Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Meje niso postavljene tam, kjer gre za nevtralno, nekonfliktno izražanje. V okvir novinarske svobode sodi tudi določena stopnja pretiravanja in celo provokacija in ni varovana samo vsebina informacij in mnenj, temveč tudi oblika, v kateri so posredovane.
Temeljna funkcija političnih strank je uresničevanje političnih ciljev s sodelovanjem pri izvrševanju oblasti. Javna razprava o njihovem delovanju je zato ne le zaželena, ampak predstavlja enega od nujnih mehanizmov, prek katerih se v demokratični družbi vzpostavlja nadzor nad delovanjem posameznih vej oblasti. Razumevanje, po katerem bi na drugi strani vsako poročanje o nepravilnostih pri njihovem delovanju ali celo več, o za politično stranko neželenih temah predstavljalo (nedopusten) poseg v njen ugled, bi zato pomenilo konec odprte razprave o pomembnem delu vprašanj, ki se nanašajo na ravnanje nosilcev oblasti Prostor v medijih sme in mora biti prvenstveno tisti, kjer poteka razprava, v okviru katere se iščejo in razkrivajo dejstva, ponujajo argumenti in protiargumenti in prek njih išče resnica o ((ne)pravilnostih v) delovanju političnih strank.
I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (II., III., IV. in V. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je (1) zavrglo tožbo z dne 28. 12. 2009 v ugotovitvenem delu (I. točka izreka), (2) ugodilo zahtevku, po katerem se je toženec dolžan tožnici javno opravičiti za svoje navedbe, da je denar iz P. končal pri nje, tako da opravičilo na lastne stroške javno objavi v časopisu X (II. točka), (3) ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (III. točka), (4) višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 290.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (IV. točka) in (5) tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (V. točka).
2.Tožnica je vložila pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za plačilo odškodnine iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3.Toženec je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je v izpodbijani sodbi napačno povzeta in dokazno ocenjena izpovedba K. E. B. in posledično neutemeljeno ugotovljena njegova odškodninska odgovornost. Zaradi napačnega branja te izpovedbe in posledično njenega napačnega povzemanja je sodba (prvi odstavek na 15. strani) protispisna (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Povzetek pričine izpovedbe glede odgovora na vprašanje, ali je novinarju K. res rekel, da je denar iz P. končal pri tožnici in ne pri J. J., in sicer, da se ne spominja, da bi tak odgovor dal, je zavajajoč. Priča je namreč odgovorila, da ne more dobesedno citirati, kaj so se pogovarjali, ali je to rekel in kaj je rekel. To pomeni, da ni zanikal, da bi sporne izjave podal, ampak le, da se ne spominja, kaj je rekel. Pričina izpovedba tudi ne daje podlage za zaključek, podan v sodbi, da ni izjavil tega, kar mu članek pripisuje, ali da ni izrekel izjave v obliki, kot je zapisana, ali da naj bi novinarju rekel, da citati, pripisani mu v članku, niso resnica oziroma njegove besede. Iz pričine izpovedbe jasno izhaja, da je zanikal le to, da bi dal kakšen citat ali izjavo ali intervju, ni pa se spomnil ničesar v zvezi s tem, kaj točno sta se s K. pogovarjala. Gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priča ni zanikala, da po sami vsebini novinarju ne bi povedala tega, kar je bilo zapisano v spornem članku. Napačna in protispisna je tudi dokazna ocena, da priča novinarju ni izjavila, da se je denar stekal k tožnici in da je pustila neodgovorjeno, pri kom točno naj bi denar končal. Zapisnik zaslišanja priče in izpodbijana sodba v drugem odstavku na 14. strani dokazujeta, da je priča povedala, da je glavna smer predkazenskega postopka sum, da je del denarja, ki ga je P. plačala, končal v Sloveniji pri uradnih uslužbencih in tudi stranki, za kar ima finska policija veliko dokumentov. Glede na to je sodba protispisna, zaradi nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih pa je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nerazumljiva je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je takšna ocena pričine izpovedbe možna tudi iz samega besedila članka. Arbitrarna in enostranska je ocena, da naj bi priča govorila v pogojnikih in nedoločnikih in da je nasprotna trditev novinarja neresnična. Iz zapisnika o zaslišanju priče ni mogoče ugotoviti, iz katerega dela izpovedbe