Jedro

Kadar gre za ukrep urbanističnega inšpektorja, glede na 73. člen ZUN, če je investitor znan, ni pravno utemeljen ugovor, da je lahko pasivno legitimiran le lastnik zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2611/97-11 z dne 5.5.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.9.1997. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor L. z dne 16.5.1996. S to prvostopno odločbo je bilo v 1. točki izreka določeno, da mora tožnik do 30.6.1996 odstraniti pomožni pritlični objekt v tlorisni izmeri 4,85 m x 4,40 m na zemljišču s parcelno številko 667/56 in 667/44 k.o. L. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške; v 2. točki izreka, da za objekt iz 1. točke izreka veljajo prepovedi iz 76. c. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN); v 3. točki izreka, da če investitor do 30.6.1996 ne bo opravil naloženega dejanja iz 1. točke izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje - ekipa za odstranjevanje nedovoljenih gradenj dne 15.7.1996 na tožnikove stroške; v 4. točki izreka, da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal tožnik na podlagi posebnega sklepa; ter v 5. točki izreka, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožena stranka je odpravila citirano 2. točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestila tako, da za objekt iz 1. točke odločbe veljajo prepovedi, in sicer priključitev na komunalne objekte in naprave ter druga infrastrukturna omrežja, vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah, njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih, stanovanjsko najemnih ali drugih dejavnosti v njem, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi ter odmera davčnih in drugih terjatev. Tožena stranka je tudi odpravila 3. točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestila tako, da je določila, da, če tožnik ne bo izvršil naloženega dejanja v roku in na način, kot je to določeno v 1. točki izreka prvostopne odločbe, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. V ostalem pa je tožena stranka zavrnila pritožbo, saj iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik postavil sporni objekt, ne da bi si predhodno pridobil lokacijsko dovoljenje v skladu z 50. členom ZUN. V obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje citira določbo 1. odstavka 73. člena ZUN. Ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik zgradil pomožni pritlični objekt v izmeri 4,85 m x 4,40 m na zemljišču parc. št. 667/56 in 667/44 k.o. L., ki ni tožnikova last, in brez ustreznega dovoljenja. V skladu z določbo 1. odstavka 73. člena ZUN mora urbanistični inšpektor najprej ugotoviti, kdo je investitor nedovoljene gradnje, ne glede na lastništvo zemljišča, na katerem stoji zgrajen objekt. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu z dne 18.4.1996 in tožnikove izjave, dane istega dne ter tožnikovih navedb v pritožbi zoper prvostopno odločbo, po mnenju sodišča prve stopnje, nedvomno izhaja, da je tožnik investitor nedovoljene gradnje, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka. Tožnikov smiselni ugovor, da kot posrednik med lastnikom in dejanskimi izvajalci gradbenih del ni bil investitor spornega objekta, je sodišče prve stopnje zato zavrnilo kot neutemeljen. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik trditve, da ni investitor, ni dokazal, ob pritožbi zoper prvostopno odločbo predloženi dogovor med njim in lastnikom zemljišča z dne 24.1.1996 pa dokazuje celo nasprotno. Iz razlogov, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožene stranka, in se sodišče prve stopnje z njimi strinja, pa, po mnenju sodišča prve stopnje, ni pravno utemeljen tudi tožnikov ugovor, da je v sporni upravni zadevi lahko pasivno legitimiran le lastnik zemljišča. Po mnenju sodišča prve stopnje je tako tožena stranka pravilno zavrnila ugovor pasivne legitimacije že v izpodbijani odločbi, zato je nepravilna tožnikova trditev, da tožena stranka o tem ni sprejela nobenega stališča. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikova ugovora, da sta izpodbjana odločba ter 1. točka izreka prvostopne odločbe nesklepčna. Izrek odločbe mora biti razumljiv, popoln in določen tako, da stranka nedvomno ve, kaj mora storiti oziroma opustiti. Po mnenju sodšča prve stopnje je tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe pravilno odpravila in nadomestila 2. in 3. točko izreka prvostopne odločbe. Zato se izrek izpodbijane odločbe nanaša na 1. točko izreka prvostopne odločbe in ne na 1. točko izreka izpodbijane odločbe, kot to zmotno ugovarja tožnik. Tudi vsebina obveznosti iz 1. točke izreka prvostopne odločbe, ki jo je tožena stranka z izpodbijano odločbo potrdila, in za katero tožnik trdi, da je pavšalna, je razumljiva in popolno določena.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Dodaja pa še, da je bil S.V., kot lastnik in dejanski investitor, dolžan odgovarjati za morebitno nezakonito stanje in edino on lahko vzpostavi prejšnje stanje s tem, da pridobi potrebno dokumentacijo. Meni, da je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je on odgovoren za dejanja tistega, ki mu je kot lastnik posredoval soglasje oziroma mu je naročil izvedbo gradbenih del. To pomeni, da on sploh ne bi smel biti stranka navedenega upravnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako odločilo v njegovo škodo, za kar pa ni podanih objektivnih razlogov. Meni tudi, da mu sodišče prve stopnje ni posredovalo odgovora na tožbo tožene stranke, s čemer mu je onemogočilo, da ustrezno odgovori oziroma da se o tem odgovoru izjasni, s čemer mu je tudi onemogočilo sodelovanje v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi, spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi njegovi tožbi zoper izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega in prvostopnega postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s predlogom, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 73. člena ZUN, po katerem, v primerih, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške; če investitorja ni mogoče odkriti pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik zgradil pomožni pritlični objekt v navedeni izmeri na navedenem zemljišču, ki pa ni v njegovi lasti, in brez ustreznega dovoljenja.

Utemeljene so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih (zapisnik o opravljenem inšpekcijskem ogledu z dne 18.4.1996, tožnikove izjave, dane istega dne, navedbe tožnika v pritožbi zoper prvostopno odločbo in dogovor med tožnikom in lastnikom zemljišča z dne 24.1.1996), da iz navedenih listin in izjav tožnika nedvomno izhaja, da je tožnik investitor nedovoljene gradnje, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka in da tožnik trditve, da ni investitor, glede na navedene listine in izjave, ni dokazal. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ni pravno utemeljen tožnikov ugovor, da je v sporni upravni zadevi lahko pasivno legitimiran le lastnik zemljišča in da je tožena stranka zato pravilno zavrnila tožnikov ugovor pasivne legitimacije že v izpodbijani odločbi ter da je zato nepravilna tožnikova trditev, da tožena stranka o tem ni sprejela nobenega stališča. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikova ugovora, da sta izpodbijana odločba ter 1. točka izreka prvostopne odločbe nesklepčni in pravilno obrazložilo to zavrnitev.

Po mnenju pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo vse tožnikove ugovore, ki jih navaja v tožbi in ki jih ponavlja v pritožbi.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje tožniku, v zvezi z njegovim pritožbenim ugovorom, da mu sodišče prve stopnje ni posredovalo v proučitev odgovora tožene stranke na tožbo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zgolj na splošno prerekala tožbene trditve in predlagala zavrnitev tožbe. Zato z opustitvijo vročitve tega odgovora tožniku ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno.

Tožnikov predlog o naložitvi plačila stroškov pritožbenega in prvostopnega postopka toženi stranki ni upošteven, saj je sodišče prve stopnje v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe. V takem primeru pa trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.