Jedro

Pojme "obramba", "varnost", "zaščita", in "reševanje" v smislu določbe 5. odstavka 35. člena ZTel je treba razlagati tako, da gre za izvajanje zaščite in reševanja ter pomoči v primerih naravnih in drugih nesreč ter vojnih dogodkov in za izvajanje ukrepov za odpravo posledic le-teh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 1.10.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklepe Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije, vsi z dne 16.6.1999, s katerimi je upravni organ prve stopnje odločil, da je tožeča stranka kot lastnik radijskih dovoljenj za leto 1999 dolžna plačati pristojbine za uporabo radijske frekvence.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da pravna interpretacija (tako jezikovna, logična kot teleološka) določbe 5. odstavka 35. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97, 45/97-odl. US, 13/98-odl. US) ne omogoča ponujene interpretacije tožeče stranke, da je po ZTel dejavnost, ki jo izvaja tožeča stranka (to je izvajanje nujne medicinske pomoči in reševalnih prevozov), izrecno oproščena plačevanja pristojbine. Če bi zakonodajalec hotel oprostiti plačila pristojbine za uporabo radijske frekvence vse organizacije, ki kot redno dejavnost izvajajo nujno medicinsko pomoč in reševalne prevoze, bi to v zakonu tudi izrecno navedel. Dejavnosti, ki jo tožeča stranka kot redno vsakodnevno izvaja, tudi sicer ni mogoče uvrstiti med zaščito in reševanje po navedeni določbi ZTel. Iz Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94) in iz Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91) ter iz Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in 44/97) je razvidno, da izraza zaščita in reševanje pomenita pripravo ljudi, materialnih in drugih dobrin za primere naravnih in drugih nesreč ter vojnih udejstvovanj oziroma za odpravljanje posledic, ki so nastale zaradi vojnih udejstvovanj ali naravnih nesreč. Ker tožeča stranka višine pristojbine za uporabo radijskih postaj v mobilnem omrežju, določene po posameznih sklepih, niti ni izpodbijala, na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, ker odločba ni utemeljila obveznosti tožeče stranke do plačevanja pristojbin, in tudi ne ugovor, da do sedaj ni plačevala pristojbine. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje dovolj določno obrazložila, da je tožeča stranka zavezana plačevati pristojbino za uporabo radijskih frekvenc.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in sklepe tožene stranke o plačilu pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje napačno razlaga določbo 5. odstavka 35. člena ZTel. Določba 2. člena ZTel opredeljuje telekomunikacijske storitve, namenjene zagotavljanju nemotenega delovanja organov in organizacij na področju obrambe, varnosti, zaščite in reševanja, ne da bi ožila to področje zgolj na dejavnosti in njihove izvajalce po zakonih. Za pravilno razlago pojma reševanje je treba uporabiti tudi določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa obveznost organiziranja reševalne službe pri izvajalcih zdravstvenega varstva na primarni ravni. Če bi bil namen zakonodajalca pri sprejemu ZTel, da izvzame iz oprostitve plačevanja pristojbine izvajalce dejavnosti reševanja v primarnem zdravstvu, bi bila obravnavana določa ZTel oblikovana drugače. Razlaga obravnavane določbe s strani sodišča prve stopnje bi pomenila, da so plačevanja pristojbine za radijske postaje oproščeni izvajalci prve pomoči v enotah civilne zaščite, katerih dejavnost je povsem enaka kot tožnikov (torej reševanje ljudi).

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da dejavnosti, ki jo opravlja tožeča stranka, ni mogoče uvrstiti med zaščito in reševanje po določbi 5. odstavka 35. člena ZTel. V skladu s 5. odstavkom 35. člena ZTel je pritožnik oproščen plačila pristojbine takrat, ko se frekvenca nahaja v pasu, ki je namenjen državni uporabi ali souporabi. Frekvence, ki jih sme tožeča stranka uporabljati na podlagi radijskih dovoljenj, se ne nahajajo v frekvenčnem pasu, ki je namenjen za državno uporabo oziroma souporabo, zato je dolžna plačati pristojbino.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 4. odstavka 35. člena ZTel je uporabnik za uporabo radijskih frekvenc dolžan plačati pristojbino. Pristojbina se ne plačuje za uporabo radijskih frekvenc, ki so z razporeditvijo radiofrekvenčnih pasov v Republiki Sloveniji namenjene za obrambo, varnost in reševanje ter radioamatersko dejavnost (5. odstavek 35. člena ZTel). Uredba o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98, v nadaljevanju Uredba) v 3. členu določa, da pristojbino plačujejo vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno. V skladu s 1. točko 1. odstavka 4. člena Uredbe se pristojbin ne plačuje za radijske postaje, za katere je tako določeno v ZTel. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka imetnik radijskih dovoljenj za uporabo radijske postaje v mobilnem omrežju ter da kot svojo redno dejavnost izvaja nujno medicinsko pomoč in reševalne prevoze. Sporno pa je, ali gre v obravnavanem primeru za uporabo radijskih frekvenc, za katere se po 5. odstavku 35. člena ZTel pristojbina ne plačuje.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, ko tožeča stranka uporablja radijske frekvence v okviru dejavnosti izvajanja nujne medicinske pomoči in reševalnih prevozov kot svoje redne dejavnosti, po določbi 5. odstavka 35. člena ZTel ni oproščena plačila pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, dejavnost, ki jo tožeča stranka opravlja kot redno vsakodnevno delo, ni dejavnost, ki bi jo bilo mogoče uvrstiti med dejavnosti, s katerimi se zagotavljata zaščita in reševanje v smislu navedene določbi ZTel. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razlagalo določbo 5. odstavka 35. člena ZTel glede na področne predpise, ki urejajo obrambo, varnost, zaščito in reševanje (Zakon o obrambi, Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pojme obramba, varnost, zaščita in reševanje v smislu določbe 5. odstavka 35. člena ZTel treba razlagati tako, da gre za izvajanje zaščite in reševanja ter pomoči v primerih naravnih in drugih nesreč ter vojnih dogodkov in za izvajanje ukrepov za odpravo posledic le-teh. Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zato ni utemeljen. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, da bi bilo za pravilno razlago pojma reševanje treba uporabiti tudi določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti, saj le-ta ureja vsebino in opravljanje zdravstvene dejavnosti.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.