Jedro

Organ je pravilno kot premoženje tožnika upošteval tudi stanovanjsko hišo z uporabno površino 98,50 m2 oziroma presežek 38,50 m2 nad površino primernega stanovanja (tj. nad 60 m2 po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem), s katerim lahko tožnik razpolaga. Ker pa vrednost ugotovljenega presežka znaša 27.758,00 EUR, je bila tudi pravilna ugotovitev organa za BPP, da tožnik cenzus za upravičenost do BPP presega (27. člen ZSVarPre).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 416/2012 z dne 26. 9. 2012, je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi je navedel, da gre za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča. Glede na pravno mnenje sodišča iz 7. točke obrazložitve sodbe je organ uradoma pridobil spis Okrožnega sodišča v Krškem, I P 91/2012, kjer v tožbi zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju in razdelitve skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zunajzakonske skupnosti ter plačila zneska 16.000,00 EUR, tožnica A.A. zahteva od tožnika pod tč. 1 tožbenega zahtevka plačilo zneska 16.000,00 EUR z ZZO od 1. 10. 2012 dalje do plačila, pod tč. 2 tožbenega zahtevka pa, da se ugotovi, da v skupno premoženje bivših izvenzakonskih partnerjev spada: električni štedilnik, štedilnik na trda goriva, spalnica (omara, postelja, nočni omarici), pralni stroj, tračna žaga, motorna žaga, peč za centralno kurjavo na trda goriva, peč na olje, dve zmrzovalni skrinji, cepivo za drva, skobelnik, freza … s priključki, agregat, bazen, črpalka Hidropak, traktor, osebni avto …, avtomobilska prikolica, omarice v kuhinji, in pod tč. 3 predlog za delitev skupnega premoženja, navedenega pod tč. 2. Iz navedenega tako izhaja, da hiša z naslovom Dol 15, št. stavbe 48, parc. št. 1500/1, k.o. …, ni predmet pravdnega postopka, kot je tožnik zavajajoče pisal v tožbi. Organ je v spis tudi vložil kopijo tožbe in odgovor na tožbo. Organ je ponovno ugotovil, da tožnik pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnik živi sam, prejema mesečno 246 EUR invalidskega nadomestila iz ZPIZ-a, iz potrdila DURS- na dan 30. 6. 2011 izhaja, da ima na letni ravni 28,37 EUR katastrskega dohodka, tj. mesečno 2,36 EUR, kar pomeni, da povprečni mesečni dohodek znaša 248,36 EUR in ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (520 EUR). Tožnik je lastnik stavbe 48, stoječe na parc. št. 1500/1, k.o. …, neto tlorisne površine 161,90 m2, od tega uporabne površine 98,50 m2 (podatki GURS portala), v vrednosti 71.019 EUR. Primerno stanovanje za enoosebno družino je 60 m2 (drugi odstavek 24. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih – v nadaljevanju ZSVarPre - v zvezi s 14. členom Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem). Razlika med primernim stanovanjem in uporabno površino hiše je 38,50 m2, kar se šteje za premoženje, s katerim lahko tožnik razpolaga, in po preračunu znaša 27.758,50. Ker tožnik presega cenzus za upravičenost do BPP (13.780,00 EUR), je organ odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik je v tožbi povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je iz vpogleda pod tč. 2 tožbe jasno, da bivša partnerka vtožuje 16.000,000 EUR iz naslova prispevka v samo stanovanjsko hišo iz razloga obogatitve na strani tožnika, pri čemer je predlagan tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke, kar pomeni, da se šteje kot skupno premoženje nepremičnina. Dejstvo je, da lahko tekom postopka bivša partnerka tudi spremeni tožbeni zahtevek in namesto denarnega zneska zahteva delež na nepremičnini, torej na sami stanovanjski hiši, saj gre pri tem lahko za originarno pridobitev lastninske pravice glede na določila ZZZDR in se v tej zvezi primarno ugotavljajo solastniški deleži. Stališče toženke, da predmet tožbe ni stanovanjska hiša, je popolnoma nesprejemljivo in neutemeljeno, saj bivša partnerka tožnika vtožuje denarni znesek ravno zaradi vlaganj oziroma deleža na sami stanovanjski hiši, pri tem pa se mora upoštevati pravno naravo tega spora, vključno z vsemi tožbenimi navedbami in možnostmi uveljavljanja pravic. Tožnik je tudi sam predlagal pribavo pravdnega spisa, zaradi česar ni jasno, zakaj bi navajal v tožbi zavajajoče podatke in je tožnik nad takšno obrazložitvijo presenečen. Dejstvo je, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pri čemer je že naslovno sodišče navedlo, da se glede na 24. člen ZSVarPre ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik živi in v konkretnem primeru gre za hišo na naslovu, kjer tožnik živi in nima nikakršne druge nepremičnine za bivanje in se pri samem odločanju ne sme in ne more upoštevati. Tožnik je glede na navedeno predlagal, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov odločbo odpravi ter pošlje toženki v ponovno odločanje, odmeri vse nastale stroške in jih naloži v plačilo toženki v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe naslovnega sodišča, I U 1040/2012 z dne 18. 9. 2012, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo organa, št. Bpp 239/2011 z dne 8. 6. 2012, in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (kar sedaj znaša 520,00 EUR). Kot premoženje se po 24. členu ZSVarPre med drugim ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik živi, do vrednosti primernega stanovanja, kar pa pomeni, da se upošteva morebitni presežek nad površino, ki predstavlja primerno stanovanje za določeno število oseb. Brezplačne pravne pomoči pa se ne dodeli osebi, katere premoženje dosega ali presega 13.780,00 EUR (27. člen ZSVarPre).

