Jedro

Tožba je bila zavrnjena tožeči stranki, ker je tožena stranka (drugostopni organ) utemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke - investitorja proti zavrnilni prvostopni odločbi, saj je bila nameravana gradnja na območju Triglavskega narodnega parka v nasprotju z ZUN in določbami občinskega odloka o PUP za Triglavski narodni park (sprememba namembnosti iz senika v brunarico, z delom čebelnjaka in delom bivalnih prostorov).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Uprave za urbanizem občine z dne 26.8.1992, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo brunarice na zemljišču parc. št. 1817/4. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90). Tožena stranka navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da navedena parcela leži v območju, ki se ureja z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park (Uradni list SRS, št. 16/91-II). Tožena stranka citira določbe 13. člena, 4. in 5. točke 2. odstavka 14. člena in 64. člena citiranega odloka. Tožena stranka ugotavlja, da je iz tožnikove vloge z dne 23.4.1991 razvidno, da je tožnik želel postaviti novo brunarico na mestu stare. Iz tega tudi izhaja, da gre torej v tem primeru za gradnjo nove brunarice, saj je tožnik zgradil nove temelje. Gradnja takega objekta na navedenem območju pa po veljavnem materialnem predpisu ni možna. Določba 5. točke 2. odstavka 14. člena citiranega odloka namreč določa, da je v območjih, ki niso namenjena poselitvi (kamor sodi tudi predmetna parcela) možna novogradnja pomožnih objektov, in sicer so to na kmetijskih zemljiščih stanovi, staje, seniki in steljniki, enojni in dvojni kozolci ter čebelnjaki. Ker predmetna parcela leži v območju kmetijskih površin, ki po 13. členu citiranega odloka niso namenjene poselitvi in ker brunarica ne predstavlja pomožnega objekta v smislu citirane določbe 14. člena navedenega odloka, po mnenju tožene stranke tožnikovemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Tudi v primeru, če bi šlo za spremembo namembnosti objekta (iz zapisnika z dne 3.9.1991 je namreč razvidno, da bi bilo treba tožnikovo vlogo šteti kot vlogo za spremembo namembnosti iz senika v brunarico), to ne bi bilo v skladu s citiranim materialnim predpisom, ker ta predpis v 4. točki 2. odstavka 14. člena citiranega odloka dopušča spremembo namembnosti objektov ali delov objektov za kmetijstvo in gozdarstvo, predmetni objekt pa ne bo služil tem dejavnostim. Določba 5. točke 2. odstavka 14. člena citiranega odloka pa spremembe namembnosti pomožnih objektov sploh ne dopušča. Iz povedanega po mnenju tožene stranke izhaja, da je prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je zavrnil tožnikov zahtevek, saj navedeni poseg ni v skladu z materialnim predpisom. Tožnik navaja, da ni zaprosil za novogradnjo, pač pa za obnovo obstoječega objekta in da je na tem mestu že od nekdaj stal senik. Vendar pa je iz njegove vloge z dne 23.4.1991 po mnenju tožene stranke jasno razvidno, da je tožnik postavil nove temelje, kar pomeni, da bo zgradil novo brunarico in da ta dela ni mogoče šteti za vzdrževalna dela ali adaptacije obstoječega objekta (za adaptacije se po citiranem zakonu štejejo dela, s katerim se bistveno ne spreminjajo zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječih objektov), ki so po veljavnem materialnem predpisu možne. Zato so tudi tožnikove navedbe, da je prvostopni organ nepopolno in zmotno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil 14. člen citiranega odloka, po mnenju tožene stranke neutemeljene. Glede na povedano je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v pritožbi proti prvostopni odločbi navedel in argumentiral, da ni nikoli zaprosil prvostopnega organa za novo gradnjo, niti za gradnjo brunarice, ampak je smiselno vedno le prosil za izdajo dovoljenja za obnovo obstoječega objekta. Nesporno je namreč bilo ugotovljeno, da na navedenem zemljišču že ves čas stoji objekt - senik, ki pa je bil potreben adaptacije in rekonstrukcije. Predmet njegovih vlog in prošenj tako ni bila nikoli zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za novo gradnjo počitniškega objekta, ampak le za obnovo obstoječega, že poprej stoječega senika - brunarice, v katerem bo kot priznan čebelar vzrejal čebele matice za posebne visokogorske pogoje. Tudi če bi vzdržala konstrukcija tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da gre za novo gradnjo, kar dejansko ni res glede na dejansko stanje, je dana osnova za izdajo lokacijskega dovoljenja v smislu 5. točke 2. odstavka 14. člena citiranega odloka. Z adaptacijo - obnovo objekta ne bi posegel niti v zunanjost niti v zmogljivost, velikost ali namen obstoječega objekta, kar ravno dokazuje, da gre v spornem objektu za adaptacijo in ne za novo gradnjo. Zato bi morala tožena stranka v skladu z materialnim predpisom ugoditi njegovi pritožbi proti prvostopni odločbi. Zaradi navedenega je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna. Pri tem še pripominja, da je v skladu z določbami zakona o spremembah in dopolnitvah citiranega zakona plačal za vsak primer depozit za legalizacijo objekta. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise (2. odstavek 54. člena citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor; ter določbe 13., 4. in 5. točke 2. odstavka 14. in 64. člena citiranega odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi utemeljeno zavrnila pritožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, ki se nanašajo na namen sporne gradnje. Tožena stranka je po presoji sodišča dala pravilne razloge za to zavrnitev. Ti razlogi imajo svojo podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih in v citiranih materialnih predpisih. Sodišče teh razlogov na tem mestu ne ponavlja.

Ker so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe in je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).