Jedro

Nasprotna udeleženka ima kot zastopnica javnega interesa pravni interes le glede pritožbenih trditev, s katerimi uveljavlja stališče, da gre za javne površine (trditve o skupnem pripadajočem zemljišču ji ne koristijo).

Glede pritožbenih navedb, da so predmetne parcele javne površine (del grajenega javnega dobra) in da so navedbe predlagateljev o izključni rabi teh parcel pavšalne, nedokazane, velja opozoriti na porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz 44. člena ZVEtL-1: trditveno in dokazno breme je na tistem, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu Ulica A. 1, z identifikacijsko številko 000-2857, ki je povezana z zemljiško parcelo 1717/64 k. o. X, predstavljajo parcele 1721/6, 1721/8 in 1717/76, vse k. o. X, ki so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka), ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu Ulica A. 2-4, z identifikacijsko številko 000-2913, ki je povezana z zemljiško parcelo 1721/4 k. o. X, predstavljata parceli 1721/12 in 1717/72, obe k. o. X, ki sta v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (II. točka izreka), ter odredilo, da se parcele 1721/6, 1721/8 in 1717/76, vse k. o. X, v vrstnem redu zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča vpišejo kot splošni skupni del stavbe z identifikacijsko številko 000-2857, in da se parceli 1721/12 in 1717/72, obe k. o. X, v vrstnem redu zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča vpišeta kot splošni skupni del stavbe z identifikacijsko številko 000-2913 (III. točka izreka).

2. Nasprotna udeleženka se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 (v zvezi s 3. členom ZVEtL-12 in 37. členom ZNP3). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrženje oziroma zavrnitev predloga, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Nasprotna udeleženka trdi, da predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča posega v njeno lastninsko pravico in javne površine na parcelah 1717/76, 1717/72, 1721/8 in 1721/12, vse k. o. X4. Predlagatelji niso nedvoumno dokazali, da so z nakupom stanovanja pridobili lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na spornih zemljiščih, ki so v naravi javne površine - javno parkirišče v soseski. Iz prostorskih aktov in upravnih dovoljenj za izgradnjo stavb ne izhaja opredelitev obsega individualnega pripadajočega zemljišča. Glede na mnenje izvedenca B. B. bi kakršnakoli določitev pripadajočega zemljišča posegla v pravice tretjih oseb, predvsem pa v pravice stanovalcev drugih stavb v soseski, ki bi bili prikrajšani za parkirna mesta. Tudi iz mnenja izvedenke urbanistične stroke izhaja, da analiza upravnih dovoljenj in odločb ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, katerim stavbam so bila namenjena parkirna mesta med Ulico A. in obravnavanimi stavbami. Sodišče se do stališč izvedencev sploh ni opredelilo, obrazložitev je v tem delu tako skopa, da se je ne da preizkusiti. Predlagatelji niso izkazali, da bi bili kadarkoli izključni imetniki pravice uporabe spornega zemljišča. Sporno parkirišče je bilo zasnovano na obodu soseske in je bilo v času izgradnje namenjeno tudi drugim stanovalcem soseske. Gre za neograjeno prehodno območje celotne soseske, ki je v naravi del javnega parkirišča v soseski. Občasna in neizključujoča raba ne more konstituirati lastninske pravice. Tudi uporaba in plačilo za vzdrževanje površin (posek dreves, označevanje parkirnih mest) ne dokazuje, da gre za pripadajoče zemljišče k stavbam. Parcele 1717/76, 1717/72, 1721/8 in 1721/12 so v naravi komunalne naprave celotne soseske, in ne zgolj stavb v lasti predlagateljev. Določanje parkirnih mest posameznim sklopom stavb v soseski vodi do degradacije same soseske. Tudi, če obravnavana zemljišča na predstavljajo pripadajočega zemljišča k stavbam, temveč javne površine, redna raba stavb ne bo z ničemer omejena. Glede na elaborat, ki ga je izdelal C. d. d., sporne parcele predstavljajo javno parkirišče v soseski. Besedna zveza „parkirišče v soseski“ pomeni parkirišče, ki služi stanovalcem in obiskovalcem soseske, ne le stanovalcem obravnavanih stavb. Kriterij, ali je parkirišče javno ali ne, ni, koliko ljudi parkirišče dejansko uporablja, temveč, ali je prosto dostopno za vse pod enakimi pogoji. Ker je javno parkirišče infrastrukturni objekt, je lastninjenje zemljišč potekalo do ZGJS.5 Izpodbijani sklep posega na grajeno javno dobro.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu predlagateljev za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi z ID znakom: stavba 000-2857, na naslovu Ulica A. 1, in k stavbi z ID znakom: stavba 000-2913, na naslovu Ulica A. 2-4. Pravno podlago izpodbijane odločitve je predstavljal ZVEtL-1,6 ki določa merila, po katerih sodišče ugotavlja tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (42. člen ZVEtL-1). V postopku po ZVEtL-1 pridobljena pravica na pripadajočem zemljišču se ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc le ugotavlja za nazaj.7 Po prvem odstavku 43. členu ZVEtL-1 se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo (zlasti): - prostorski akti in upravna dovoljenja, - raba zemljišč (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno), - pretekla raba zemljišča, ter - merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. ZVEtL-1 v prvem odstavku 44. člena vzpostavlja domnevo, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Domneva je izpodbojna: kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik njenega pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1).

