Jedro

Tožnik je pri opravljanju dela na gradbišču padel v 2 m globok jašek in se poškodoval. Tožena stranka je le zagotavljala delavce drugemu podjetju, ki je bilo sicer glavni izvajalec gradbenih del, pri čemer so le oni organizirali delo, odrejali delo in naloge posameznim izvajalcem, izvajali izključno kontrolo in izvajali nadzor nad izvajanjem gradbenega projekta. Toženi stranki zato ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je svojega delavca napotila na delo k drugemu podjetju, ki je bilo izključni nosilec projekta, tožena stranka pa le podizvajalec. Zgolj dejstvo, ker je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, ne pomeni, da je tožena stranka kot njegov delodajalec odškodninsko odgovorna po pravilih civilnega prava, odškodninsko bi bilo odgovorno kvečjemu drugo podjetje, ki je bilo glavni izvajalec, ki je izključno organiziral delo, odrejal dela in naloge ter zagotavljal izključni nadzor nad izvajanjem dela. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, naperjen zoper delodajalca, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 10.667,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2012 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nastale pravdne stroške po sodni odmeri, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožniku pa prizna stroške pritožbenega postopka, ki naj jih odmeri sodišče z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Sodišče je ugotavljalo dejanski stan škodnega dogodka in ugotovilo, da je tožnik v času škodnega dogodka imel osebno zaščitno opremo, saj mu je tožena stranka zagotovila delovne čevlje, rokavice, delovno obleko in čelado, ki jih je tožnik v času škodnega dogodka tudi uporabljal. Sodišče je glede škodnega dogodka verjelo tudi izpovedbi priče A.A., da je bil jašek, v katerega je padel tožnik globok okoli 2 m. Tožena stranka ni prerekala trditev o vremenskih razmerah, kar pomeni, da bi sodišče na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP ta dejstva moralo šteti za priznana. Sodišče je ugotovilo, da je bilo delovišče mokro, ni pa bilo razmočeno, ob neprerekani trditvi, da je bilo gradbišče razmočeno in so bila tla mokra, spolzka, blatna se sodišče ni opredelilo, čeprav je priča B.B. povedala, da je bilo deževje že tudi pred škodnim dogodkom, tožnik pa je povedal, da ker je mesec februar je deževalo skoraj vsak dan, prav tako se je topil sneg, bilo je blatno, zato so tudi nosili škornje. Sodišče je s tem, ko je samo pribavilo podatke kršilo določbo 2. odstavka 7. člena ZPP, saj pravdnima strankama sploh ni bila dana možnost, da bi se o teh dejstvih izjasnila. Sodišče navede, da je bilo delovišče sicer mokro, ni pa bilo razmočeno. Potek škodnega dogodka je sodišče ugotovilo na podlagi logičnega sklepanja, saj je bila naloga vibriranje betona z vibratorjem. Sodišče bi moralo angažirati izvedenca iz varstva pri delu in na podlagi njegove ocene podati svoje stališče. Na kakšni oceni je sodišče ugotovilo, da delavec bistveno lažje, hitreje in brez sprotnega prilagajanja delovišča premika vibrator za beton med opažem, če stoji na gradbenem odru, ki poteka ob opažu, kot da stoji na plohu, ki je postavljen na opaž in poteka preko jaška, sodišče ni pojasnilo, čeprav je iz tega izpeljalo še nadaljnje zaključke. Zanemarilo je, da je priča B.B. izpovedal, da je bil ploh postavljen preko jaška, strojnik A.A. pa je povedal, da se ne spominja, da bi bil preko jaška postavljen kakršen koli ploh. Sodišče je samo ugotavljalo mehanizem nastanka poškodb in prišlo do protispisnih zaključkov, da je edino možno, da je ob zdrsu iz ploha spremenila gibanje v stran oziroma v smeri proti dolžini jaška, ki znaša 2 m. V takem primeru pa bi bil tožnik ob robu dolžine jaška oddaljen okoli 1 m, to pa pomeni, da z roko ne bi mogel seči do roba jaška. Prvostopno sodišče je tudi protispisno ugotovilo, da je bil tožnik izkušen gradbinec in da je predhodno že velikokrat izvajal podobna dela, čeprav je tožnik izrecno poudaril, da je prvič delal na takšnem jašku, kot je bil ta, na katerem se je sam poškodoval, pred tem pa je delal na manjših jaških. Tožena stranka z listinami ni izkazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na takem jašku. Glede vsebine izobraževanja bi moral podati mnenje izvedenec iz varstva pri delu. Ker je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni bila imetnik nevarne stvari in se tudi z nevarno dejavnostjo ni ukvarjala, ne odgovarja objektivno za nastali škodni dogodek, prav tako pa tudi krivdno ne odgovarja za nastali škodni dogodek. Sodišče pokloni vero pričama A.A. in B.B., pri tem kot očitek tožniku navaja blatne škornje, ki pa zagotovo ne bi bili in tudi v podplatu ne bi bilo blata, če bi bilo dejansko stanje na gradbišču takšno, kot sta ga prikazovali priči, in sicer, da ni šlo za razmočeno in blatno gradbišče. Sodišče je v celoti prezrlo dejstvo, da se je na gradbišču mudilo in se do teh okoliščin sploh ni opredeljevalo, temveč je zaključilo, da je tožnik kljub temu, da je izkušen delavec ocenil, da njegovo zdravje ni ogroženo ob hoji po plohu z blatnimi čevlji, vendar je sodišče prezrlo, da tožnik kot delavec ni bil v poziciji, da bi se delu uprl. Krivdno odgovornost tožene stranke je tožnik utemeljeval tudi na podlagi pomanjkljivega nadzora. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njej glede prvih treh predpostavk splošnega civilnega delikta (protipravnost oziroma škodnega dogodka, škode in vzročne zveze). To še posebej velja glede prve predpostavke, protipravnosti, saj ni uspel dokazati, da bi tožena stranka ravnala v nasprotju s pravnimi predpisi, ki opredeljujejo, kako mora kot delodajalec postopati v razmerju do svojih delavcev. Betoniranje vodomernega jaška ne ustreza definiciji nevarne dejavnosti, moker ploh pa ne definicije nevarne stvari. Padec je moč pripisati le tožnikovi nepazljivosti pri hoji, nikakor pa odgovornost zanj ne izvira iz sfere tožene stranke. Izvedeni dokazi kažejo na drugačen način nastanka škode. Ne držijo navedbe tožnika, da je sodišče samo, mimo trditvene podlage tožnika sprejelo zaključke, saj je bila trditvena podlaga nepopolna, pomanjkljiva in dokazno nepodprta, izpovedi prič pa verodostojne, logične in konkretizirane. Glede pribave podatkov o temperaturah in vremenskih razmerah na dan škodnega dogodka je sodišče uporabilo svoja „preiskovalna“ pooblastila iz 34/1. člena ZDSS-1, ki sicer določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče protispisno ugotovilo, da je tožena stranka zagotavljala delavce podjetju C. d.o.o. in da ta zaključek v sodbi ni obrazložen. Sodišče je do tega zaključka prišlo na podlagi izpovedi strank in prič, pri čemer je na zaslišanju dne 13. 5. 2013 tožnik navedel, da je vsa navodila za delo je dajal B.B., saj je bil on glavni na delovišču, njegov delodajalec pa mu jih v zvezi z opravljanjem dela nalog ni dajal, saj so bili za delo posojeni podjetju C. d.o.o.. Zakoniti zastopnik tožene stranke je na istem naroku zaslišan izpovedal, da je dela in naloge na delovišču odrejal B.B. in da so bili „delavci v tistem času pod pristojnostjo podjetja C. d.o.o.“.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.667,00 EUR.

Pritožba neutemeljeno graja procesne kršitve z neizvedbo dokazov z izvedencem varstva pri delu in izvedencem medicinske stroke, kar po svoji pravni naravi in ustaljeni sodni praksi pomeni izpodbojni razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik bi moral na podlagi določil 286.b člena ZPP, grajati kršitve takoj, ko je to mogoče oziroma do konca glavne obravnave, kar pa tožnik ni storil. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 13. 5. 2013 izhaja, da je tožnik podal ugovor že potem, ko je sodišče glavno obravnavo zaključilo. Tožnik tudi ni navedel, da navedenih kršitev ni mogel grajati predhodno, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati na podlagi določil 286.b člena ZPP.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 43. členu določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev, v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 – s sprem. - ZVZD) v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati varnost in zdravje v zvezi z delom, pri čemer mora izvajati potrebne ukrepe. ZDR v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, pri čemer je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo naklepoma ali iz malomarnosti. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni vzrok, kot to določa 149. člen OZ. Za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti pa na podlagi 150. člena OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti pa na podlagi 150. člena OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Škodo ureja 132. člen OZ in določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Odškodninska odgovornost (delodajalca) je podana, če so kumulativno podani elementi: škoda, protipravno oziroma nedopustno ravnanje, vzročna zveza ter odgovornost za nastalo škodo, kar pomeni, da če ni podan eden od elementov, odškodninska odgovornost ne obstoji.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič A.A. in B.B. ter po zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke D.D., je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, pri čemer je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki. Dne 10. 2. 2009 je prišlo pri opravljanju dela do nezgode, ko je tožnik padel v 2 m globok jašek in se poškodoval, pri tem je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pri delu zagotavljala vso potrebno osebno zaščitno opremo in sicer delovno čevlje, rokavice, delovno obleko in čelado, pri tem je tožnik vsa navedena osebna varovalna sredstva v času nezgode uporabljal. Nosil je gumijaste škornje, ki imajo enak podplat kot delovni čevlji. Tožena stranka je tožniku tudi zagotavljala izobraževanje iz varstva pri delu.

