Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ob tem, ko je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, napačno uporabilo določbo prvega odstavka 299. člena KZ-1 in obtožencu po navedeni zakonski določbi izreklo kazen treh mesecev, saj je za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega (po tretjem odstavku 299. člena KZ-1), predpisana kazen od enega do petih let zapora.

Prvostopenjsko sodišče je z odločbo o določeni trimesečni zaporni kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in s tem zagrešilo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, zato je višje sodišče ob pravilni uporabi zakonske določbe tretjega odstavka 299. člena KZ-1 obtožencu določilo kazen enega leta zapora.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni

tako, da se obtožencu za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika – 1, po tretjem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika - 1 določi kazen 1 (eno) leto zapora.

Ob že izrečeni kazni 1 (enega) leta in 10 (desetih) mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 27920/2021 z dne 6. 10. 2021, pravnomočni 4. 2. 2022, ki se šteje za določeno, se enotna kazen zviša na 2 (dve) leti in 8 (osem) mesecev zapora.

II. Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika – 1 (KZ-1), za katero mu je po prvem odstavku 299. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora. Upoštevaje določbo 55. člena KZ-1 in kazen enega leta in deset mesecev zapora izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 27920/2021 z dne 6. 10. 2021, pravnomočno 4. 2. 2022, mu je izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 27920/2021 od 26. 5. 2021 dalje. O stroških kazenskega postopka je odločilo na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, da ti v obsegu iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter v obsegu potrebnih izdatkov obtoženca in potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila: - obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti očitkov po obtožbi; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjen senat, še podrejeno, da obtožencu izreče pogojno kazensko sankcijo; - okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče pritožbi tožilstva ugodi in obtožencu zviša določeno in izrečeno enotno kazen zapora.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena.

**K pritožbi obtoženčevega zagovornika:**

5. Navajanje pritožnika, da je policist B. B. deloval mimo pooblastil iz druge alineje 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), saj iz izreka sodbe ne izhaja opis kaznivega dejanja zaradi katerega mu je odvzel prostost in odredil pridržanje ter ga želel vkleniti, višje sodišče ocenjuje za neutemeljeno. Bistveno je, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja jasna pravna podlaga policistovega ukrepanja, navedeno je, da zaradi kaznivega dejanja, opis konkretnega kaznivega dejanja zaradi katerega je policist na podlagi v izreku navedenih določb ZNPPol ukrepal, pa na samo zakonitost njegovega delovanja ne vpliva in bi pomenil le nepotrebno obremenjevanje le-tega. Enako nepotreben je tudi zapis v izreku izpodbijane sodbe, v delu „opisanega pod točko 2“, kar je očitno posledica prvotnega opisa obtožencu očitanih kaznivih dejanj v obtožnici z dne 18. 6. 2021. Ker je iz opisa dejanja v izreku razvidna tako pravna podlaga kot vsebina policistovih ravnanj, višje sodišče nima nobenih pomislekov v zakonitost opravljenega uradnega dejanja v okviru službenih pooblastil oziroma nalog, ki jih opravljajo policisti na podlagi navedenih predpisov ZNPPol, kar je sicer prvostopenjsko tudi posebej utemeljilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. Nadaljnje navedbe, da je obtoženi A. A. izrabil trenutek, ko je policist B. B. izvajal preprijem zaradi nezmožnosti natakniti lisice obtožencu na roko in takrat zbežal; da je ostal nedokazan očitek, da se je obtoženec zaletel v prsni koš policista; da je bil obtoženčev namen ves čas le pobeg; in da je policist zmotno tolmačil obtoženčevo izvitje iz prijema kot udarec, so po vsebini le ponavljanje obtoženčevega zagovora, ki pa je že bil dokazno ocenjen, ko ga je prvostopenjsko sodišče preverjalo tako z izpovedbo policista B. B. kot tudi priče C. C. in v točkah 8 in 9 navedlo razloge zaradi katerih je sledilo izpovedbi priče B. B., da je, in na kakšen način obtoženi A. A. zamahnil proti policistu, ga udaril z roko in se zaletel v policistov prsni koš ter se šele nato iztrgal in pobegnil. S takim aktivnim ravnanjem je preprečil opravo uradnega dejanja uradni osebi. Pravilnosti teh razlogov višje sodišče v celoti pritrjuje, ker je prvostopenjsko sodišče svoj zaključek o prepričljivosti izpovedbe priče oprlo tudi na ugotovljen položaj priče in obtoženca tik pred obtoženčevim ravnanjem, tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno presodilo tudi v okviru določbe prvega in tretjega odstavka 299. člena KZ-1 in s tem izpolnjenost znakov kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja policistu. Sam pobeg s kraja se je tako izkazal le za posledico uspešno uporabljene sile s strani obtoženca zoper policista zaradi preprečitve oprave uradnega dejanja. Ker je šlo za obtoženčevo aktivno uporabo sile, ne more biti upoštevno sklicevanje obtoženčevega zagovornika na odločbo I Kp 1158/99, iz katere izhaja, da v primeru, ko se izsledena oseba skuša izogniti prijetju le z iztrganjem iz policistovih rok, takega ravnanja ni moč šteti kot preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. V obravnavani zadevi je namreč obtoženi A. A. res izkoristil trenutek za pobeg, vendar šele po tem, ko je že izkazal agresivno aktivnost proti policistu z zamahom, udarcem v roko in zadetjem policista s prsnim košem.