6. Sodišče prve stopnje je skladno z merili iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, na podlagi ugotovitev ob terenskem ogledu ter ob pomoči izvedencev urbanistične in geodetske stroke, ugotovilo, (1) da so parcele 1721/6, 1721/8 in 1717/76, potrebne za redno rabo stavbe Ulica A. 1, ter predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k tej stavbi, in (2) da sta parceli 1721/12 in 1717/72, potrebni za redno rabo stavbe Ulica A. 2-4, ter predstavljata individualno pripadajoče zemljišče k tej stavbi. V dejansko podlago izpodbijanega sklepa je zajelo naslednja pravno pomembna dejstva: Stavbi na naslovu Ulica A. 1 in Ulica A. 2-4 sta del stanovanjske soseske na območju Naselja D. Grafični del zazidalnega načrta iz leta 1965 prikazuje, da so bila parkirna mesta načrtovana med Ulico A. in več stavbami soseske. Na podlagi (v času gradnje veljavnih in kasnejših) prostorskih aktov ter upravnih dovoljenj za stavbi Ulica A. 1 in Ulica A. 2-4 ni mogoče natančno ugotoviti, kakšen je bil obseg zemljišč, namenjen redni rabi vsake od stavb, je pa to mogoče ugotoviti s pomočjo kriterija dejanske rabe zemljišč. Na vzhodnem delu teče med stavbama in javno cesto dostopna pot (pred parcelacijo parcela 1717/578), ki služi tudi drugim stavbam v soseski. Zemljišče, ležeče med dostopno potjo in stavbama, obsega parcelo 1721/8, del parcele 1721/12 (prej parcela 1721/59) ter parceli 1717/76 in 1717/72 (obe prej del parcele 1717/57). Navedene parcele v naravi predstavljajo asfaltirano površino z dostopi do obeh stavb in parkiriščem (nizom parkirnih mest, v uporabi uporabnikov stavbe Ulica A. 1 (na parcelah 1721/8 in 1717/76) in stavbe Ulica A. 2-4 (na parceli 1717/72 in delu parcele 1721/12). Zemljišče zahodno in južno od stavb Ulica A. 1 in Ulica A. 2-4 pa obsega parcelo 1721/6 in del parcele 1721/12, ki sta v naravi zelenica, ki je v funkciji emisijske bariere za stavbi. Na nobeni od navedenih parcel ni zaznati javne rabe, prav tako ne redne rabe katere druge stavbe - zemljišča služijo (izključno) potrebam stavb Ulica A. 1 in Ulica A. 2-4, oziroma etažnih lastnikov. Gre za zemljišča tik ob obeh stavbah, ki glede na obseg ne zadoščajo za vse funkcije, ki jih ima pripadajoče zemljišče v razmerju do stavbe. Druge funkcije bosta stavbi morali zadovoljevati v okviru skupnega pripadajočega zemljišča.10

7. Jasno je, da zemljišče, ki je namenjeno redni rabi stavbe, ne more biti namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar. Pritožbene navedbe, v okviru katerih nasprotna udeleženka mestoma zatrjuje, da gre za javne površine, mestoma pa, da gre za površine, namenjene tudi stanovalcem drugih okoliških stavb, ne le stanovalcem stavb na Ulici A. 1 oziroma Ulici A. 2-4, so zato notranje nekonsistentne. Poleg tega ima nasprotna udeleženka kot zastopnica javnega interesa pravni interes le glede pritožbenih trditev, s katerimi uveljavlja stališče, da gre za javne površine (trditve o skupnem pripadajočem zemljišču ji ne koristijo). Morebiten poseg v svoje pravice bi lahko uveljavljali le etažni lastniki drugih stavb v soseski (ki so tudi udeleženci tega postopka).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je načrtovanje v času gradnje le eno od meril za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča.11 Pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča se je pravilno oprlo tudi na sedanjo namensko rabo oziroma dejansko urejenost zemljišč. V odsotnosti drugačnih trditev in dokazov je na podlagi današnje dejanske urejenosti zemljišč v naravi, utemeljeno sklepalo o njihovi enaki pretekli rabi (zemljišča od izgradnje stavbe dalje niso bila namenjena javni rabi).