izhaja, da naj bi ugotovil, da pripisane mu besede niso njegove. Priča je povedal le, da je zanikal le to, da bi dal citat, izjavo oziroma intervju. V zvezi s tem je pomenljivo dejstvo, da sta se priča in novinar po objavi teksta slišala in da je pričo zmotil samo del, ko je novinar pisal, da slovenski policisti ne sodelujejo dobro s finskimi. Priča je članek zanikal šele v naslednjih dneh, dva dni po objavi pa je novinarju po telefonu povedal "I have to do it". Sodba neutemeljeno odpravi izpovedbo priče M. B., češ da je slišal le novinarjeve besede, ne pa celotnih pogovorov. Napačno in zavajajoče je povzeta tudi izpovedba priče K. E. B., češ da ni dal izjave, da bo svoje citate ponovil, če bo to potrebno, pred sodiščem. Priča je namreč na vprašanje, ali je dal tako izjavo, odgovoril "Ne, ne spominjam se ničesar". Na nadaljnje vprašanje, ali je te trditve kljub njihovemu uradnemu zanikanju pripravljen ponoviti pred sodiščem, je priča odgovoril, da ni imel možnosti za korigiranje in da mu je bilo zanikano, da ima novinar namen pisati o srečanju med njimi. Samo v tem kontekstu je mogoče razlagati pričino izjavo, dano neposredno pred tem. Vse navedeno dokazuje, da sodba ni imela podlage za sklep, da ne verjame novinarju, da mu je priča povedal, da je šel denar iz P. za potrebe tožnice. Dokazna ocena pričine izpovedbe v izpodbijani sodbi je nelogična in v nasprotju z njeno vsebino. Če bi namreč držalo, da je priča zanikala, da bi novinarju dal odgovore, navedene v članku, bi bila njena izpovedba v nasprotju z njenimi odgovori na izrecna vprašanja v zvezi s posameznimi pripisanimi mu citati. V takem primeru bi moralo biti v sodbi ugotovljeno, da je priča zaradi nepremostljivih nasprotij v izpovedbi povsem neverodostojna. Izpodbijana sodba je protispisna tudi glede ugotovitve, da priča na nobenem mestu članka ni citirana v izjavi, da je (prav) tožnica prejela denar od finskega podjetja. Glede na to, da je finski preiskovalec potrdil, da lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz P. stekel k tožnici, je neutemeljena ugotovitev, da v članku priči niso pripisane natančno iste besede, kot so navedene v naslovu. Napačna je tudi ugotovitev, da naslov predstavlja citat izjave finskega preiskovalca. Toženec je ves čas trdil (enako pa je povedal tudi novinar), da je naslov povzetek tega, kar je preiskovalec povedal novinarju. V naslovu članka pa ni govora o podkupnini, kot je navedeno v drugem odstavku na 18. strani sodbe. Nobene podlage ni v spisu za ugotovitev, da je novinar imel določene pomisleke v zvezi z naslovom članka. Priča je povedal, da je korigiral zapiske, ki jih je na sestanku delal novinar, to pa povečuje verodostojnost novinarjeve izpovedbe. Sodba napačno povzema in dokazno ocenjuje izpovedbo novinarja (drugi odstavek na 19. strani), da naj bi imel novinar sam pomisleke o tem, ali je besedilo članka napisano tako, kot določa 21. točka Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeks). Neutemeljen je sklep izpodbijane sodbe, da novinar ni ravnal z 2. točko Kodeksa in tožnice ni seznanil z očitkom, da se je denar iz P. stekel k njemu. Tako priča D. S. kot J. J.. sta izpovedala drugače. Poleg tega je v tretjem odstavku na 18. strani sodbe ugotovljeno, da je novinar pri tožnici preverjal, ali so prejemali denar iz tujine, konkretno od podjetja P., kar pomeni, da gre za nasprotje med odločilnimi razlogi sodbe. Poleg tega iz Kodeksa ne izhaja zahteva, da bi moral novinar dotičnemu predstaviti prav takšne hude obtožbe ali mu povedati, na čem temeljijo. Neutemeljen, brez podlage in arbitraren je sklep, da se je novinar zavedal, da naslov članka ne vsebuje resnične informacije. V članku sta namreč objavljena tako odziv S. kot odgovor J., ostala vsebina spornega članka pa je skladna s tem, kar je novinarju povedal finski preiskovalec. Napačna je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče D. K.. Če je bil dokazni predlog za vpogled v objavo D. K. v D. 23. 11. 2010 prepozen, je stališče napačno, ker toženec te objave do prvega naroka ni mogel vložiti v spis. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za vpogled v kazenski spis z obtožnim predlogom proti J. J. in s tem povezanim dokaznim predlogom. Toženec se nadalje ne strinja z ugotovitvami in stališči izpodbijane sodbe o obstoju škode, tj. o kršitvi tožničinega ugleda, in o podlagi za ugoditev zahtevku za objavo opravičila. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.
