Jedro

Zavezanec za vrnitev nacionaliziranega premoženja na podlagi določb 89. člena ZDen ne more biti fizična oseba, ki je premoženje pridobila od zasebnopravne osebe (društva), čeprav jo je ta (morda na nezakonit način) pridobila iz družbene lastnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je predlog Zveze fizkulturnih društev Slovenije z dne 11.4.1946 na vknjižbo lastninske pravice pri vl. št. .. k.o... v nasprotju z zakonom SNOS z dne 14.10.1945 in zato fiktiven pravni akt, kar je imelo za posledico vse kasnejše vpise lastninske pravice pri navedenem vložku, ki so zato fiktivni in špekulativni, zaradi česar je v času vložitve zahteve za denacionalizacijo navedena nepremičnina še vedno družbeno premoženje pod upravo Občine ... Zavrnilo je tudi zahtevek, da je kupna pogodba z dne 20.10.1997, ki sta jo sklenila tožena stranka Športno društvo B. kot prodajalec in toženi A. A. kot kupec, špekulativen pravni posel. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tudi spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Zakon SNOS-A ni omogočal podržavljenja ali prenosa lastnine na telesno vzgojna društva, kadar je šlo za objekte, ki niso bili namenjeni za telesno vzgojo ali drugačno fizkulturno dejavnost. Sporni objekt, vpisan v vl. št. ... k.o..., je namreč služil povsem drugim namenom, saj je bil v lasti bivše Župnije ... kot pravne prednice tožeče stranke. Ker na podlagi navedenega zakona lastnina na stavbi z zemljiščem ni mogla preiti na tedanjo Zvezo fizkulturnih društev Slovenije, so bili tudi vsi nadaljnji pravni posli, nanašajoči se na nepremičnino, fiktivni in špekulativni, kar posebej velja za prenos lastninske pravice od prve tožene stranke na drugega toženca A. A. Vse od leta 1945 dalje je bila tožeča stranka izigravana, to pa je imelo za posledico prehod iz državne v privatno lastnino v letu 1959 z vknjižbo lastninske pravice na Telesno vzgojno društvo ..., kasneje Telovadno društvo ... (pravnega prednika prve tožene stranke). Sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali, da je tožeča stranka predlagala dokaze, ki bi potrdili, da je prišlo do prehoda lastnine iz družbene v privatno na podlagi špekulativnih in fiktivnih pravnih poslov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta se postavili na stališče, da je bil sporni objekt podržavljen šele z odločbo Poverjeništva za notranje zadeve LO ... z dne 11.2.1950 in odločbo RLO II z dne 3.6.1950. V zasebno lastnino je prešel z odločbo tedanje OBLO ... z dne 1.4.1959, ko je bila vknjižena lastninska pravica na ... Zvezo za telesno vzgojo ..., kasneje na Telovadno društvo ... Zato sta se sodišči omejili le na ugotavljanje, ali je špekulativnost in fiktivnost mogoče očitati navedenemu prehodu iz splošnega ljudskega premoženja (družbene lastnine) v last društva (in kasneje v last A. A.). Sprejeto je bilo stališče, da bi navideznost ali špekulativnost pri prehodu iz splošnega ljudskega premoženja v zasebno lastnino bila podana le ob hudi kršitvi tedaj veljavnega pravnega reda, kar pa tožeča stranka ni dokazala. Šlo je namreč za menjalno pogodbo, ki je bila v celoti v skladu s tedanjim pravnim redom.

Revizija ima prav, da takšna pravna razlaga pušča ob strani presojo, ali je vknjižba lastninske pravice na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije na podlagi akta z dne 11.4.1946 bila v skladu s prej omenjenim Zakonom SNOS-a o prenosu imovine telesno vzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije, ali ne. Ni se namreč mogoče ogniti ugotovljenemu dejstvu, da prostori v sporni nepremičnini, zgrajeni v letu 1911, niso služili telesno vzgojni dejavnosti, temveč za razna zborovanja in srečanja, pa tudi v liturgične namene. Opisana ugotovitev bi morda kazala, da je prišlo do odvzema nepremičnine iz lastnine in posesti tožeče stranke brez pravnega naslova (4. člen Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Vendar pa je sporno razmerje treba presojati po drugi poti. Iz zbranih dokazov, posebej iz podatkov zemljiške knjige, je razvidno, da je drugotoženi A. A. postal lastnik sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 20.10.1997 s prvo toženo stranko, ki je nastopala kot lastnica objekta. Za prehod lastnine od Športnega društva B. na A. A. torej ni mogoče utemeljevati špekulativnosti ali fiktivnosti na podlagi določbe 89. člena ZDen. Navedena določba je namreč uporabljiva v primerih, ko je premoženje, na katerega se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo v zasebno lastnino iz družbene lastnine. Prav to dejansko in pravno podlago pa tožeča stranka uveljavlja za utemeljenost svojega tožbenega zahtevka (in sicer ne glede na to, da teče vzporedna pravda na ugotovitev ničnosti te pogodbe). Določba 89. člena ZDen torej ne more biti podlaga za ugotovitev, da bi zavezanec za vrnitev nepremičnine ali za izplačilo odškodnine bil drugi toženec kot fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik nepremičnine.

Opisana razlaga ne jemlje teže dejstvu, da je prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini v letu 1946 bil morda izveden nezakonito, zaradi česar ni izključeno, da se bo v upravnem denacionalizacijskem postopku izkazalo, da sporne nepremičnine sicer ni mogoče vrniti v naravi, da pa gre tožeči stranki kot denacionalizacijskemu upravičencu ustrezna odškodnina v skladu z določbami 42. in nadaljnjih členov ZDen (kar pa je odvisno tudi od končnega izida pravde med tožečo stranko in toženima strankama na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.1997).

Pravna razlaga, ki jo sprejema revizijsko sodišče, pripelje do enake odločitve, kot jo vsebuje izpodbijana sodba. Zavezanec za vrnitev sporne nepremičnine na podlagi določbe 89. člena ZDen (ob zatrjevanju fiktivnosti in špekulativnosti kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.1997) ne more biti drugi toženec A. A. ker premoženje nanj ni prešlo iz družbene lastnine. Ob takem stanju stvari pa bi denacionalizacija sporne nepremičnine v korist tožeče stranke kot upravičenke imela morebitno podlago v že citirani določbi 4. člena ZDen: pri tem pa bi oblika denacionalizacije utegnila biti drugačna ob morebitni ugotovitvi ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.1997, in drugačna, če tožeča stranka v še tekoči pravdi ničnosti te pogodbe ne bi dokazala.

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa po eni strani revizija ne pojasni, za kakšno kršitev pravdnega postopka absolutne narave naj bi šlo (zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji ni mogoče utemeljeno očitati - 3. odstavek 370. člena ZPP), po drugi strani pa dejanskega stanja zaradi pravilne uporabe določbe 89. člena ZDen ni treba dopolnjevati: fiktivnosti ali špekulativnosti pravnemu poslu z dne 20.10.1997 med toženima strankama, na podlagi določbe 89. člena ZDen, ker gre za dve zasebni pravni osebi, niti ni mogoče očitati.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.