9. Glede pritožbenih navedb, da so parcele 1717/76, 1717/72, 1721/8 in 1721/12 javne površine (del grajenega javnega dobra) in da so navedbe predlagateljev o izključni rabi teh parcel pavšalne, nedokazane, velja opozoriti na porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz 44. člena ZVEtL-1: trditveno in dokazno breme je na tistem, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča.12 Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma v pravilnost dokaznega zaključka, da nasprotna udeleženka ni dokazala, da je šlo v času načrtovanja in ureditve spornih zemljišč po namenu in dejanski rabi za javne površine. Četudi gre za neograjeno, načeloma vsakemu dostopno območje, to še ne pomeni, da gre za javno parkirišče. Elaborat C. d. d. o razmejitvi grajenega javnega dobra od pripadajočih zemljišč k stanovanjskim objektom v soseski Naselja D. zahod (priloga B12) kot grajeno javno dobro opredeljuje parkirišča na severnem (ne vzhodnem) delu soseske. Označba „Parkirišče v soseski“ v skici Evidenca nepremičnega premoženja (priloga B13) pa sama po sebi ne napeljuje k razlagi, da gre za javno površino. Zaradi notranje skladnosti in strokovne prepričljivosti mnenj izvedencev urbanistične in geodetske stroke, ter zaradi skladnosti mnenj z drugimi dokazi (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), je sodišče prve stopnje dokazom z izvedenci utemeljeno pripisalo večjo dokazno težo. 10. Sodišče prve stopnje je argumentirano odgovorilo na vse pomisleke in ugovore nasprotne udeleženke, ki se nanašajo na razmejitev javnih površin od pripadajočih zemljišč. Pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa zaradi skope obrazložitve ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitev v postopku imenovanih izvedencev (B. B., F. F.), oziroma, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z ugotovitvami izvedencev. O tem, da sporna zemljišča (pritožba izrecno izpostavlja parcele vzhodno od obeh stavb) ne sodijo v sklop javnih površin, temveč so površine, funkcionalno vezane na stavbo Ulica A. 1 oziroma Ulica A. 2-4, se je sodišče prve stopnje prepričalo prav na podlagi mnenja izvedenke urbanistične stroke, oprtega na upravne odločbe in dovoljenja, prostorske akte iz časa načrtovanja/izgradnje in prostorske akte od izgradnje do 25. 7. 1997 ter fotografije, ki prikazujejo stanje v naravi (na strani 26, 27 in 29 mnenja). Izvedenkino mnenje je tudi primerjalo z mnenjem predhodno imenovanega izvedenca geodetske stroke B. B., ter ugotovilo, da med njima ni nasprotij (2. odstavek na 10. strani izpodbijanega sklepa). Velja izpostaviti ugotovitev izvedenca B. B. v dopolnilnem mnenju, da pregledana dokumentacija (prostorski akti, upravna dovoljenja) ne potrjuje navedbe nasprotne udeleženke, da so bile sporne nepremičnine (vključno s parcelo 1717/57) v času gradnje načrtovane kot javne površine. Ugotovitve obeh omenjenih izvedencev je sodišče prve stopnje kritično preverilo na terenskem ogledu, ki ga je opravilo v prisotnosti omenjene izvedenke in izvedenca geodetske stroke G. G. Slednji je na ogledu predlagal, da se od meje med parcelama 1717/57 in 1717/66 odmeri pas parkirišč v širini 5 m, nato pas cestišča v širini 3 m, preostalo zemljišče do stavb Ulica A. 1 in Ulica A. 2-4 pa se kot individualno pripadajoče zemljišče priključi k posamezni stavbi. Na podlagi ugotovitev ob ogledu in predlogov obeh izvedencev je sodišče prve stopnje izvedencu G. G. naložilo izdelavo elaborata parcelacije, v katerem naj opredeli obseg individualnega pripadajoča zemljišča k stavbi Ulica A. 1 in stavbi Ulica A. 2-4. Stanje parcel po parcelaciji prikazuje skica terenske izmere na listovni št. 655. Dovozna pot in parkirišča vzhodno od te poti (glede na skico terenske izmere gre po delitvi parcel 1717/57 in 1721/5 za parcele 1717/73, 1717/74, 1717/75 in 1721/13) niso predmet tega postopka (glej opombo št. 10).