5.Pritožbi sta utemeljeni.
6.Zatrjevani očitki o nasprotju med odločilnimi dejstvi in o napačnem povzetku vsebine zapisnika o zaslišanju priče K. E. B.., s čimer toženec v pritožbi utemeljuje kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Zatrjevano dvoumno povzemanje dela izpovedbe priče ne zadostuje za zaključek o obstoju kršitve. Že pritožnik dopušča možnost, da je bila sicer povzeta pravilno, vendar je v sodbi napačno dokazno ocenjena. Tudi ostale navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje očitka protispisnosti in nasprotja med odločilnimi dejstvi, narekujejo presojo z vidika pravilnosti dokazne ocene, ne pa z vidika bistvene kršitve določb postopka. V sodbi namreč ni navedena celotna vsebina pričine izpovedbe, sploh pa ne v dobesednih navedkih (česar sodišče tudi ni bilo dolžno storiti), ampak je izpovedba priče povzeta. Tak povzetek nujno vključuje presojo o tem, kaj je v njeni izpovedbi bistveno – kar sodi v sodbo – in kaj nebistveno – česar v sodbi ni bilo treba navesti, ta presoja pa po naravi stvari izhaja (tudi) iz določenega materialnopravnega gledišča, uporabljenega za odločitev v zadevi.
7.Ker je očitke, naslovljene na dokazno oceno izpodbijane sodbe, mogoče preizkusiti le ob predpostavki, da je materialnopravno izhodišče pravilno, je pritožbeno sodišče najprej presojalo ta vidik.
8.Stališče o obstoju nedopustnosti toženčevega ravnanja kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti temelji na presoji, da toženec ni dokazal, da bi za tako hud očitek o kršitvi volilne zakonodaje in pravil o poslovanju političnih strank, kot je vsebovan v naslovu spornega članka ("Denar iz P. ni končal pri J. J., temveč v njegovi stranki S."), imel dovolj zanesljive podlage v tem, kar mu je povedal finski preiskovalec in kar je (na podlagi drugih virov) navedel v članku.
9.Izpodbijana sodba izhaja s pravilnega izhodišča, da je odločitev o nedopustnosti toženčevega ravnanja odvisna od vrednostnega tehtanja svobode novinarskega izražanja in tožničinega ugleda kot dobrine, varovane v 183. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravilen je poudarek o pomenu svobode izražanja novinarjev za vzpostavitev demokratičnega dialoga v družbi in o tem, da ta svoboda (zaradi svoje teže tem bolj) vključuje odgovornost novinarjev za posredovanje zanesljivih in natančnih informacij, zaradi česar so dolžni ravnati v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko.(1) Pravilno je tudi stališče, da vsak poseg v ugled določene osebe ni nedopusten in da je meja med dovoljenim in nedovoljenim odvisna tudi od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik, vrednostnih sodb. Tako po stališču Ustavnega sodišča kot po stališču ESČP meje niso postavljene tam, kjer gre za nevtralno, nekonfliktno izražanje. ESČP pogosto poudarja, da v okvir novinarske svobode sodi tudi določena stopnja pretiravanja in celo provokacija in da ni varovana samo vsebina informacij in mnenj, temveč tudi oblika, v kateri so posredovane.(2) Izpodbijana sodba tudi pravilno opozarja, da mora biti raven sprejemljivosti (dopustnosti) pisanja o političnih vprašanjih, metodah dela v državnih organih in ravnanju politikov visoka. Z drugimi besedami povedano: malo prostora je za omejitev svobode govora v razpravah, ki tečejo o vprašanjih v interesu javnosti.
10.Okoliščine danega primera narekujejo sklep o širokih mejah še dovoljenega izražanja. Med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, so na prvem mestu tiste, ki so predmet političnega odločanja bodisi v zakonodajni bodisi v izvršilni veji oblasti.(3) Tema spornega članka, s katerim se je toženec vključil v razpravo o tem, kako je potekal posel o nakupu vojaške opreme, ki ga je država sklenila s finskim podjetjem P., sodi med take zadeve. Za zadržanost pri presoji o prekoračitvi meja še dovoljenega pisanja govori tudi dejstvo, da članek obravnava vprašanje udeležbe tožnice kot ene od največjih političnih strank v državi pri koristih iz tega posla. Delovanje političnih strank in njihovih predstavnikov v zakonodajni in izvršilni veji oblasti sodi med ključne teme, pomembne za delovanje demokratične družbe. Temeljna funkcija političnih strank je uresničevanje političnih ciljev s sodelovanjem pri izvrševanju oblasti. Javna razprava o njihovem delovanju je zato ne le zaželena, ampak predstavlja enega od nujnih mehanizmov, prek katerih se v demokratični družbi vzpostavlja nadzor nad delovanjem posameznih vej oblasti. Prav iz tega razloga, se pravi zaradi oblikovanja informirane javnosti, ki bo sposobna nadzirati delovanje oblasti, je svobodi novinarskega izražanja v demokratični družbi dana tolikšna teža.(4) Ker se ugled kot vrednost, ki jo ima oseba v družbi, oblikuje ne le na podlagi deklariranih stališč, ampak tudi na podlagi njenih ravnanj, vsaka javna razprava o delovanju politične stranke potencialno posega v njihov ugled. Razumevanje, po katerem bi na drugi strani vsako poročanje o nepravilnostih pri njihovem delovanju ali celo več, o za politično stranko neželenih temah predstavljalo (nedopusten) poseg v njen ugled, bi zato pomenilo konec odprte razprave o pomembnem delu vprašanj, ki se nanašajo na ravnanje nosilcev oblasti. Poleg tega politična stranka ob upoštevanju njene vloge in poslanstva v političnem prostoru razpolaga z razvitimi mehanizmi za nastopanje in sporočanje v javnem prostoru. Tudi prostor v medijih ji je po naravi stvari dan drugače kot fizičnim osebam, gospodarskim družbam, društvom in drugim zasebnopravnim združenjem. Ta preudarek govori v prid stališču, da sme in mora biti prvenstveno ta prostor tisti, kjer poteka razprava, v okviru katere se iščejo in razkrivajo dejstva, ponujajo argumenti in protiargumenti in prek njih išče resnica o ((ne)pravilnostih v) delovanju političnih strank.
