Jedro

Določilu v pogodbi o zaposlitvi, po katerem se je toženec zavezal vrniti znesek izplačane nagrade za lojalnost ter stroške strokovnih izobraževanj za obdobje zadnjih dveh mesecev, če po svoji volji ali krivdi povzroči prenehanje delovnega razmerja ali če ravna v nasprotju s pogodbenim določilom, je neveljavna, saj toženca nesorazmerno omejuje pri iskanju nove zaposlitve in se nesorazmerno posega v njegove ustavne pravice do proste izbire zaposlitve in do proste gospodarske pobude ter je neprimerno sredstvo za zaščito materialnih pravic in interesov tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.247,97 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2007 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, s e z a v r n e .“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 368,80 EUR in pritožbene stroške v znesku 342,04 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.247,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2007 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v višini 501,40 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče štelo pogodbeno klavzulo, po kateri mora tožena stranka vrniti del plače (dodatek za lojalnost), kot veljavno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je klavzulo v pogodbi o zaposlitvi, po kateri je tožena stranka dolžna tožeči stranki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca vrniti del plače, ki jo je tožena stranka prejemala kot dodatek za lojalnost, štelo za veljavno. Meni, da navedena klavzula ni veljavna, saj je tožena stranka delo opravila in zato ni dolžna vrniti dodatka za lojalnost, ki je sestavni del plače in kot tak plačilo za opravljeno delo. Nična je tudi iz razloga, ker omejuje svobodo delavca, da kadarkoli poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na sodbo opr. št. Pdp 78/2004 z dne 9. 6. 2005. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je nagrada del plače, saj nagrada za lojalnost ni plačilo za opravljeno delo. Določilo pogodbe ne omejuje tožene stranke, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 nadaljnji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka zahtevala plačilo 2.247,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2007 dalje, ki ga je toženec prejel iz naslova izplačane nagrade za lojalnost za obdobje 12 mesecev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zahtevku ugotovilo, da je bila med tožečo stranko in tožencem sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2000, ki je v XI. točki določala, da v primeru, da delavec po svoji volji ali po svoji krivdi povzroči prenehanje delovnega razmerja, ali če ravna v nasprotju z določili tega člena, je dolžan povrniti znesek izplačane nagrade za lojalnost ter stroške strokovnih izobraževanj za obdobje zadnjih 12 mesecev. Toženec je bil ob podpisu pogodbe seznanjen z določili pogodbe, zato je moral vedeti, da bo moral povrniti znesek izplačane nagrade v primeru prenehanja delovnega razmerja po svoji volji. Ker mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji je dolžan v skladu s pogodbenim določilom znesek nagrade za lojalnost povrniti, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče se z zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja.

Tožeča stranka se je v IX. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2000 zavezala tožencu izplačevati mesečno nagrado v višini 10 % na bruto plačo iz naslova lojalnosti. Toženec pa se je v XI. točki pogodbe o zaposlitvi zavezal, vrniti znesek izplačane nagrade za lojalnost ter stroške strokovnih izobraževanj za obdobje zadnjih 12 mesecev, če po svoji volji ali svoji krivdi povzroči prenehanje delovnega razmerja, ali če ravna v nasprotju z določili tega člena. V konkretni zadevi predstavlja pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2000. Po določbi 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Za vsako pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno po določbah ZDR, velja tudi načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejena le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in nadaljnji). Pri sklepanju dvostranskih pogodb (med katere sodi tudi pogodba o zaposlitvi), izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odstavek 8. člena OZ ). Z vrnitvijo 12 izplačanih nagrad se toženca nesorazmerno omejuje pri iskanju nove zaposlitve, nesorazmerno se posega v toženčevo, z ustavo zagotovljeno pravico do proste izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude (ki ne velja le za delodajalca) ter je neprimerno sredstvo za zaščito materialnih pravic in interesov tožeče stranke. Sodišče takšnemu zahtevku, ki nasprotuje temeljnim ustavnim načelom, ne more nuditi pravnega varstva.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo.

Ker se je glede na zgornjo odločitev spremenil tudi uspeh v postopku in sicer tožeča stranka s svojo tožbo ni uspela, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem je upoštevalo določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Pri odločanju o stroških je upoštevalo določbo 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Pritožbeno sodišče je priznalo stroške tožencu po priglašenih stroških, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003) in sicer za odgovor na tožbo 300 točk, za poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo 300 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 337,09 EUR. Poleg navedenega je tožencu priznalo stroške sodne takse v višini 31,71 EUR. Vsi potrebni stroški toženca pred sodiščem prve stopnje, ki jih mora povrniti tožeča stranka, tako znašajo 368,80 EUR.

Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer za sestavo pritožbe 375 točk in za sodno takso 131,36 EUR, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša skupaj 342,04 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Zahtevek iz naslova odškodnine ne presega zneska 4.172,93 EUR. Zato revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper sodbo ne dopusti.