d. o. o. Višje sodišče ugotavlja, da je bila zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje M. M. (kot nepotrebnega) umeščena v celovito dokazno oceno izpodbijane sodbe ter skladna s kriteriji iz ustaljene (ustavno)sodne prakse glede uresničevanja pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

Kot je bilo pojasnjeno v predhodni točki te sodbe, je prepričljiva dokazna ocena izpovedb Č. Č. in D. D. pokazala, da slednja o domnevnih nesoglasjih med družbama C. d.o.o. ter L. nista vedela ničesar, saj ju obtoženec o tem nikoli ni obvestil, obenem pa ju, kot je bilo že ničkolikokrat izpostavljeno, ni seznanil s slabim finančnim stanjem oziroma likvidnostnimi težavami družbe C. d.o.o., najsi gre pri tem za posledico domnevno napačno izdobavljenega materiala ali pa katerih koli drugih vzrokov. Zaslišanje priče M. M., torej tudi če bi ta potrdil vznik kakšnih poslovnih nesoglasij, ne bi imelo relevantnega vpliva na ugotavljanje odločilnih dejstev in preslepitvenega ravnanja obtoženca v razmerju do predstavnikov oškodovane družbe. Pritožnica ob nasprotovanju zavrnitvi dokaznega predloga navaja le, da načelo materialne resnice narekuje, da sodišče prve stopnje izvede dokaze, ki bi lahko razbremenili obtoženca, zlasti pa je treba v okviru popolne in pravilne razjasnitve dejanskega stanja "ta dejstva" umestiti v kontekst življenjskega primera. Kot rečeno, je prvo sodišče naredilo prav to, ko je zavrnitev dokaznega predloga umestilo v celovito dokazno oceno, v ostalem pa so predmetne pritožbene navedbe v tolikšni meri posplošene, da dodatnega odgovora niti ni mogoče podati.

Glede odločbe o kazenski sankciji

28.Sodišče prve stopnje (tč. 38 in 39 izpodbijane sodbe) je obtožencu upoštevajoč kriterije ter okoliščine, ki jih je navedlo, upravičeno izreklo sankcijo opozorilne narave, torej pogojno obsodbo. Tako pri izbiri kazenske sankcije kot pri odmeri določene kazni in preizkusne dobe je (med drugim) upoštevalo, da obtoženec ni bil kaznovan ne za kazniva dejanja niti za prekrške ter da je šlo v obravnavanem primeru za edino negativno epizodo v življenju sicer urejenega (zaposlenega in družinskega) človeka. Te okoliščine, ki jih pritožnica ponavlja, so že našle svoje ustrezno mesto pri določitvi primerne zaporne kazni in pravični preizkusni dobi, zato na pritožbeni ravni ni osnove za spremembo odločbe o kazenski sankciji v obtoženčevo korist. Utemeljeno in zakonito je prvo sodišče obtožencu v pogojni obsodbi določilo še dodatni pogoj povrnitve škode oškodovani družbi, ki temelji v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca (tč. 40 - 42 prve sodbe). Okoliščine, torej da gre pri obtožencu za "neoporečnega", osebnostno urejenega, zaposlenega in delovnega človeka, pa še ne pomenijo, da je njegov zagovor "treba presojati tudi v luči teh dejstev". Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zagovoru o odločilnih dejstvih ni mogoče pokloniti ocene verodostojnosti, to odločitev pa je sprejelo na podlagi prepričljive analitične in sintezne ocene izvedenih dokazov, ki so na ravni prepričanja o krivdi razkrili utemeljenost sodbenega krivdoreka.

Odločitev pritožbenega sodišča

29.Glede na vse navedeno in ob hkratni odsotnosti kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bila pritožba zagovornice na podlagi 391. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena ter potrjena sodba sodišča prve stopnje.

30.Zaradi neuspeha zagovornice v pritožbenem postopku je obtoženi, ki je zaposlen in prejema plačo, nima pa preživninskih obveznosti, na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek tega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo bo v nadaljevanju odmerilo prvo sodišče.

-------------------------------

1Prim. sodbo VS RS I Ips 52178/2016 z dne 3. 4. 2025 (tč. 11 obrazložitve).

2V elektronskem sporočilu z dne 5. 12. 2016 (priloga A23) K. K. sporoča, da trenutno plačila kar stojijo, medtem ko je G. G. z delavci na montaži v Avstriji, ni pa se treba bati, "se potrudim, da v najkrajšem možnem času nekaj poravnam".

3Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 in Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, sodbe VS RS I Ips 1466/2013 z dne 7. 3. 2019, I Ips 29407/2010 z dne 10. 10. 2019, I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 17167/2016 z dne 8. 10. 2024 ter številne druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 344, 344/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.