11. Pri ugotavljanju individualnega pripadajočega zemljišča je poleg funkcionalne povezanosti zemljišča s stavbo (dejanski vidik) relevanten tudi pravni vidik. Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje,13 je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo. Glede na čas gradnje stavb na Ulici A. 1 in Ulici A. 2-4, ki ji je sledila prodaja stanovanj, so prvi kupci s pridobitvijo (z nakupom) posameznega stanovanja ex lege pridobili tudi pravico uporabe na stavbišču in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (prenos pravice uporabe ni bil pogojen z odplačnostjo te pravice). Za pravico uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, odločilno je bilo dejansko izvrševanje (kdo je bil dejanski nosilec pravic na nepremičninah v družbeni lastnini). Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem, to pa so bili lastniki stanovanj, ki so zemljišče potrebovali za redno rabo stanovanj (za dostop/dovoz, parkiranje…). Da zemljišča uporabljajo in vzdržujejo (posek dreves, skrb za zelenico, označba parkirnih mest), so etažni lastniki, oziroma v njihovem imenu upravnik stavbe, potrdili ob ogledu na kraju samem. Nasprotna udeleženka ni dokazala, da bi bila njena pravna prednica (Občina ...) po prodaji na kakršenkoli način povezana z zemljišči. Zaradi načela akcesornosti funkcionalno zemljišče ni moglo biti samostojen predmet razpolaganja - sodilo je k stavbi, pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo. Noben kasnejši predpis (do lastninskega preoblikovanja) ni posegel v pridobljene pravice etažnih lastnikov stavb na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini.14 Nasprotna udeleženka ni zatrjevala ne izkazovala okoliščin, ki bi vodile k zaključku o izgubi njihove pravice uporabe. Lastniki posameznih delov obeh stavb so bili ob uveljavitvi ZLNDL15 (25. 7. 1997) dejanski imetniki pravice uporabe na družbenem premoženju, ki se je transformirala v solastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. Ker so bila sporna zemljišča vedno, torej tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalna zemljišča, namenjena redni rabi stavbe Ulica A. 1 oziroma Ulica A. 2-4, in so pravico uporabe na njih dejansko izvrševali etažni lastniki posamezne stavbe, niso mogla biti predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS.16

12. Na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

13. Nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo. Predlagatelji pritožbenih stroškov (stroškov, povezanih z vložitvijo odgovora na pritožbo) niso priglasili.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/2017. 3 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86, s spremembami in dopolnitvami, v zvezi s prvim odstavkom 216. člena Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019. 4 Glede obravnavanih parcel, ležečih v katastrski občini X, pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve opušča navedbo katastrske občine. 5 Zakon o gospodarskih javnih službah, Ur. l. RS, št. 32/1993 6 Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi določb ZVEtL-1, ki je stopil v veljavo 19. 7. 2017, in se na podlagi prehodne določbe 57. člena uporablja tudi za nadaljevanje in dokončanje postopkov v primerih, kjer je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, vložen pred uveljavitvijo tega zakona. 7 S končnim namenom ureditve nepremičninskih evidenc se v postopku po ZVEtL-1 ugotavljajo v preteklosti že učinkovito nastale pravne posledice: torej zunajknjižno pridobljena lastninska pravice lastnika stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, na njenem pripadajočem zemljišču. Glej M. T. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik 2017, št. 4 (82). Glej tudi odločbo II Ips 63/2019. 8 Parcela 1717/57 je bila razdeljena na parcele 1717/72, 1717/73, 1717/74, 1717/75, 1717/76, 1717/77, 1717/78 in 1717/79. 9 Parcela 1721/5 je bila razdeljena na parceli 1721/12 in 1721/13. 10 O skupnem pripadajočem zemljišču k stavbam Ulica A. 1, Ulica A. 2-4, Ulica E. 16-18-20, Ulica A. 8 ter Ulica A. 8A, bo sodišče prve stopnje odločalo v ločenem postopku (sklep o razdružitvi postopka z dne 26. 9. 2019, na redovni št. 217 v spisu). 11 Merila iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 niso opredeljena kot primarna oziroma subsidiarna, gre za enakovredna merila, ki se medsebojno dopolnjujejo. 12 Glej M. T. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik 2017, št. 4 (82). 13 Glej povzetek vseh relevantnih pravnih predpisov od leta 1954 dalje, v opombi 23 odločbe II Ips 128/2018. Relevantna je tudi pravna ureditev etažne lastnine (ureditev lastninske pravice, pravice uporabe in druge pravice na posameznih delih stavb in zemljiščih, ki pripadajo stavbam), konkretno določbe Zakona o lastnini na delih stavbe (Ur. l. FLRJ, št. 16/59), kasneje pa Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/1976) in Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91). 14 Glej II Ips 785/2009 (10. točka obrazložitve). 15 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/1997, s spremembami in dopolnitvami. 16 Po prvem odstavku 76. člena ZGJS z uveljavitve tega zakona postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so: bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona.