Jedro

Izdaja začasne odredbe o začasni dodelitvi, stikih ter preživnini za mladoletnega otroka je omejena na izjemne situacije in pride v poštev le v okoliščinah, ko je otrokov položaj ogrožen do te mere, da ni mogoče čakati na konec postopka in pravnomočnost sodbe, temveč je zaradi varstva otroka potrebno nujno ukrepati, da se prepreči nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda ali nasilje.

Vsebinski kriterij za določitev višine preživnine po začasni odredbi ni ustrezen življenjski standard, kot ga sodišče presoja pri določitvi višine preživnine v meritorni odločbi, pač pa je vsebinski kriterij le nujno preživljanje otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženke za izdajo začasne odredbe, da se mladoletni A. začasno dodeli njej v varstvo, vzgojo in preživljanje, med tožnikom in mladoletnim A. določijo stiki ter tožniku naloži plačilo 395,00 EUR mesečne preživnine.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje toženka. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da je med pravdnima strankama sklenjen dogovor pred CSD z dne 10. 8. 2015 o ureditvi stikov očeta s sinom A. za A. koristen, predlog za izdajo začasne odredbe, ki je v bistvenem enak vsebini med pravdnima strankama sklenjenega dogovora, zavrnilo z obrazložitvijo, da sta starša dolžna spoštovati tudi neformalen dogovor, kljub temu, da tako sklenjen dogovor ni izvršljiv in ne vsebuje prisilnega pravnega mehanizma. Toženka namreč od sodišča zahteva odločitev, ki bo izvršljiva, to je sklep o izdaji začasne odredbe. Meni, da so prepiri med staršema v poglavitni meri ravno posledica tega, da o stikih z odločbo sodišča še ni odločeno, pa tudi pritiske nad A. tožnik vrši iz tega razloga, kar vse otroku povzroča nenadomestljivo škodo. Toženka v pritožbi izpostavlja dogodke, ki so se zgodili po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 20. 8. 2015 ter dne 24. 8. 2015. Navaja, da je zaradi neurejene situacije sin A. že dlje časa agresiven, jezen, žalosten, čustveno nestabilen, doživlja težke nočne more in ima izrazito poslabšanje govora. Z določitvijo preživnine bi se tudi finančni stroški za vzgojo in oskrbo porazdelili med staršema.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki so utemeljevali zavrnitev predlagane začasne odredbe za začasno dodelitev mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in preživljanje toženki ter določitev stikov med tožnikom in mladoletnim A. in preživnine. Toženka v sicer obširni pritožbi ne ponudi ničesar, kar bi pritožbenemu sodišču vzbudilo dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge izpodbijanega sklepa.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izhodišče, da je izdaja začasne odredbe o začasni dodelitvi, stikih ter preživnini za mladoletnega otroka omejena na izjemne situacije. Izdaja začasne odredbe pride v poštev le v okoliščinah, ko je otrokov položaj ogrožen do te mere, da ni mogoče čakati na konec postopka in pravnomočnost sodbe, temveč je zaradi varstva otroka potrebno nujno ukrepati, da se prepreči nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Toženka niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, da bi bil otrok ogrožen v takšni meri, ki bi narekovala nujnost takojšnjega ukrepanja z drugačno začasno ureditvijo razmerij, kot se izvajajo, takšne ugotovitve pa tudi ne izhajajo iz mnenja Centra za socialno delo X. 7. Primarno je korist otroka, da odrašča ob obeh starših, ki morata poskrbeti za otroka tudi v primeru, če živijo ločeno. Zato sta starša zavezana k obojestranskemu izvajanju oziroma uresničevanju sklenjenega dogovora o stikih očeta s sinom. Pravilno je sodišče prve stopnje predvsem poudarilo, da je dvom toženke v tožnikovo sposobnost samostojno poskrbeti za sina in ga ustrezno varovati ter njen dvom v spoštovanje sklenjenega dogovora pred CSD o stikih z dne 10. 8. 2015 s strani tožnika na ravni skrbi toženke in nima dejanske podlage v konkretnih dogodkih.

8. Sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključuje, da toženka ni ponudila ne trditvene ne dokazne podlage glede nujnosti določitve preživnine, saj ni navedla, da bi bilo v trenutni dejanski situaciji A. preživljanje ogroženo. Toženka je v pritožbi sicer še dodatno specificirala stroške, ki jih ima s A. preživljanjem, pri tem pa tudi še v pritožbi ne pojasni, da bi bilo nujno preživljanje otroka kakorkoli ogroženo, kajti vsebinski kriterij za določitev višine preživnine po začasni odredbi ni ustrezen življenjski standard, kot ga sodišče presoja pri določitvi višine preživnine v meritorni odločbi, pač pa je vsebinski kriterij le nujno preživljanje otroka.

9. Ker uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.