11.Pri presoji, ali so meje svobodne razprave prekoračene, je treba upoštevati tudi naravo jezika. Jezik je zgolj izrazno sredstvo, s katerim se izražamo o pojmovnem in materialnem svetu. Zaradi tega je vsako besedilo nujno predmet razlage. Način, na katerega pisec izrazi določeno misel, idejo, zato za presojo o nedovoljenosti spornega pisanja vsaj praviloma ne sme biti odločilen. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je ob razmejitvi med pravico do svobode izražanja in katero izmed pojavnih oblik splošne osebnostne pravice treba upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.(5)
12.Stališče izpodbijane sodbe, ki ugotovitev o obstoju nedopustnosti toženčevega ravnanja temelji na razumevanju naslova spornega članka, je napačno. Vsebino naslova spornega članka je po naravi stvari treba presojati ob upoštevanju besedila podnaslova in celotnega teksta tega članka. Ker besedna zveza iz naslova že zaradi splošno znanih omejenih možnosti zapisa v naslovu ne more izražati celotnega sporočila časopisnega članka, ni logično, da bi povprečni bralec svoje razumevanje sporočila besedila članka omejeval zgolj na naslov. Možno se je strinjati s trditvijo, da bi bil naslov članka lahko drugačen, vendar zgolj možnost izraziti se o konkretnem dogodku z drugačno vsebino (na drugačen način) ne more zadoščati za presojo o nedopustnosti ravnanja. Tudi obravnavani primer ni drugačen. Naslov spornega članka ne vsebuje izrecnega in neposrednega očitka storitve kaznivega dejanja. Prav mogoče je reči, da vzbuja veliko pozornost, vendar pa sam za sebe – ne da bi upoštevali bodisi vsebino članka bodisi siceršnji kontekst razprave v družbi o nakupu osemkolesnikov, v katerega je bil umeščen – ne vsebuje jasnega in še manj enoznačnega sporočila. (Prej je mogoče reči, da vzpodbuja bralca k nadaljnjemu branju.) Že podnaslov in odebeljeni uvod izločata razumno možnost razlage, da gre za decidirano trditev o storitvi kaznivega dejanja. Podnaslov govori o imensko določenem preiskovalcu afere P., v odebeljenem uvodu članka pa je citirana (sporna) izjava finskega kriminalista K. E. B., ki govori o izsledkih preiskave. Navedbe v članku, katerih neresničnost in žaljivost je zatrjevala tožnica, so same zase in v kontekstu celotnega članka pomensko bolj odprte in puščajo bralcu prostor za presojo, ali je tožnica storila kaznivo dejanje oziroma kršila zakonska pravila o financiranju političnih strank. Že iz uvodnega dela članka, ki ga tožnica (ob naslovu) izpostavlja kot spornega, je razvidno, da gre za ugotovitve preiskave, ki jo izvajajo kriminalisti na Finskem in ki še ni končana. Ob upoštevanju tega dela članka (ki mu je – ob naslovu – namenjen osrednji del tožbenih očitkov o nedopustnosti) tožencu ni mogoče pripisati trditve, da je denar iz P. končal pri tožnici, ampak trditev, da ima finska policija dovolj dokazov za tak sklep. Niti ostali del članka, ki mu tudi tožnica ne pripisuje odločilne teže, ne utemeljuje tožbene trditve, da toženec v naslovu podaja očitek storitve kaznivega dejanja. V ostalem je avtor navedel, kaj sta tožničin predsednik in glavni tajnik odgovorila na vprašanje v zvezi s financiranjem iz tujine (ta del z vidika korektnega povzemanja danih odgovorov za tožnico ni sporen), in deloma s sklicevanjem na izjave neimenovanih ali imenovanih oseb, deloma pa kot lastno sklepanje utemeljeval izbrani naslov in podnaslov spornega članka. Članek kot celota pušča povprečnemu – sploh pa informiranemu – bralcu prostor za kritično oceno o njegovi dejanski vsebini in sporočilu v luči uvodne navedbe o ugotovitvah preiskave, ki poteka na Finskem.
13.Ob upoštevanju takšnega razumevanja (spornega dela) članka je za odločitev o nedopustnosti toženčevega ravnanja treba presoditi, ali je novinar imel dovolj podlage, da je sporočilo, oblikovano kot navedek, pripisal finskemu preiskovalcu. Ker v izpodbijani sodbi izvedena ocena dokazov temelji na drugačnem razumevanju spornih navedb, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V dokaz trditve, da sporna vsebina članka temelji na tem, kar je novinarju povedal finski preiskovalec, sta bila – ob drugih ustnih in pisnih dokazih – prvenstveno ponujena in izvedena dokaza z zaslišanjem zatrjevanega vira spornih navedb in pisca spornega besedila, vendar je njuna dokazna vrednost ocenjena le v luči presoje, ali je novinar imel dovolj podlage za hud očitek kršitev pravil volilne zakonodaje in poslovanja političnih strank, vsebovan v naslovu, ne pa, ali je imel dovolj podlage, da je sporno navedbo pripisal finskemu preiskovalcu. Ob istem izhodišču se je sodba opredelila do vprašanja, katere navedbe pravdnih strank so relevantne za odločitev v zadevi, ta pa je ob zgoraj podanem pravilnem izhodišču o vsebini (spornega dela) sporočila lahko drugačna.