Glede vprašanja ali je v konkretnem primeru šlo za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da moker ploh sam po sebi ni nevarna stvar, saj gre za površino gradbenega ploha, ki ni gladka in premazana z zaščitnim premazom. Prav tako pri običajni pazljivosti pri hoji ne pride do zdrsa tudi če je ploh moker, pri čemer je splošno znano, da ima škorenj oziroma čevelj z blatnim podplatom bistveno večjo možnost zdrsa. Po določilih Uredbe o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005 - Uredba) Priloga III - 6.3.1 morajo biti delovna mesta, na katerih obstaja možnost padca v globino zavarovana proti padcu v globino in sicer: neodvisno od višine delovnega mesta na prehodih in poteh nad ter ob vodi in snoveh, v katerih obstaja možnost utopitve; nad višino 1 metra od tal na stopniščih, rampah, prehodih in delovnih mestih ob strojih; nad višino 2 metrov od tal na vseh drugih delovnih mestih; vse odprtine in poglobitve v tleh, medetažnih konstrukcijah, na stenah. Ne glede na navedeno pa ni potrebno zagotoviti, kadar so delavci zdravstveno sposobni za izvajanje del na višini in opravljajo naslednja dela: na višini do 5 m pri izdelavi nosilnih odrov medetažnih plošč, ki so nagnjene največ 20°; na zunanji oz. nasprotni strani pri zidanju ali betoniranju stene do višine 7 m nad terenom ali podom. V konkretnem primeru višina jaška ni presegala 2 metrov. Tako ni bila podana objektivna odgovornost tožene stranke, pri čemer za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, saj je tožnik delal kot zaposleni delavec pri podizvajalcu, saj je tožena stranka le zagotavljala delavce podjetju C. d.o.o..

Po izvedenih dokazih pa je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka le zagotavljala delavce podjetju C. d.o.o., ki je bil sicer glavni izvajalec gradbenih del, pri čemer so le oni organizirali delo, odrejali delo in naloge posameznim izvajalcem, izvajali izključno kontrolo in izvajali nadzor nad izvajanjem gradbenega projekta. Podjetje C. d.o.o. je bilo glavni izvajalec gradbenih del. Navedeno izhaja iz izvedenih dokazov, to pa izhaja tako na podlagi izpovedi strank in prič, pri čemer je na zaslišanju dne 13. 5. 2013 tožnik navedel: „Vsa navodila za delo je dajal B.B., saj je bil on glavni na delovišču, moj delodajalec pa mi jih v zvezi z opravljanjem dela nalog ni dajal, saj smo bili za delo posojeni podjetju C. d.o.o.. Na tak način, kot smo delali na tem delovišču smo delali že predhodno na več deloviščih, to velja tudi za sodelovanje s B.B. in toženo stranko.“ Zakoniti zastopnik tožene stranke je na istem naroku zaslišan izpovedal, da je dela in naloge na delovišču odrejal B.B. in da so bili „delavci v tistem času pod pristojnostjo podjetja C. d.o.o.“.

Tako toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je svojega delavca napotila na delo k drugemu podjetju C. d.o.o., ki je bil izključni nosilec projekta, tožena stranka pa le podizvajalec. Zgolj dejstvo, ker je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki ne pomeni, da je tožena stranka kot njegov delodajalec odškodninsko odgovorna po pravilih civilnega prava, odškodninsko bi bilo odgovorno kvečjemu podjetje C. d.o.o., ki je bil glavni izvajalec, ki je izključno organiziral delo, odrejal dela in naloge ter zagotavljal izključni nadzor nad izvajanjem dela. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 13/2013, pri čemer je v tem primeru sicer šlo za agencijsko delo, vendar ocenjuje, da sta zadevi glede na dejanske okoliščine primera med seboj primerljivi.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev primera niso relevantni (360. člen ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.