Jedro

Če dolžnik kaj plača na račun upnika, se šteje, da je pripoznal svoj dolg. Vendar pa mora iz plačila vendarle izhajati, da pripoznava določen dolg, dolg po določenem računu.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijanem delu potrdi.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

3. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohrani v veljavi za 92.130,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1991 do plačila, v 3. točki izreka pa za 9.200,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1993 do plačila (prvi odstavek izreka), medtem ko je v presežku izdani sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavilo ter tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 44.091,50 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.6.1998 do plačila (tretji odstavek izreka).

Tožeča stranka se je proti zavrnilnemu in stroškovnemu delu navedene sodbe pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge (iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77)) ter prvenstveno predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu v ponovni postopek. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (po pooblaščeni odvetnici). Kot neutemeljene je prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP/99 je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo po določbah ZPP/77. Pritožba ni utemeljena.

1. Tožeča stranka je zatrjevala, da po računu z dne 6.12.1991, št. 91/2310-2 (priloga A5), ni upravičena samo do plačila 498 (stenskih) koledarjev v znesku 92.130,00 SIT. Vendar pa ni predložila listin, ki bi izkazovale, da je tožena stranka naročila oz. da je tožeča stranka toženi stranki ali za toženo stranko izdobavila vseh 945 koledarjev.

Zato je sodišče prve stopnje na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz 221.a člena ZPP/77 v tem delu pravilno odločilo v njeno škodo.

Trditev tožeče stranke naj bi potrjevala izpoved (priče) F.S. (na naroku za glavno obravnavo dne 24.6.1998). Vendar iz njegove izpovedi ne izhaja, da bi prejete koledarje prevzel na podlagi naročilnice in dobavnice, niti, da bi jih prevzel proti plačilu. Predvsem pa ne izhaja, da bi jih prevzela prav od tožene stranke (ki naj bi fakture vsem prevzemnikom koledarjev izstavljala "v svojem imenu in za svoj račun").

Trditev tožeče stranke naj bi potrjeval tudi dopis G. z dne 17.3.1998 (list. št. 85). Vendar pa se nanj (v dokaz svojih trditev) ni sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 496.a člena ZPP/77). Sicer pa iz tega dopisa (niti v zvezi z predloženo dobavnico (priloga A11 - zgoraj)) ni razvidno, kdo je koledarje dobavil (tožeča ali tožena stranka), niti, kdo jih je fakturiral, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka je prvostopnemu sodišču očitala, da ni zaslišalo njenega delavca (šoferja), ki je koledarje (na podlagi dobavnic) dostavljal. Vendar pa je ta očitek neutemeljen, saj se sodišče druge stopnje strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je bila izvedba tega dokaza glede koledarjev, dobavljenih F.S. (zaradi že komentirane izpovedi F.S. in tudi zaradi očitane razlike podpisov na list. št. 96 in na prilogi A10) nepotrebna (2. odstavek 300. člena ZPP/77).

Sicer pa je tožeča stranka predlagala tudi dokaz z "grafološko preiskavo", ki naj bi potrdil, da je na dobavnici podpis od F.S..

Vendar pa sodišče druge stopnje tega dokaznega predloga ni upoštevalo, saj gre za nedovoljen nov dokaz v pritožbi (1. odstavek 496.a člena ZPP/77), ko tožeča stranka ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da ga brez svoje krivde ni mogla predlagati do konca glavne obravnave na prvi stopnji (tj. do dne 24.6.1998).

2. Tožeča stranka je zatrjevala, da "naj bi tožena stranka po utečeni praksi račune izstavljala v svojem imenu in za svoj račun". Vendar pa je sodišče prve stopnje takšno prakso glede na izpoved priče M.P. (na naroku za glavno obravnavo dne 29.6.1995) pravilno upoštevalo le glede "S. d.o.o., I., K.I. IN R.".

3. Tožeča stranka je zatrjevala, da je po računu z dne 27.11.1991, št. 91/2310-1 (priloga A2), upravičena tudi do plačila razlike v višini 92.098,80 SIT (za 497 koledarjev). Vendar pa ni predložila listin, ki bi izkazovale, da so bili sporni koledarji dobavljeni po naročilu tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz 221.a člena ZPP/77 v tem delu pravilno odločilo v škodo tožeče stranke.

Tožeča stranka je s tem v zvezi sicer zatrjevala, da naj bi tožena stranka z delnim plačilom računa št. 91/2310-1 (v znesku 1.692.596,20 SIT) konkludentno pripoznala obveznost plačila celotnega računa (v znesku 1.784.695,00 SIT). Vendar dokaza o plačilu (kar je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče) ni predložila, da bi bilo na podlagi 2. odstavka 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dejansko mogoče zaključiti, da je z delnim plačilom navedenega računa pripoznala celoten (točko določen) dolg po tem računu.

4. Tožeča stranka je zatrjevala, da je po računu z dne 27.11.1991, št. 91/2321 (priloga A4) upravičena do plačila 22300 (stenskih) kmečkih koledarjev. Vendar pa ni predložila naročilnice (z dne 7.10.1991) niti dobavnice (št. 91/2321), da bi bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka dolžna plačati koledarje po predloženi specifikaciji (prilogi A16 in A20). Ker tožeča stranka tudi ni predložila dokazov o delnih plačilih v znesku 356.500,00 SIT in v znesku 273.000,00 SIT, s katerima naj bi tožena stranka pripoznala dolg po navedenem računu v znesku 691.300,00 SIT (kar je ugotovilo že prvostopno sodišče), je le-to na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz 221.a člena ZPP/77 v tem delu pravilno odločilo v škodo tožeče stranke.

Sicer pa iz predložene specifikacije (prilogi A16 in A20) ni razvidno, "da bi bila izdana s strani tožene stranke, saj na njej ni niti štampiljke niti podpisa tožene stranke" (kar je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče).

5. Končno je tožeča stranka zatrjevala, da je po računu z dne 11.12.1991, št. 91/2310-3 (priloga A6), upravičena do plačila 6.660,00 SIT, vendar ni predložila naročilnice (z dne 3.10.1991) niti dobavnice (št. 91/2310-3), po računu z dne 23.12.1991, št. 91/2923 (priloga A7), pa do plačila 6.000,00 SIT, vendar ni predložila naročilnice (z dne 23.12.1991) niti dobavnice (št. 91/2923) - kar je ugotovilo že prvostopno sodišče. Zato je le-to na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz 221.a člena ZPP/77 tudi v tem delu pravilno odločilo v škodo tožeče stranke.

Tožeča stranka je s tem v zvezi oporekala izpovedi direktorja tožene stranke O.K.. Vendar pa sodišče prve stopnje v tem delu svoje odločitve ni oprlo na njegovo izpoved. Upoštevalo je namreč, da tožeča stranka, ki je nosila dokazno breme za svoje trditve, ni uspela (s predloženimi listinami) dokazati, da so bili koledarji po navedenih dveh računih naročeni s strani tožene stranke oz. da so bili njej dobavljeni.

6. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77) - 1. točka izreka. Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od sicer uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, medtem ko tožeča stranka morebitnih relativnih ni konkretizirala.

Ker je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke, je sklenilo, da sama trpi pritožbene stroške (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77) - 2. točka izreka.

Ker je tožena stranka v odgovoru na pritožbo povzela dosedanje navedbe in bolj komentirala sodbo kot pa pritožbo, je sodišče druge stopnje ocenilo, da le-ta ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve.

Zato je sklenilo, da sama trpi stroške pritožbenega odgovora (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP/77) - 3. točka izreka.