14.Ker je zaradi delno zmotnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, se ni bilo treba spuščati v presojo, ali so utemeljeni očitki, s katerimi pritožnik utemeljuje razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nepotreben je postal tudi odgovor na očitke v zvezi z zavrnitvijo nekaterih toženčevih dokaznih predlogov. Njihov pomen za odločitev o zadevi bo treba presoditi z delno drugačnega materialnopravnega izhodišča, podanega v zgornji obrazložitvi. Ob strani pritožbeno sodišče dodaja, da je za presojo o tem, ali je novinar imel dovolj podlage, da je sporno navedbo pripisal finskemu preiskovalcu, pomembno le, ali mu je izjava vira, na katerega se opira v članku, nudila dovolj opore za pripisano mu izjavo. Z drugimi besedami povedano: ali finskemu preiskovalcu pripisana izjava v članku predstavlja neizkrivljeno sporočilo tega, kar je v razgovoru povedal novinarju. Predlagani dokazi, ki naj bi potrjevali ali zavračali resničnost trditve, da je denar iz finskega podjetja P. ob nakupu osemkolesnikov stekel k tožnici, za odločitev v zadevi niso pomembni.
15.Ker je vprašanje o obstoju toženčevega nedopustnega ravnanja ostalo sporno, se ni bilo treba izreči o toženčevih očitkih, povezanih z obstojem škode in s podlago za ugoditev zahtevku za objavo opravičila. Iz enakega razloga ni bilo mogoče odločiti o utemeljenosti tožničinih pritožbenih očitkov glede višine prisojene odškodnine.
16.Po navedenem je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to lahko storilo sodišče druge stopnje. Poleg tega bi presoja izvedenih dokazov z drugačnega materialnopravnega izhodišča od zavzetega v izpodbijani sodbi mogla pravdni stranki prikrajšati v pravici do pritožbe.
17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.
(1)Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v ustaljeni praksi zavzemata stališče, da je dejanski obstoj takega dialoga eden od temeljnih predpostavk za obstoj svobodne demokratične družbe in hkrati poudarjata pomen odgovornosti novinarjev in njihove dolžnosti skrbnega ravnanja. Glej (namesto mnogih) odločbi US RS Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 82/2009) in Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 18/2012) ter sodbi ESČP Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški z dne 20. 5. 1999, št. 21980/93, § 58, in Bergens Tidende in drugi proti Norveški z dne 2. 5. 2000, št. 26132/95, §§ 48-49. (2)Prim. npr. v prejšnji opombi navedeno sodbo Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški, §§ 59 in 63. (3)Tako že odločba US RS U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994, Uradni list RS, št. 73/94. (4)Prim. npr. odločbo US RS U-I-67/09, Up-316/09 z dne 24. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 28/2011).
(5)Prim. sodbo II Ips 509/2004 z dne 13. 7. 2005: "Jezik je zaradi svojih osnovnih zakonitosti komunikacijsko večplasten. V njegovi sporočilni moči se neločljivo prepletajo različni razumski in čustveni učinki, sproža pa tudi (tako hotene kot nehotene) aluzije in asociacije. Te so odvisne (tudi) od časa in prostora, v katerem so izrečene, predvsem pa od osebe bralca oziroma poslušalca. Učinkovito zagotavljanje pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije) se zato navzlic mejam, ki jih tej pravici zarisujejo pravice drugih (15. člen URS), izključuje s pristopom, ki bi pisca ali govorca preko razumnih meja (tj. pikolovsko) omejeval zgolj zaradi ene izmed možnih razlag besednega sporočila."