19. 10. 2020

SKLEP

Senat je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, ki ju je vložil A. B., C., ki ga zastopa Bojan Celar, odvetnik v Ljubljani, na seji 19. oktobra 2020

sklenil:

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 56419/2013 z dne 26. 1. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 56419/2013 z dne 2. 12. 2015 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 56419/2013 z dne 15. 6. 2015 se ne sprejmeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojen na enotno kazen osem let in šest mesecev zapora zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem in drugem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., in 54/15 – v nadaljevanju KZ-1), spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 ter zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnika in njegovega zagovornika.

2.Pritožnik je zoper navedene sodbe sam in po svojem zagovorniku vložil ustavni pritožbi. Po vsebini zatrjuje kršitve pravic iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave.

3.Zatrjuje, da mu je bila zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca diabetologa kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Izvedba tega dokaza naj bi omogočila presojo, ali je bil pritožnik sploh zdravstveno sposoben izvršiti kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Pomembna naj bi bila tudi zaradi ocene verodostojnosti izpovedbe mladoletne oškodovanke, ki naj bi lažno pričala o tem, da je imel pritožnik "vedno erekcijo". Pritožnikov osebni zdravnik naj bi na zaslišanju pojasnil, da sladkorna bolezen vsekakor vpliva na spolno dejavnost. Pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist naj bi bila pritožniku kršena tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga s ponovnim zaslišanjem priče, ki bi lahko izpovedala o tem, kdaj se je k oškodovankama vselil nov partner pritožnikove nekdanje partnerke. S tem naj bi se izkazalo načrtno ravnanje oškodovank in njun cilj, da se ga znebita.

B.

4.V skladu s tretjo alinejo 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, (1) da sodišče glede na načelo proste dokazne presoje samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; ter (5) da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.[1]

5.Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v sodbi v zadevi Poropat proti Sloveniji z dne 9. 5. 2017 poudarilo, da morajo sodišča podati ustrezne razloge za zavrnitev predloga za zaslišanje prič, ki ni neutemeljen in je dovolj obrazložen, ki je pomemben za vsebino obtožbe in ki bi lahko okrepil položaj obrambe ali celo pripeljal do oprostitve pritožnika. Po stališču ESČP mora biti predlog za zaslišanje podprt z razlago, zakaj je zaslišanje posameznih prič pomembno, njihovo pričanje pa mora biti potrebno za ugotovitev resnice. V zadevi Poropat proti Sloveniji je ESČP ugotovilo kršitev, ker sodišče ni zaslišalo priče, ki bi izpovedala o oškodovančevi verodostojnosti. Presodilo je, da je bil navedeni dokazni predlog resnično pomemben za pritožnikovo glavno obrambno smer, saj je z njim izpodbijal verodostojnost prič. Kot pomembno dejstvo pa je ESČP izpostavilo tudi, da pri kaznivem dejanju ni bilo prisotne nobene neodvisne priče.

6.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi potrdilo stališče sodišč prve in druge stopnje, da predlagana dokaza za postavitev izvedenca diabetologa in ponovno zaslišanje priče nista v materialnopravno relevantni zvezi s kaznivimi dejanji, ki se očitajo pritožniku. Ker naj pritožnik od leta 1997 do marca 2011, ko je bila sladkorna bolezen povsem naključno odkrita, ne bi bil na zdravniškem pregledu ter ker naj hujših težav zaradi sladkorne bolezni ne bi imel, bi lahko bile izvedenčeve ugotovitve zgolj splošne. Trditev, da naj bi se po pritožnikovi izselitvi iz stanovanja vanj vselil nov oškodovankin partner, pa naj, tudi če bi bila dokazana, ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dogajanja v času pritožnikovega skupnega življenja z oškodovankama. Vrhovno sodišče je še poudarilo, da je treba razloge sodišča v zvezi z zavrnitvijo obeh dokaznih predlogov povezati z ostalimi razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe. V njih naj bi sodišče izpovedi obeh oškodovank natančno presodilo ter ju označilo za prepričljivi ter podprti z izvedenskimi mnenji psihiatrične stroke in klinične psihologinje.

7.Po presoji senata navedena stališča sodišč ne pomenijo kršitve pritožnikove pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Navedena zadeva se razlikuje od zadeve Poropat proti Sloveniji v tem, da je sodišče verodostojnost oškodovank in pritožnikovega zagovora preverjalo ne samo z oceno izpovedb, temveč tudi z mnenji izvedencev psihološke in psihiatrične stroke. Pa tudi sicer pritožniku očitani način izvršitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, ni vključeval ravnanj, za katera bi se zahtevala erekcija.

8.Pritožnik očitka kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj bi prvostopenjsko sodišče brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje policistov, zavrnitev tega dokaznega predloga pa naj bi obrazložilo šele Višje sodišče, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izčrpal. Zato ga Ustavno sodišče ne more obravnavati.

9.Sicer držijo pritožnikovi očitki, da se sodišča niso izrecno opredelila do pritožnikove navedbe, da naj bi njihovo stanovanje imelo na notranji strani vrat zgolj "bunko brez ključa". Vendar iz dejstvene podlage, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi pritožnik mladoletno oškodovanko zaklepal, temveč da ji je prepovedal zapuščati stanovanje. Pritožnikove navedbe o obliki kljuke na vhodnih vratih so bile s tega vidika očitno nepomembne.

10.Pritožnikovi očitki, da naj bi senat Vrhovnega sodišča dvakrat izvedel sejo in da naj bi bil zato na drugi seji že seznanjen s spisom, očitno ne morejo utemeljiti kršitve pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

11.Glede na navedeno pritožnik ni izkazal, da bi mu bile z izpodbijanimi sodbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavni pritožbi niti ne odpirata pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve. Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) niso izpolnjeni, senat Ustavnega sodišča ustavnih pritožb ni sprejel v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika senata DDr. Klemen Jaklič ter člana dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Senat Ustavnega sodišča je sklep sprejel soglasno.

DDr. Klemen Jaklič Namestnik predsednika senata zanj Dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 128) in št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129).