7. Prvostopenjsko sodišče se je tudi do obtoženčeve krivde opredelilo z jasnimi razlogi v točki 12, zato višje sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja glede vseh odločilnih dejstev kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde, pravilno in popolno ugotovljeno in ga navedbe pritožnika niso v ničemer omajale.

8. Obtoženčev zagovornik kljub navajanju, da pritožbo vlaga tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji te ni izrecno izpodbijal, preizkus sprejete odločitve v zvezi s tem pa mora višje sodišče vseeno opraviti v primeru, ko pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Razen tega se bo do pravilnosti in primernosti izrečene kazenske sankcije, višje sodišče opredelilo v nadaljevanju te odločbe v zvezi s pritožbo okrožne državne tožilke.

**K pritožbi okrožne državne tožilke:**

9. Pritožnica utemeljeno navaja, da je prvostopenjsko sodišče ob tem, ko je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, napačno uporabilo določbo prvega odstavka 299. člena KZ-1 in obtožencu po navedeni zakonski določbi izreklo kazen treh mesecev, saj je za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega (po tretjem odstavku 299. člena KZ-1), predpisana kazen od enega do petih let zapora. Ob takem – pravilnem razumevanju zakonske podlage za izrek kazni, pa so zgrešena zavzemanja pritožnice za izrek osemmesečne zaporne kazni.

Višje sodišče je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče z odločbo o določeni trimesečni zaporni kazni, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in s tem zagrešilo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, zato je ob pravilni uporabi zakonske določbe tretjega odstavka 299. člena KZ-1, obtožencu določilo kazen enega leta zapora. Pri določitvi navedene kazni, ki je še vedno na zakonskem minimumu ter izrečeni enotni kazni dveh let in osmih mesecev zapora, je, razen same objektivne teže kaznivega dejanja in stopnje obtoženčeve krivde upoštevalo tudi ugotovljene obteževalne okoliščine, predvsem obtoženčevo kontinuirano in večletno izvrševanje raznovrstnih kaznivih dejanj, s tem izraženo nepripravljenost za spremembo svojih utečenih življenjskih vzorcev, kot olajševalno okoliščino pa predvsem dejstvo izostanka nadaljnjih škodljivih posledic njegovega ravnanja za konkretnega policista ter dejstvo, da je obtoženi kot večletni odvisnik od prepovedanih substanc lahko tudi zaradi te okoliščine nekoliko manj kritičen do svojih ravnanj.

10. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP višje sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ob oceni, da pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, pritožba okrožne državne tožilke pa je utemeljena, je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu določilo višjo kazen, upoštevaje pravilno zakonsko podlago, zaradi navedenega pa zvišalo tudi izrečeno enotno kazen zapora, kot izhaja iz izreka te odločbe, v nespremenjenih delih pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Čeprav pritožnik s pritožbo ni uspel, ga je višje sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 98. in četrtega odstavka 95. člena ZKP iz razlogov, ki jih je sicer navajalo tudi prvostopenjsko sodišče (opomba višjega sodišča – ob sicer napačno navedeni pravni podlagi za oprostitev plačila stroškov), ker je ocenilo, da obtoženec glede na dejstvo, da je na prestajanju kazni in da bo prestajanje kazni glede na odločitev v zvezi z obravnavanim dejanjem, še nekoliko daljša, ob sicer ugotovljenih slabših premoženjskih razmerah ocenilo, da je oprostitev plačila stroškov upravičena, ker obtoženec nima realnih možnosti za plačilo le-teh.