13. 7. 2007

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata 10. julija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 991/2005 z dne 17. 5. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. D 389/2004 z dne 28. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V zapuščinskem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine in odločilo, da zapustnikove nepremičnine in subvencije iz kmetijstva na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 – v nadaljevanju ZDKG) podeduje zapustnikov brat, denar iz hranilnih knjižic pa podedujejo zakoniti dediči skladno z njihovimi dednimi deleži. Odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče.

2.Pritožnica (sicer zapustnikova sestra) z ustavno pritožbo izpodbija odločitev sodišča glede dedovanja zaščitene kmetije in subvencij iz kmetijstva. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22. in 33. člena Ustave. Obširno pojasnjuje razloge, ki naj bi kazali na to, da dedič zaščitene kmetije, ki ga je določilo sodišče, ne izpolnjuje pogojev za prevzem kmetije. Pritožnica je prepričana, da v postopku ni bila deležna enakega obravnavanja kot njen brat. Kršitev načela enakosti pred zakonom vidi zlasti v tem, da naj bi sodišče premalo upoštevalo pomoč in trud, ki sta ga v kmetijo vložila ona in njen sin, na drugi strani pa naj bi dalo preveliko težo občasnemu delu njenega brata na kmetiji. Pritožnica poudarja, da je zapustniku gospodinjila ter mu nudila vso moralno in čustveno podporo pri vodenju kmetije. Opozarja tudi, da sta oba z bratom, ki sta prišla v poštev za dedovanje kmetije, že precej v letih in nista sama sposobna opravljati težkega fizičnega dela, zato je jasno, da lahko delo na kmetiji opravljata le s pomočjo drugih (pritožnica zlasti s pomočjo svojega sina). Po mnenju pritožnice sta sodišči v obravnavanem primeru presegli svoja materialnopravna pooblastila iz 7. člena ZDKG, saj bi morali glede na ugotovljena dejstva bratu odreči izpolnjevanje pogojev za konkuriranje pri prevzemu kmetije. Pritožnica zlasti opozarja, da brat nima priznanega statusa kmeta, kar naj bi bilo eno od odločilnih dejstev, da ne more konkurirati pri dedovanju zaščitene kmetije. Pritožnica meni, da ji je sodišče odreklo ustavno pravico do dedovanja. Po njenem mnenju je odločitev sodišča očitno napačna ter brez razumne pravne utemeljitve. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijana sklepa oziroma ju spremeni tako, da njo določi kot prevzemnico kmetije.

B.

3.Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Z zatrjevanjem, da je izpodbijana odločitev sodišč očitno napačna ter brez razumne pravne utemeljitve (tj. arbitrarna), pritožnica uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Sodišči sta obrazložili okoliščine, na podlagi katerih sta odločili, da zaščiteno kmetijo podeduje zapustnikov brat. V presojo pravilnosti ocene sodišč glede primernosti dediča, ki je bil z izpodbijano sodno odločbo določen kot prevzemnik zaščitene kmetije, pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

5.Kršitev pravice iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) pritožnica utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da v postopku ni bila deležna enakega obravnavanja kot njen brat. Vendar je njen očitek neutemeljen. Pravica iz 22. člena Ustave je ustavnoprocesno jamstvo, kršitev teh jamstev pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišča po vsebini napačna. Dejstvo, da pritožnica določbe ZDKG razume drugače od sodišč, pa za utemeljitev ustavne pritožbe tudi ne zadošča.

6.Neutemeljen je tudi pritožničin očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika te ustavne pravice. Tega pa pritožnica v ustavni pritožbi ne zatrjuje.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan