Jedro

Ni sporno, da je predmetni objekt tako po namenu, tlorisnih dimenzijah in etažnosti drugačen od objekta, za katerega je tožnica pridobila gradbeno dovoljenje, zato gre v obravnavanem primeru za gradnjo drugega objekta brez gradbenega dovoljenja (nelegalno gradnjo) in ne za gradnjo objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem (neskladno gradnjo).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje podkletene brunarice tlorisnih dimenzij 6,60 m x 5,60 m v pritličju, višinskega gabarita K+P+M, z armiranobetonsko kletno etažo zunanjih dimenzij 8,10 m x 5,60 m, z mansardo tlorisnih dimenzij 7,00 m x 6,60 m, z dvokapno strešno konstrukcijo iz lesenih leg in špirovcev v naklonu strešin približno 40 stopinj, s smerjo slemena SZ-JV, ki se na SV strani objekta po celotni dolžini nadaljuje v odprto nadstrešnico svetlih tlorisnih dimenzij 6,60 x 2,90 m z opornim zidom višine 100 cm, debeline 20 cm, s svetlo višino kletne etaže 2,10 m, z medetažno armiranobetonsko ploščo nad kletjo debeline 15 cm, s svetlo višino pritličja 2,70 m, s stropom nad pritličjem iz lesenih stropnikov in desk, z višino objekta od nivoja tlaka pritličja do vrha slemena približno 6,20 m, na zemljišču parc. št. 172/11 k.o. ... Naložila ji je, naj takoj po vročitvi odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo navedenega objekta (1. točka) in ga v roku 4 mesecev po vročitvi odločbe odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka). Za objekt so bile v skladu s 158. členom Zakona o graditvi objekta (ZGO-1) izrečene prepovedi (3. točka), navedeno pa je bilo še, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti začel postopek upravne izvršbe (4. točka), da v postopku niso nastali posebni stroški (5. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka) in da je odločba takse prosta (7. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je tožnica v letu 2011 pričela z gradnjo manj zahtevnega objekta, navedenega v izreku odločbe. Dne 8. 8. 2011 je na zaslišanju izjavila, da je investitorka objekta, da ga uporablja za začasno bivanje, saj na isti parceli namerava urediti manjšo parcelo za predelavo kmetijskih objektov in da je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta – kmečke lope, namenjene shranjevanju kmetijske mehanizacije, dimenzij 5,00 m x 6,00 m, višine 5,00 m. Ker je predmetni objekt - podkletena brunarica z nadstrešnico in opornim zidom po namenu, tlorisnih dimenzijah in etažnosti drugačen, kot v gradbenem dovoljenju določen objekt - kmečka lopa, toženka gradbenega dovoljenja v tem postopku ni upoštevala kot ustrezno pravno podlago za gradnjo predmetnega objekta. Gradnjo je opredelila kot nelegalno, dodatni razlog za obravnavo predmetne gradnje kot nelegalne in ne neskladne pa je dejstvo, da gre v zadevi za takšno prekoračitev določb za nezahtevne objekte iz Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki dejansko zgrajeni objekt uvršča med manj zahtevne objekte, za gradnjo katerih pa je predvideno gradbeno dovoljenje po zahtevnejšem postopku. Sprememba gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta tudi ni mogoča (74.č člen ZGO-1). Ugotavlja še, da gre za gradnjo na gozdnih in kmetijskih zemljiščih, kjer gradnja brunaric (počitniških objektov) ni mogoča, kar izhaja iz lokacijske dokumentacije.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in pritrdil odločitvi toženke ter razlogom, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je kupila parcelo z namenom, da bi na njej izdelala njivo, zaradi oddaljenosti od kraja bivanja pa je potrebovala lopo, v kateri bi shranila orodje in se vanjo pa zatekla v primeru slabega vremena. Ob čiščenju terena je nastala luknja, zaradi česar je bila gradbena plošča, predvidena za postavitev lope, podkletena. V tem prostoru je tožnica nameravala shraniti pridelke. S tem je dejansko presegla gradnjo, dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, vendar po njenem mnenju podkletitev ne more bistveno vplivati na izgled objekta in namen. Poleg tega poseg ni tak, da ga ne bi bilo mogoče uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem. Priznava, da je objekt nekoliko večji od dovoljenega, saj je menila, da so v dovoljenju navedene notranje mere objekta, in ne zunanje. Meni, da bi toženka lahko izbrala milejši ukrep in se pri tem sklicuje na 150. in 153. člen ZGO-1. Meni, da ne gre za nelegalno gradnjo v smislu 152. člena ZGO-1, pač pa za gradnjo v smislu 153. člena ZGO-1 in da je mogoče objekt uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem. Navaja še, da je začela s postopkom pridobitve gradbenega dovoljenja. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica investitorka v izreku izpodbijane odločbe navedenega manj zahtevnega objekta, namenjenega občasnemu bivanju, za katerega ni pridobila gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga morala pridobiti, saj tem ugotovitvam tožnica izrecno ne ugovarja. V tožbi sicer navaja, da je objekt namenjen shranjevanju orodja, pridelkov in zavetju pred slabim vremenom, vendar iz upravnih spisov izhaja, da je na zaslišanju dne 8. 8. 2011 izrecno izjavila, da je objekt namenjen občasnemu bivanju. Prav tako ni sporno, da je tožnica dne 12. 5. 2011 pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega kmetijskega objekta – enoetažne pritlične kmečke lope za shranjevanje kmetijske mehanizacije tlorisnih dimenzij 5,00 m x 6,00 m, na betonskem tlaku, višine v slemenu 5,00 m, z naklonom strešin 45 stopinj.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po 12.2. točki prvega odstavka navedene določbe neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, kakor tudi da se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim.

Ker ni sporno, da je predmetni objekt tako po namenu, tlorisnih dimenzijah in etažnosti drugačen od objekta, za katerega je tožnica pridobila gradbeno dovoljenje, gre v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča za gradnjo drugega objekta brez gradbenega dovoljenja (nelegalno gradnjo) in ne za gradnjo objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem (neskladno gradnjo). Tožbeni ugovor, da bi toženka lahko uporabila ukrepe iz 153. člena ZGO-1, predvidene pri neskladnih gradnjah, zato ni utemeljen. Ker ukrepi iz 153. člen ZGO-1 določajo pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja, po četrtem odstavku 74. č člena ZGO-1 pa gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta ni mogoče spremeniti, bi bil v obravnavanem primeru, ko izdanega gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta ni mogoče spremeniti, izrek ukrepa iz 153. člena ZGO-1 tudi sicer nesmiseln.

Po določbi 152. člena ZGO-1, na kateri izpodbijani ukrep temelji, je gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Navedeno pomeni, da je v primeru ugotovljene nelegalne gradnje izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju torej ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto prepisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep. Tožbeni ugovor, da bi toženka lahko izbrala milejši ukrep, v obravnavanem primeru, ko gre, kot rečeno, tudi po presoji sodišča za nelegalno, in ne neskladno gradnjo, zato ni utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.