Kot izhaja iz podatkov spisa oziroma natančneje (šele v ponovnem postopku) pribavljene tožbe tožnice A.A. v zadevi, I P 91/2012, za katero je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč in v kateri nastopa kot toženec, in odgovora na tožbo tožnika kot toženca, stanovanjska hiša 48, stoječa na parc. št. 1500/1, k.o. …, ni predmet tega pravdnega postopka iz naslova skupnega premoženja tožnice A.A. in toženca – tožnika. Tožnica namreč vtožuje znesek 16.000,00 EUR iz naslova povrnitve vlaganj v to stanovanjsko hišo (kar pa ne pomeni, da se kot skupno premoženje šteje nepremičnina, kot to trdi tožnik) ter ugotovitev, kaj sodi v skupno premoženje (pri čemer gre nedvomno zgolj za premične stvari, ki so taksativno naštete v 2. točki tožbenega zahtevka) in predlog za delitev naštetih premičnih stvari, nikakor pa tožnica ne zahteva ugotovitve deležev na stanovanjski hiši in njene delitve iz naslova skupnega premoženja. Glede na povedano je organ tako pravilno kot premoženje tožnika upošteval tudi opredeljeno stanovanjsko hišo z uporabno površino 98,50 m2 oziroma presežek 38,50 m2 nad površino primernega stanovanja (tj. nad 60 m2 po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem), s katerim lahko tožnik razpolaga. Ker pa vrednost ugotovljenega presežka znaša 27.758,00 EUR, je bila tudi pravilna ugotovitev organa, da tožnik cenzus za upravičenost do BPP presega (27. člen ZSVarPre).

Na drugačno odločitev v zadevi tako tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori o v pravdnem postopku morebitni spremembi tožničinega zahtevka iz obligacijskega v stvarnopravni zahtevek (pri čemer se sodišče ne spušča v presojo, ali je takšna sprememba tožbe glede na naravo stvari dopustna ali ne), saj se v tem postopku upošteva sedanje stanje stvari, torej premoženje, ki ga ima tožnik sedaj v lasti, in sedaj uveljavljani tožbeni zahtevki.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).